Slovo na gorski meji
Gorenje Jazne nad Cerknim so tistega leta dišale po zemlji, ki jo je bilo treba obdelati, in po tesnobi, ki jo je prinašal veter z zahoda. Franc Bašelj je bil mož krepkih rok in jasnega pogleda. Kot gospodar ene najbolj spoštovanih in uglednih domačij v tem višje ležečem delu vasi je nosil odgovornost, ki je presegala zgolj skrb za lastno preživetje. Njegova družina je rodove dolgo kljubovala strminam, skalam in muham cerkljanskega vremena, zemlja pa jim je v zameno vračala kruh in ugled.
Nato pa je prišla vojna. Tista velika, tuja vojska, ki je sprva divjala nekje daleč, a je s poletjem leta 1915 potrkala neposredno na domači prag. Ko je sosednja Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski, so gorski grebeni nad Sočo postali pekel na zemlji. Iz cerkljanske duhovnije je pod orožje odšlo čez dvesto mož. Med njimi je bil tudi Franc.
Slovo je bilo tiho, polno neizrečenih besed, ki so se zatikale v grlu. Mlada žena je stiskala k sebi nedolžnega sinčka, ki sploh še ni dobro razumel, zakaj oče oblači sivo-modro uniformo. Stari oče, ki je svoje življenje pustil na teh tleh, je nepremično stal ob pragu, sestre pa so si z robci brisale solze. Franc je še zadnjič pogledal svoje gospodarstvo, pogladil sinove mehke lase, obljubil, da se vrne ob žetvi, in odšel proti dolini.
V bovškem kotlu
Usoda je Franca Bašlja zanesla na bovško bojišče. Bovec in njegova okolica, obdana z mogočnimi vršaci Julijskih Alp, sta postala prizorišče nenehnega obstreljevanja, mraza in strahu. Gore, ki so prej nudile zavetje pastirjem, so se spremenile v kamnite utrdbe, posejane z rovi, kavernami in bodečo žico.
Vojna v gorah je bila drugačna. Ni bila le bitka moža proti možu, ampak bitka človeka proti naravi in tehnologiji uničenja. Italijanske mine in težko topništvo so silovito udarjali po gorskih hrbtih in drobili skalnate grebene. Eksplozije so v zrak poganjale na tisoče smrtonosnih kamnitih odlomkov, ki so bili pogosto bolj nevarni od samih šrapnelov.
Franc, vajen trdega dela in hribovskega življenja, je junaško opravljal svojo dolžnost. Bil je steber svojim tovarišem v rovih, enako kot je bil steber svoji družini doma. Misli na Gorenje Jazne, na vonj domačega sena in sinov smeh so ga držale pokonci v mrzlih bovških nočeh. A vojna ne izbira. V enem izmed nenehnih obstreljevanj je usoda izpolnila svoj kruti načrt. Zadetek mine je bil silovit in usoden. Franc Bašelj, ponosni gospodar iz Gorenjih Jazen, je padel junaške smrti za domovino, daleč stran od tistih, ki jih je imel najrajši.
Prazna miza v Gorenjih Jaznah
Ko je uradno obvestilo o Francevi smrti končno prispelo v Gorenje Jazne, je nad vasjo obtičala težka, grobna tišina. Novica, da je vojska pobrala najboljšega gospodarja, je pretresla celotno skupnost.
V časopisih so se kmalu pojavile pretresljive osmrtnice, ki so potrdile izgubo cenjenega gospodarja. Zapisane vrstice so pričale o Francu Bašlju, ki je junaško padel na bovškem bojišču, ter izrazile globoko sožalje njegovi mladi vdovi, sinu in družini v Gorenjih Jaznah, ob upanju na božjo tolažbo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar