Nekoč, ko so bili hribi nad reko Idrijco še polni skrivnosti in so ljudje v dolgih zimskih večerih šepetali o stvareh, ki mejijo na nevidni, tisti drugi svet, sta v krajih okoli Cerkna živela dva kmetijska delavca. Eden je bil doma iz strmega Lazca – vasice, ki se drži hriba, kot bi se bala, da bo zdrsnila v grapo – drugi pa iz samotnih hiš tik pod Plužnjami.
Čeprav sta čez dan garala na tuji zemlji, kosila strma pobočja in sežigala vejevje, sta imela skrivnost, ki ju je ločevala od preostalih preprostih hribovcev. V posesti sta imela debelo, staro knjigo, vezano v temno, razprapano usnje. Strani so bile iz debelega pergamenta, popisanega s skrivnostnimi znaki in besedami v jeziku, ki ga ni razumel noben farni župnik daleč naokoli. To skrivno pisavo sta poznala le njiju dva. Knjigo sta skrivala zunaj vasi, v votlini pod staro korenino, zavito v naoljeno platno, da je ne bi uničila vlaga ali, bog ne daj, našle tuje oči. Ta knjiga ni bila nič drugega kot Kalamon – zloglasna črna bukvica.
Stari ljudje so vedeli povedati, da kdor zna brati iz Kalamona, nad njim pravilno križa prste in riše znake v zrak, dobi oblast nad silami teme. Lahko prikliče duše umrlih, ki še niso našle miru, ali pa samega peklenščka, da mu služi. A fantoma iz Lazca in Pluženj ni bilo do hlapčevanja; vodila ju je gola, predrzna radovednost. Hotela sta dokaz. Želela sta videti, ali imajo besede v stari knjigi res takšno moč, kot se je šepetalo.
Priložnost se je ponudila nekega toplega nedeljskega jutra. Bil je praznik in vsi prebivalci okoliških vasi – od starcev do doječih mater – so se v najlepših oblačilih odpravili k maši v Otalež. Ceste in kolovozi so opusteli, po hišah je zavladala globoka, skoraj praznična tišina. Nihče ju ni mogel motiti. Delavec iz hiš pod Plužnjami je stražil na pragu, tisti iz Lazca pa je stopil v izpraznjeno izbo, položil težko knjigo na masivno leseno mizo in jo odprl.
S tresočim prstom je drsel po bledih, zapletenih črkah. Začel je tiho, a odločno izgovarjati besede, ki so zvenele kot šuštenje suhega listja. V zraku nad pergamentom je z levico izrisal nekaj ostrih, obratnih križev.
V tistem trenutku se je soba ohladila. Plamen sveče na mizi se je upognil in postal popolnoma moder. Brez kakršnega koli poka ali vonja po žveplu je sredi izbe nenadoma stal moški. Kmet je od presenečenja stopil korak nazaj. Hudič ni bil podoben pošasti z rogovi in kopiti, kakršne so slikali po cerkvenih stenah. Oblečen je bil kot premožen mestni gospod v brezhibno ukrojenem temnem suknjiču, imel je uglajene kretnje in urejeno brado. Deloval je kot kakšen visok uradnik iz mesta. A ko ga je človek pogledal naravnost v obraz, ga je zmrazilo: njegove oči so se svetile s čudno, premočno, skoraj žarečo svetlobo, v kateri ni bilo kančka človeške topline.
»Poklical si me, prijatelj,« je rekel gospod z globokim, žametnim glasom, ki je vibriral skozi lesene stene hiše. »Kaj za vraga imata vidva početi tukaj, medtem ko preostali svet moli za svoje duše? Povej, kaj želiš?«
Kaj sta pravzaprav hotela? Kdo bi vedel. Morda sta želela le videti, če stvar deluje, morda sta ga nameravala vprašati za skriti zaklad. A začetni pogum je hitro zamenjal prvinski strah. Kmet iz Lazca je nenehno pogledoval skozi okno in v glavi mrzlično računal čas. Maša v Otaležu se je bližala koncu. Kmalu se bodo ljudje začeli vračati v hrib, potrkali bodo na vrata, s seboj prinesli vonj po kadilu in blagoslovu, hudič pa je še vedno stal sredi njegove hiše.
Kmeta je začela grabiti panika. Telo mu je zatreslo. Stopil je nazaj k mizi, odločen, da nemudoma izžene nepovabljenega gosta. Pogledal je v knjigo, a črke so se pred njegovimi očmi nenadoma začele zlivati v nerazločne črne lise. Za svojo nesrečo je v neopisljivem strahu pozabil natančne besede zaklinjanja, s katerimi se hudiča pošlje nazaj v podzemlje.
Mislil je in mislil, se s potnimi prsti praskal po glavi in za ušesi, začel besno tekati gor in dol po izbi, od stene do stene, a tiste hudičeve besede preprosto niso hotele na dan. Spomin je bil popolnoma prazen.
V skrajnem obupu je kmet pozabil na Kalamon. S roko je segel po polički ob vratih, kjer je stala posodica z blagoslovljeno vodo, vanjo namočil oljčno vejico ter začel divje križati in škropiti proti gospodu s svetlečimi očmi.
Toda hudič se ni niti zganil. Bil je izjemno zabavan, razpoložen za šalo in neizmerno je užival ob pogledu na ubogega človeka v tako strašni zagati. Stopil je korak bliže, se uprl v boke in se kmetu na ves glas nasmejal naravnost v obraz. Smeh je bil grozen, suh in je odmeval od stropnih tramov. Blagoslovljena voda je izparela, še preden se je sploh dotaknila njegovega suknjiča.
Ko je hudič videl, da je kmet že čisto na koncu z živci, da mu kolena klecajo in da bo vsak čas omedlel od groze, je smeh nenadoma prekinil. Njegov obraz je postal resen in leden.
»Poslušaj me, prijatelj,« je rekel z zahrbtnim nasmeškom. »Vidim, da me ne znaš poslati nazaj. Sam bom odšel, če tako želiš. A zastonj ne pridem in zastonj ne odidem. Rad bi plačilo. Podpišiva dogovor: jaz izginem, ti pa mi obljubiš svojo mlado hčer. Ko odraste, pride z mano. Ali sprejmeš?«
Kmetu je zastalo srce. Njegova hči je bila še deklica, edini ponos njegovega težkega življenja.
»Za božjo voljo!« je prestrašeno in z grozo v glasu zakričal. »Kakšen preklet predlog je to! To je slabše, kot če bi mi strela udarila naravnost v glavo in me na mestu ubila! Nikoli!«
Nekaj trenutkov je kmet stal sredi sobe kot začaran. Oči je imel na široko odprte, usta prav tako, v glavi pa mu je divjal vihar. Zavedal se je, da bosta z nedeljske maše vsak čas prišli njegova žena in hči. Če hudič ostane, je vse izgubljeno. Nato pa se mu je v tisti skrajni stiski utrnila iskra pristne kmečke zvijačnosti. Na obrazu se mu je za delček sekunde izrisal olajšan izraz.
Nič ni rekel. Hitro je stekel ven iz izbe v sosednji prostor, kjer je imela žena spravljeno predivo in volno za predenje. Čez nekaj sekund se je vrnil, v rokah pa je držal dve veliki, težki štreni volne. Ena je bila popolnoma bela, čista kot pravkar zapadli sneg na vrhovih nad Plužnjami, druga pa temna, črna kot najgloblja noč v grapi.
Stopil je pred hudiča, mu ponudil štreni in rekel z zaigrano vdanostjo v usodo: »Evo, sprejmem dogovor. Dam ti svojo drago hčer, luč mojih očesa, čast moje družine in rožo teh krajev. A preden stopi v veljavnost najina pogodba, morava opraviti preizkus. Vzeti moraš ti dve štreni, iti dol do potoka Straža tam pod gozdom in mi ju oprati. Pogoj je en sam: prati moraš tako dolgo, dokler ne postaneta po barvi popolnoma enaki. Ko bosta enaki, je dekle tvoje.«
Hudič, prepričan v svojo nadnaravno moč in ves zadovoljen, da je tako zlahka dobil človeško dušo, je samozavestno zgrabil obe štreni. Sploh ni hodil po poti; v divjem teku je v enem samem zamahu prečkal košenice, polja in travnike, preskakoval ograje in bil v nekaj trenutkih globoko v grapi, ob potoku Straža.
Stopil je k vodi, se sklonil nad divji, peneči se potok in obe štreni potopil v mrzlo vodo. Začel je prati. In to kako! Pral je z vso svojo hudičevo silo. Izpiral je, ožemal, tolkel z volno ob gladke skale v strugi, jo drgnil med močnimi dlanmi in jo mečkal. A glej ga zlomka! Naravnih zakonov ni mogel spremeniti: črna štrena je pod njegovimi udarci postajala le še bolj svetleče črna, bela pa je bila zaradi čistega gorskega potoka vedno bolj bleščeče bela.
Hudič ni mogel verjeti svojim očem. »Kakšna skrivnostna prekletstva so to!« je godrnjal med zobmi. Mislil je, da je težava v tolmunu. Stopil je malce višje, kjer je bila voda motna od peska, pa spet nižje, kjer je potok divje drvel čez brv. Poskusil je s tekočo vodo, s stoječo vodo v porečju, a črne volne nikakor ni mogel spremeniti v belo, niti bele v črno. Med seboj se nista hoteli izenačiti.
Sonce je že stalo visoko na nebu, ko je hudič končno spoznal resnico. Ugotovil je, da ga je preprosti kmet z zvijačo potegnil za nos in mu dal nalogo, ki je s čisto fiziko in naravo nemogoča.
V tistem trenutku ga je popadla nepopisna, divja sla po maščevanju. Peklenski bes je izbruhnil iz njega. Začel je tuliti in divjati po strugi potoka Straža. Z nogami in rokami je tako močno tolkel po vodi, da je brizgala visoko nad najvišje smreke in bukve v gozdu, da je v grapi nastala prava lokalna nevihta. Nato pa je v neizmernem besu zgrabil obe štreni volne, si ju stlačil v usta ter ju z ostrimi zobmi začel besno žvečiti, trgati in mleti.
Ko sta bili štreni le še kup raztrganih, prežvečenih cunj, ju je z gnusom izpljunil visoko v zrak v smeri proti Lazcu, sam pa se je obrnil in kot podivjana divja svinja stekel navzdol po toku potoka Straža. Med tekom je tulil in sipal najhujša prekletstva nad iznajdljivim kmetom, njegovo hčerjo in tistima dvema štrenama volne, dokler njegov glas ni utonil v bučanju vode.
Kmet, ki je medtem iz varne razdalje opazoval grapo, si je oddahnil. Ko so se ljudje vrnili od maše, sta bila s prijateljem že pridno na varnem, Kalamon pa spet trdno skrit pod korenino. Od tistega dne naprej nista nikoli več odprla črne knjige, zgodba o tem, kako je kmečka pamet z dvema štrenama volne premagala samega hudiča, pa je ostala živeti med ljudmi vse do danes.
Ni komentarjev:
Objavite komentar