Možje, na noge! – Kako je zadružni duh predramil Pluženjčane
Trda cerkljanska zemlja in ujetost v preteklost
Prelom 19. v 20. stoletje je bil za hribovske vasi na Cerkljanskem čas globokih družbenih in ekonomskih preizkušenj. Življenje v Plužnjah pri Otaležu, stisnjenih med strma, skoraj navpična pobočja nad idrijsko in cerkljansko dolino, je od nekdaj zahtevalo trdo, neupogljivo voljo. Kmetje so bili popolnoma odvisni od tistega, kar sta jim v skopih odmerkih dali trda zemlja in živina.
Vendar pa tradicionalni način gospodarjenja, ki se stoletja skorajda ni spremenil, modernemu času ni več zadoščal. Avstrijska monarhija je nezadržno prodirala v dobo industrializacije. To je prineslo velike spremembe na trgu. Davčni pritiski države so postajali vse hujše breme za malega človeka.
Kmečki domovi so se zaradi drobljenja posesti med dediče vse bolj pogrezali v dolgove. Revščina je postala stalna spremljevalka skoraj vsake hiše. Ker domača zemlja ni mogla več prehraniti vseh usta, so bile družine prisiljene sprejemati težke odločitve. Mnogo mladih fantov in deklet je v iskanju preživetja odhajalo s trebuhom za kruhom. Nekateri so odšli bližje, v Trst in Gorico, spet drugi pa so zbrali zadnje prihranke in odpotovali čez ocean v širno Ameriko, od koder se mnogi niso nikoli več vrnili.
Osamljenost na trgu in izkoriščanje potujočih prekupčevalcev
Največja in najbolj boleča težava takratnega kmeta v Plužnjah je bila njegova popolna izoliranost in osamljenost na trgu. Vsaka hiša je mleko predelovala sama, v lastni, pogosto temni in slabo zračni izbi. Delali so s preprostimi pripomočki, ki so se prenašali iz roda v rod. Izdelovali so maslo in sir, vendar brez osnovnega znanja o sodobni higieni ali mikrobiologiji mleka. Ker niso premogli hladilnih naprav, je bila kakovost končnih izdelkov izjemno nestalna in podvržena hitremu kvarjenju.
Ko je napočil čas za prodajo, je bil kmet prepuščen na milost in nemilost potujočim prekupčevalcem. Ti prebrisani mešetarji so hodili od vasi do vasi in natančno poznali stisko izoliranih hribovcev. Vedeli so, da kmet nima izbire in da izdelkov ne more dolgo hraniti. Zato so brez usmiljenja zbijali cene in odkupovali težko prigarano blago po smešno nizkih zneskih.
Mesečni izkupiček povprečnega gospodarja od celotne živine je takrat znašal borih 20 do 30 kron. To je bil drobiž, ki je komaj zadoščal za nakup najnujnejših življenjskih potrebščin: soli, nekaj malega sladkorja in petroleja za svetilke ter za plačilo neizprosnih državnih dajatev. V takšnih razmerah je bil vsakršen razvoj kmetije nepredstavljiv. O nakupu boljšega orodja ali posodobitvi hleva kmetje niso upali niti sanjati.
Zgled iz Jazen in z mogočne Hmenice
Toda v neposredni soseščini, le nekaj hribov stran, se je v istem času rojevalo gibanje, ki je obetalo popoln preobrat. V sosednjih Jaznah in na mogočni hribovski kmetiji Na Hmenici, ki je ponosno kraljevala visoko nad Otaležem, so napredka željni in razgledani možje začeli pozorno poslušati ideje o slovenskem gospodarskem prebujenju.
To je bil čas, ko so slovenski narodni buditelji, duhovniki in izobraženci pod vplivom dr. Janeza Evangelista Kreka začeli širiti idejo o krščanskem socialnem gibanju. Strokovnjaki tistega časa so neutrudno hodili med ljudstvo ter poudarjali, da malega slovenskega kmeta pred propadom ne more rešiti država, ampak le on sam – skozi skupno delo, zadružništvo in medsebojno solidarnost.
Na Hmenici in v Jaznah besede niso ostale le pri teoriji. Možje so stopili skupaj, združili svoje moči ter ustanovili prve mlekarske zadruge. Začeli so skupaj zbirati mleko, ga predelovati na enem, higiensko ustreznem mestu ter z enotnim, kakovostnim izdelkom nastopili na trgu. Uspeh je bil takojšen in očiten. Prekupčevalci so izgubili svojo moč, saj zadruge niso mogle več izsiljevati. Kmetje so za svoje delo končno prejeli pošteno in redno plačilo.
Zadružni duh predrami Pluženjčane
Pluženjčani so z mešanico nezaupanja in občudovanja opazovali, kaj se dogaja pri sosedih. Videli so, da skupen nastop na trgu resnično prinaša višje cene, stabilnost in predvsem dostojanstvo, ki jim je bilo tako dolgo krateno. Spoznanje, da ključ do boljše prihodnosti ne leži v garanju do onemoglosti na lastnem izoliranem dvorišču, ampak v slogi z bližnjim, je končno predramilo tudi njih.
Med najbolj zavednimi možmi v Plužnjah je začelo vreti. "Možje, na noge!" je postal klic, ki je predramil vas iz stoletnega spanca in vdanosti v usodo. Začeli so se zbirati po hišah, preudarjati, računati in premagovati začetne dvome tistih najbolj nezaupljivih, ki so se bali novosti. Uvideli so, da tradicija ni v tem, da ohranjaš pepel starih navad, ampak da naprej prenašaš ogenj preživetja.
Stopili so skupaj in zgradili oziroma uredili so skupne prostore za oddajo mleka, postavili stroge higienske standarde in se dogovorili o pošteni delitvi izkupička. Rezultati so hitro pokazali svojo moč: dohodek kmetij se je dvignil, dolgovi so se začeli manjšati, izseljevanje mladih pa se je upočasnilo. S tem dejanjem so Pluženjčani dokazali, da trda cerkljanska zemlja ne rodi le kamenja in trpljenja, temveč bogate sadove, ko jo obdelujejo ljudje, tesno povezani v skupnem namenu in bratski solidarnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar