Dan, ko je Otalež objel svojega pastirja
 |
| Anton Krapež s šolsko mladino v Otaležu |
V senci fašističnega raznarodovanja
V vročih julijskih dneh leta 1928, ko so primorske in cerkljanske vasi ječale pod vedno težjim in agresivnejšim škornjem fašističnega raznarodovanja, se je v hribovskem Otaležu zgodil premik. Italijanski fašistični režim je v tistem obdobju že močno stopnjeval pritisk na slovensko prebivalstvo. Slovenska beseda je bila sistematično izganjana iz javnega življenja, šolskih klopi in uradov. V časih takšnega političnega mraka in nenehnega nadzora fašističnih oblasti pa je slovenski duhovnik za hribovske vernike pomenil veliko več kot le verskega voditelja. Bil je zadnji branik maternega jezika, kulture, človeškega dostojanstva in narodne zavesti.
Zato je vest, da v vas prihaja novi dušni pastir, med ljudmi sprožila val tihega, a neustrašnega ponosa. Bil je torek, 17. julija, ko so se v Otaležu začele mrzlične in skrbno načrtovane priprave. Vaški fantje so z žuljavimi rokami v gozdovih sekali mlaje in tesali les za mogočen slavolok, ki naj bi zrasel sredi vasi. Istočasno so požrtvovalna domača dekleta in žene do poznega večera nabirale gorsko cvetje ter prepletale tisoče zelenih vej v girlande in simbole zvestobe. Vsak slovenski napis, vsaka javna manifestacija narodne pripadnosti je pod tedanjo italijansko zasedbo pomenila veliko tveganje ter nevarnost zapora ali preganjanja. A Otaležani se niso dali prestrašiti; njihova trma in ljubezen do domače grude sta bili močnejši od strahu.
Dan, ko se je vas odela v praznično oblačilo
V sredo, 18. julija 1928, se je prej tiha, odmaknjena in v vsakodnevni kmečki trud potopljena vasica odela v čudovito praznično obleko. Povod za to vsesplošno radost je bil izjemen: skupnost je v svojo sredo uradno sprejela prečastitega gospoda Antona Krapeža, dotedanjega kurata v bližnjih Novakih.
Osrednji sprejem se je odvil pozno popoldne sredi vasi, natanko pred slavolokom, ki je žarel v cvetju in pričal o neizmerni požrtvovalnosti domačinov. Prizor pod gorskimi vrhovi je bil veličasten in globoko ganljiv. Na enem mestu se je zbralo vse, kar je v kraju živelo in verjelo v boljšo prihodnost:
- Marijina družba je ponosno in visoko razvila svojo društveno zastavo, ki je v tistih časih predstavljala simbol nezlomljive krščanske in narodne tradicije.
- Šolska mladina se je zbrala v strnjenih vrstah pod vodstvom domače učiteljice Marije Rutar, ki je kljub strogim prepovedim fašističnega šolskega sistema otroke v srcu še naprej vzgajala v ljubezni do domače besede.
- Številni vaščani, ki so za tisti dan brez obotavljanja odložili nujno kmečko delo v strmih hribih in na travnikih, so v spoštljivi tišini čakali na prihod svojega novega voditelja.
Ko je gospod Krapež končno stopil med svoje nove farane, so si ljudje oddahnili. Pozdravili so ga z besedami najglobljega spoštovanja in velikega upanja. Dekleta so mu v znak dobrodošlice izročila šopke svežega gorskega cvetja, moški in fantje pa so z dvignjenimi glavami dali jasno vedeti, da bo župnija trdno in zvesto stala za svojim novim pastirjem.
Slovesni sprevod in klic zvonov
Takoj po uradnem pozdravu pod slavolokom so se nad celotnim Otaležem razlegli mogočni, čisti zvoki farnih zvonov. Pod slovesnim in ubranim pritrkavanjem, ki je odmevalo daleč po okoliških grapah, dolinah in sosednjih hribih, se je oblikoval dolg, spoštljiv sprevod. Celotna vaška skupnost se je v procesiji počasi vila proti župnijski cerkvi sv. Katarine.
V cerkvi, pred mogočnim oltarjem, je potekal slovesni blagoslov. Pod cerkvenimi oboki so se zbrani vaščani združili v goreči skupni molitvi. Zahvalili so se za prihod novega duhovnika in prosili za duhovno moč, zdravje ter neomajno zvestobo v preizkušnjah, ki so jih čakale v prihodnjih letih.
Ko se je sonce že poslovilo od hribov in je mrak nežno objel vas, so se ljudje počasi, a z drugačnim korakom razšli proti svojim domovom. V srcih so namreč nosili enotno in globoko misel: tako lepega, svetlega in svobode željnega dneva v Otaležu že zelo dolgo niso doživeli. V dneh tistega svinčenega političnega pritiska je bil ta sprejem žarek čiste svetlobe in živ dokaz, da slovenski duh ostaja popolnoma nezlomljen.
Zapuščina narodnega buditelja
Ta zgodovinski julijski dan se je izkazal za preroškega. Gospod Anton Krapež, rojen leta 1896 na Otlici, za Otalež ni bil le prehodni upravitelj, ampak je postal pravi steber in zaščitnik tamkajšnjih ljudi. Med svojimi farani je kot neupogljiv narodni buditelj ostal polnih enajst let, vse do leta 1939. V tem času je kljub nenehnemu nadzoru in sumom italijanskih orožnikov uspešno vodil župnijo, krepil Marijino družbo in prebivalcem vlival pogum.
Preden so ga viharji druge svetovne vojne in kasnejše cerkvene premestitve ponesli na nove duhovniške poti, je v Otaležu pustil neizbrisan pečat. Ta zgodba, iztrgana iz starega časopisnega tiska, tako ostaja trajen, dragocen opomin in spomin na trenutek, ko sta se v majhni gorski vasici usodno in nerazdružljivo povezali zvestoba naroda ter ljubezen do materne slovenske besede.
Ni komentarjev:
Objavite komentar