Tiha daritev v Brdih: Življenjska zgodba vikarja Ivana Podobnika (1877–1928)
Osebni podatki:
- Rojen: 23. december 1877, Plužnje pri Otaležu (Cerkljansko)
- Umrl: 25. september 1928, Videm / Udine (Italija)
- Službovanje:
- Miren (kaplan, 1903–1905)
- Gradec / Graz (študij slavistike, 1905–1907)
- Ajdovščina (župnijski upravitelj, 1907–1908)
- Gradno v Brdih (vikar, 1908–1928)
Nekje med mehkimi griči Goriških brd, kjer uspevajo vinska trta in češnje, stoji majhna vas Gradno. Danes je to kraj miru, v začetku 20. stoletja pa je postalo prizorišče velikih zgodovinskih pretresov, narodnostnega zatiranja in tihih človeških usod. Med nihče močno izstopa lik vikarja Ivana Podobnika – moža širokega duha, globoke izobrazbe in neskončne miline. Vihar prve svetovne vojne ga je ujel na njegovem položaju, dokončno pa ga je strl neizprosen pritisk povojnega fašizma.
Korenine v hriboviti divjini: Plužnje pri Otaležu
Zgodba Ivana Podobnika se začne daleč stran od briških vinogradov, visoko v neizprosnem, a čudovitem gorskem svetu Cerkljanskega. Rodil se je 23. decembra 1877 v Plužnjah, hribovski vasici, ugnezdeni na strmih pobočjih nad desnim bregom reke Idrijce, pod mogočno Pluženjsko goro.
Življenje v Plužnjah je od nekdaj zahtevalo trdoživega človeka. Ivan je odraščal na trdni kmetiji, ki se ji je po starem domačem izročilu reklo pri Marinkavcu. Vsakdanji kruh je bil tu prigaran s težkim delom na strminah in s kljubovanjem ostrim zimam. Prav to okolje – svet, kjer so ljudje cenili tišino, spoštovali naravo in drug drugemu nesebično pomagali – je v mladem Ivanu izklesalo tisto globoko skromnost, vzdržljivost in pristno empatijo do preprostega človeka.
Od dunajskih univerz do graške slavistike
Že zgodaj je Ivan kazal izjemno bistrost. Starši so ga poslali v goriško gimnazijo, kjer je blestel. Njegova življenjska pot pa ni bila ravna; privlačile so ga družbene vede in pravičnost, zato je po maturi spakiral kovčke in odpotoval na Dunaj, kjer je nekaj časa študiral pravo. Vendar pa je v hrupu velemesta začutil drugačen, globlji klic. Pravo je zapustil in vstopil v goriško bogoslovnico, kjer je bil leta 1903 posvečen v duhovnika.
Predstojniki so hitro opazili njegov intelektualni potencial. Ko je začel službovati kot kaplan v slikovitem Mirnu, ga je goriški nadškof Edvard Karl Jordan poslal na graško univerzo, da bi študiral slavistiko. Ivan je bil navdušen nad slovensko besedo, a usoda mu ni bila mila. Nadškof Jordan je nenadoma umrl, nove cerkvene oblasti pa so ga s študija predčasno odpoklicale. Po krajšem obdobju, ko je med letoma 1907 in 1908 kot župnijski upravitelj vodil Ajdovščino, je prejel ključni dekret: leta 1908 je postal vikar v Gradnem v Brdih.
Dvajset let tihe ljubezni pod briškim nebom
Ko je vikar Podobnik prispel v Gradno, je bil star komaj 31 let. Bil je v polni moči, visokih moralnih načel in izjemno uglajenih manir. Njegova velika ljubezen je bila skrb za lepoto božje hiše, najbolj pa je Brice očarala njegova neskončna vljudnost. Z vsakim – najsi je bil to premožen posestnik ali najrevnejši dolžnik – se je pogovarjal z enakim spoštovanjem. Ker je sam izšel iz kmečkega okolja v Plužnjah, je natanko vedel, kaj pomeni pomanjkanje. Postal je tihi dobrotnik vasi, vedno pripravljen revnim pomagati z denarjem ali hrano.
Vihar na fronti: Pastir, ki ni zapustil črede
Nato pa je prišlo usodno leto 1915. Italija je napovedala vojno Avstro-Ogrski in Goriška brda so se čez noč znašla na prvi črti soške fronte. Že drugi dan po napovedi vojne so italijanske vojaške enote vkorakale v Gradno.
Medtem ko so bila sosednja mesta in vasi izpraznjena, njihovi prebivalci pa evakuirani ali internirani, so ljudje v Gradnem večinoma ostali doma. Živeli so neposredno v vojnem območju, obkroženi z grmenjem topov, tujo vojsko in nenehnim strahom za golo življenje.
V teh grozljivih letih bi se vikar Podobnik lahko umaknil na varno. A tega ni storil; ostal je na svojem mestu s svojim ljudstvom. Postal je njihov največji moralni steber in tolažnik. Z njimi je delil pomanjkanje, pokopaval mrtve pod granatami in vlival upanje v prestrašena srca. Ta skupna vojna preizkušnja je vez med njim in farani spremenila v nekaj svetega.
Povojni somrak in osebni zlom
Ko se je vojna leta 1918 končala, mir Primorski ni prinesel olajšanja. Brda so pripadla Italiji, kmalu zatem pa je oblast prevzel fašizem. Začelo se je sistematično zatiranje vsega slovenskega. Pritisk na slovenske duhovnike, ki so ostali edini javni branilci narodne zavesti, je postajal neznosen.
Leta 1928 je stiska dosegla vrhunec. Ivan je bil telesno in duševno izčrpan od dvajsetih let napornega dela, vojnih grozot in fašističnega preganjanja. K temu je prispevala še huda stanovska osamljenost: v enem samem letu je smrt med briškimi sosedi kosila z neizprosno hitrostjo. Umrli so monsignor Rojc, gospod Spitzer iz Fojane in gospod Leban iz sosednjega Kojskega.
Ivan Podobnik je ostal sam. Njegov občutljivi živčni sistem, ki je že leta tiho trpel, se je pod težo pritiskov zlomil. Konec aprila 1928 se mu je od hudih pritiskov omračil um. Morali so ga prepeljati v psihiatrično bolnišnico Svetega Osvalda pri Vidmu. V globoki melanholiji in v znak protesta proti svetu je v bolnišnici začel zavračati vsakršno hrano in pijačo. Dolge tedne je vztrajal v gladovni stavki. Ko je sredi septembra ponovno začel jesti, je bilo njegovo telo že preveč izčrpano. Organi so odpovedali. 25. septembra 1928 je v videmski bolnišnici, star komaj 51 let, izdihnil svojo blago dušo.
Spomin, ki ne usahne
Novica o njegovi smrti je globoko pretresla celotno Goriško. Slovensko ljudstvo je izgubilo enega najboljših božjih služabnikov in tolažnikov v tej borni solzni dolini.
Ivan Podobnik je bil pokopan daleč od rojstnih Pluženj, a globoko v zemlji svojih ljubljenih Brd. Za seboj je pustil spomin na vzornega človeka, ki je dal svoje življenje za svoje farane – s tiho, vsakodnevno daritvijo in zvestobo do zadnjega diha. Mir njegovi duši!
Ni komentarjev:
Objavite komentar