 |
| Vir- -Ilustrirani glasnik 15.1 1915 št.1 |
Dom pod otaleškimi hribi
V idilični pokrajini, kjer se strmine Pluženj spuščajo proti Otaležu in stiskajo ob reko Idrijco, je na Logu utripalo življenje, polno trdega dela in neizmerne družinske topline. Hiša številka 12 ni bila navadna domačija; bila je središče tamkajšnjega družabnega življenja. Tam je gospodaril Jernej Golob, rojen 21. avgusta 1880. Bil je mož krepkih rok, a izjemno mirnega in blagega značaja, zaradi česar je užival globoko spoštovanje med vaščani. Kot posestnik, krčmar in trgovec je bil steber družbe – skrben gospodar, ki je z modrostjo vodil svoje posle, in vzoren oče, ki je v svoji ženi Ivani našel neizmerno oporo.
Njuni dnevi so bili zapolnjeni z delom v krčmi in na zemlji, največji ponos pa so jima bili otroci. Hiša je bila polna otroškega smeha in načrtov za prihodnost. Idila pa se je, tako kot za milijone drugih, neizprosno razblinila v vročem poletju leta 1914.
Poziv cesarja in odhod na južno fronto
Ko so v cerkljanskih hribih zadoneli zvonovi, ki so oznanjali splošno mobilizacijo, je Jernej vedel, kje je njegova dolžnost. Kot avstrijski podložnik je bil vpoklican v 27. domobranski pešpolk, dodeljen 7. četi. Slovo od Ivane in otrok je bilo težko, prežeto s solzami, a tudi z upanjem, da bo vihar hitro minil.
Že takoj na začetku sovražnosti je bil polk poslan na južno bojišče, proti Srbiji. Tam, v blatu, vročini in pod nenehnim ognjem, je Jernej spoznal pravo obličje vojne. Tisto, kar ga je držalo pokonci, je bila neomajna ljubezen do domačih. Kljub strahotam bojne črte je pisal domov neumorno – tudi dvakrat na teden. Njegova pisma niso bila le suhoparna poročila, temveč tople besede tolažbe za Ivano. Iz daljnega bojišča je še vedno vodil družino, svetoval ženi glede posestva in krčme ter skušal na daljavo zaščititi svoje najdražje.
Črna senca nad Logom
Medtem ko se je Jernej boril s sovražnimi kroglami na jugu, pa je doma, v Otaležu, udarila tiha in veliko bolj neizprosna smrt. V času njegove odsotnosti je med otroke zarezala huda bolezen – epidemija, ki je v tistih vojnih letih kosila med najbolj ranljivimi. V pičlih desetih mesecih je Ivana morala pokopati štiri svoje otroke. Eden za drugim so ugašali, mati pa je v svoji bolečini ostala sama, saj so cesarju poleg Jerneja služili še trije njegovi bratje.
Družina Golob, prej ena najuglednejših in najbolj veselih v okraju, je bila zavita v črnino. Ivana v svojih pismih možu na fronto verjetno ni upala izliti vse teže te tragedije, da mu ne bi vzela poguma v strelskih jarkih, ali pa je Jernej za izgube izvedel, a je bolečino nosil globoko v sebi, zaklenjeno pred soborci.
Zadnje upanje in usodna mrzlica
Proti koncu zime je v Jernejeva pisma posijalo sonce optimizma. Deset dni pred usodnim prelomom je pisal svoji ljubljeni ženi Ivani, da je prebolel manjši prehlad in da se počuti bolje. V tem zadnjem pismu je utripalo neizmerno hrepenenje. Govoril je o "skorajšnjem snidenju po slavni zmagi" in o tem, kako bodo spet vsi skupaj sedeli za domačo mizo v krogu družine. Ni vedel, da doma te mize ne bo nikoli več napolnil smeh vseh njegovih otrok.
A usoda je imela drugačne načrte. Prehlad, ki se je zdel nedolžen, se je v surovih vojaških razmerah hitro sprevrgel v hudo, zahrbtno pljučnico. Jernejevo oslabljeno telo ni zdržalo pritiska bolezni. S fronte so ga prepeljali v zaledje, v rezervno vojaško bolnišnico v Sarajevu. Tri dni ga je morila strašna mrzlica. Visoka vročina mu je jela mešati misli, a v najhujšem deliriju, ko so se pred njegovimi očmi mešale podobe bojnega polja in domačega Loga, je mislil le na eno – na svojo Ivano.
Z zadnjimi atomi moči, medtem ko so mu roke trepetale od vročice, si je dal pripraviti dopisnico. Želel ji je napisati še zadnje besede tolažbe, ji povedati, kako zelo jo ima rad. Uspel je napisati le naslov. Pero mu je padlo iz rok, besede pa so ostale neizrečene, ujete v njegovem srcu.
Smrt pod zaščito usmiljenja
Ob njegovi postelji je bdela sestra usmiljenka, katoliška redovnica, ki je v sarajevski bolnišnici lajšala trpljenje ranjenim in bolnim vojakom. Videla je, da se gospodar z Loga bliža svojemu koncu. Poklicali so duhovnika in Jernej je z globoko vero prejel svete zakramente.
Bil je popolnoma vdan v božjo voljo. Sestra usmiljenka je kasneje v ganljivem pismu Ivani opisala njegove zadnje trenutke: Jernej ni umrl v krikih ali grozi, temveč mirno, z molitvijo na ustnicah. Poslovil se je 14. marca, med glasnim klicanjem svetih imen: »Jezus in Marija!«
Pisar tistega časa je ob tem zapisal pretresljivo, skoraj poetično misel: kot da bi neizprosna smrt, ki mu je vzela štiri otroke, prišla še ponj z nenavadno milostjo – češ, »brez očeta jih ne smem pustiti«, da bi jih lahko znova objel tam, kjer ni več vojn in bolezni. Jernej je bil prvi izmed štirih bratov Golob, ki je dal svoje življenje za domovino. V manj kot enem letu je smrt iz te ugledne družine iztrgala kar pet članov.
Epilog na Logu
Dva dni kasneje, 16. marca, je na Log pri Otaležu prispela hladna, uradna brzojavka iz Sarajeva. Za Ivano se je svet ponovno sesul. Mož, ki je bil njeno edino upanje v teh črnih mesecih, se ne bo nikoli več vrnil, da bi skupaj prebrodila izgubo svojih otrok.
Jernej Golob je za seboj pustil strto vdovo Ivano in dva majhna, še nepreskrbljena otroka – edina, ki sta preživela morijo, ki je prizadela njihovo hišo. Čeprav je njegovo telo ostalo pokopano nekje v bosanski zemlji, daleč stran od rodnih Pluženj, je med ljudmi ostal spomin nanj kot na vzornega očeta, skrbnega moža in žrtev nesmiselnega svetovnega spopada, ki je uničil nešteto malih slovenskih ognjišč. Vse žalujoče ostale je tolažilo le eno upanje: da se je njihov dobri Jernej preselil iz viharnega bojnega polja v varno zavetje blaženega in večnega miru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar