Novoporočenka (Cerkljanska pripovedka)
V tistih časih, ko so ljudje v odmaknjenih cerkljanskih grapah še znali prisluškovati nevidnemu utripu narave, je živela Uršlja – mlado, milo in izjemno lepo dekle. Njena največja strast in ljubezen so bile rože. Govorili so, da ima poseben dar; divje cvetlice, ki so drugod ovenele, so pod njenimi prsti bujno uspele. Kjer koli na svojih poteh je opazila rastlino, ki je še ni imela v domačem vrtu ali na okenski polici, jo je nežno vzela s seboj. A nikoli je ni odnesla same.
Stara ljudska modrost, ki jo je Uršlja prejela od svoje stare matere, je narekovala poseben obred: zmeraj, ko je izkopala rastlino, je iz njene neposredne bližine pobrala tudi majhen kamenček. Tisti sivi, od dežja in vetra obli kamenček je nato položila na dno posode, kamor je rastlino posadila. Stara mati je namreč po starodavnem izročilu vedela, da rastline ne morejo uspevati v samoti. Kamenček je bil zanjo »čujek«. Med ljudmi v teh krajih je izraz čujek pomenil tistega, ki je buden – tistega, ki čuje, varuje in pazi.
V ljudski veri je bil tak kamenček skrivnostni sosed rastline, njen tihi stražar in družabnik, ki je vase srkal negativne sile okolice in varoval življenjsko moč cvetlice. Verjeli so, da se rastlina s svojim čujkom pogovarja, z njim deli sokove zemlje in da prav zaradi te nevidne vezi lepše raste, bujno cveti ter kljubuje boleznim. Uršljin dom je bil tako vselej poln cvetja, ob vznožju vsakega stebla pa je zvesto čul njegov kamniti sopotnik.
Prišel je dan Uršljine poroke. Vsa vas se je zbrala, dekle pa je v svoji beli poročni obleki nezemeljsko žarelo od čiste sreče. Ko sta z ženinom stopila na plesišče in zaplesala svoj prvi poročni ples, pa se je slavje prevesilo v nepredstavljivo tragedijo. Sredi plesa, ujeta v objem svojega dragega, se je Uršlja nenadoma zgrudila. Njeno srce je v trenutku obstalo. Usoda je kruto določila, da mlado dekle z možem ni preživelo niti enega samega dne; njun zakon se je končal, še preden se je sploh dobro začel.
Ko je ležala v krsti, odeta v belino poročne obleke, je bila videti mirna in veličastna, kakor princesa iz najlepših sanj. Njen mladi mož, strt od neizmerne bolečine, je želel, da bi z njo v večnost odšel vsaj delček tistega, kar je imela najraje. Preden so krsto zaprli, je zbral vse kamenčke – čujke, ki jih je Uršlja skrbno postavljala ob svoje rože. Zavil jih je v njen poročni pajčolan in to svetost položil v krsto, tik ob njeno levico. Upal je, da bo ta preprosti dokaz njene zemeljske ljubezni varoval njeno dušo v večni temi.
Minilo je desetletje. Po starem lokalnem običaju so po desetih letih Uršljin grob prekopali, da bi pripravili prostor za nove pokope. Ko so dvignili pokrov krste, pa je navzoče spreletel srhljiv svet hkrati. Medtem ko je čas vzel večji del njenega telesa, sta bili njena levica in v pajčolan zaviti kamenčki povsem nedotaknjeni – natanko taki kot tisti dan, ko so jo z jokom položili v zemljo. Pajčolan ni bil raztrgan, kamenčki pa so sijali v svoji prvotni obliki, zaščiteni pred gnilobo in propadom.
Tisti redki domačini, ki so še poznali starodavne modrosti in skrivnosti narave, so v tem čudežu prepoznali globlji pomen. Vedeli so, da to ni naključje. Verjeli so namreč v tretjo moč čujkov – v tisto skrivnostno, zaščitno energijo zvestobe in ljubezni, ki presega meje življenja in smrti ter ohranja tisto, kar je bilo ustvarjeno s čisto ljubeznijo.
Zapisano po pripovedovanju: Plužnje, 1962
Ni komentarjev:
Objavite komentar