Skrivnost Mrtvaške grape: O vedavcu pod Bevkovim vrhom (pripovedka)

 Skrivnost Mrtvaške grape: O vedavcu pod Bevkovim vrhom

Nenavadno hiranje pod Bevkovim vrhom

Visoko v osrčju Cerkljanskega hribovja, tik pod prostranimi travnatimi planjavami Bevkovega vrha, je stala mogočna kmetija premožnega gospodarja. Pri hiši je služil mlad hlapec, fant pridne in poštene narave.

Gospodar pa je z zaskrbljenostjo opažal, da mladenič iz dneva v dan vidno slabi. Njegova rdeča lica so pobledela. Oči so izgubile iskro. V nekaj mesecih se je spremenil v pravo senco samega sebe. Gospodarju se je to zdelo nadvse nenavadno. Fant nikoli ni bil lačen, hrana na gorski kmetiji je bila vselej obilna, naloženo delo pa ni presegalo njegovih moči.

Nekega poznojesenskega dne sta skupaj orala na samotni, strmi njivi na razglednem slemenu. Brazde so se težko obračale v hriboviti zemlji. Hlapec je komaj še držal ročaje pluga. S čela so mu polzele kaplje hladnega potu, ostri gorski veter pa mu je kuštral lase.

Gospodar ni mogel več molčati. Stopil je k njemu, mu položil roko na ramo in ga skrbno vprašal:
»Povej mi, sinko, kaj te teži? Tu, pod tem svobodnim vrhom, iz dneva v dan bolj usihaš, čeprav se miza doma šibi od kruha in z delom nikoli ne ravnamo preostro. Kakšna bolezen te ogroža?«

Hlapec je težko zavzdihnil. Uprl je pogled v globoko dolino Idrijce, ki se je vila spodaj v megli, in žalostno odmahnil z roko:
»Ah, gospodar, meni na vsem svetu ni več pomoči. In četudi bi mi kdo sploh mogel pomagati, vi ne bi tvegali svojega življenja zame.«

Skrivnost leskovih šib

Te besede so gospodarja le še bolj podžgale. Bil je človek trdne besede in mehkega srca. Začel je fanta odločno siliti, naj mu vendarle zaupa svojo skrivnost. Svečano mu je obljubil, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, pa naj bo nevarnost še tako velika.

Mladenič se je dolgo branil. Naposled pa je le popustil pod gospodarjevo vztrajnostjo. Ozrl se je proti temnim gozdovom pod grebenom in šepnil:
»Vidite, gospodar ... jaz nisem navaden človek. Jaz sem vedavec. Rodil sem se s skrivno vednostjo in usodo. Zaradi nje se moram vsak večer, ko se nad te hribe spusti tema, v duhu ločiti od telesa. Z drugimi bitji svoje vrste se borim za življenje in smrt. Moje moči so že skoraj pošle. Če me resnično hočete rešiti gotove smrti, se natanko držite mojih navodil.«

Gospodar je napeto poslušal, hlapec pa je nadaljeval:
»Še danes, preden sonce zaide za oddaljene vrhove, z leskovih grmov pod robom košenic urežite tri krepke, sveže mladike. Ko pade mrak, se bo moj duh dvignil nad samotni Jaški grič. Od tam bom bežal pred nevarnostjo. Preobražen v podobo bele megle se bom spustil naravnost navzdol v globoko in mračno Mrtvaško grapo. To je kraj, kjer se stikajo poti živih in mrtvih. Na samem dnu te grape se skrijte v staro, votlo bukovo duplo ob poti.

Okoli polnoči bom prvi pritekel skozi tisto tesno globel jaz. Zaradi izčrpanosti se bom premikal počasi in težko. Pustite me, da grem mirno mimo vas. Le nekaj trenutkov za menoj pa bo z Jaškega griča pridrvela gosta, črna megla. Ta megla je neka gospa iz devete dežele, močna čarovnica. Že mesece me neusmiljeno preganja in mi pije življenjsko moč. Ko bo tista črna megla šla mimo vašega skrivališča, skočite prednjo. Z vso silo jo udarite z vsemi tremi leskovimi šibami hkrati. Če vam to uspe, bom rešen.«

Nočni spopad v Mrtvaški grapi

Gospodar je fantu trdno stisnil roko in obljubil pomoč. Ko je padel mrak, je naskrivaj nasekal tri prožne leskove mladike. S slemena se je odpravil navzdol v temačno sotesko. Noč je bila črna kot oglje, brez mesečine. Veter je srhljivo tulil med krošnjami dreves nad prepadi. Stopil je na dno Mrtvaške grape, kjer je vladal težek, leden hlad. Gospodar se je stisnil v tesno bukovo duplo in čakal. Roko je trdno oklenil okoli leskovih šib.

Okoli polnoči je v Mrtvaški grapi nenadoma vse potihnilo. Celo gorski vihar je zadrжал dih. Iz smeri Jaškega griča je navzdol po temačnem dnu začela lahno plavati svetla, mlečno bela megla. Premikala se je počasi in se ovijala okoli vlažnih skal. Iz nje je bilo slišati tiho, utrujeno vzdihovanje. Gospodarja je prepoznal svojega hlapca. Zatajil dih in jo pustil, da je odplavala naprej skozi grapo.

Komaj pa je bela megla izginila, se je razbesnel divji vihar. Skale so se majale. Po strugi je z neznansko hitrostjo, kot besna zver, pridrvela grozeča, kot katran črna megla. Iz nje so bliskale zlokobne rdeče iskre. Stene grape so odmevale od pridušenega rjovenja in škrtanja z zobmi. Gospodarja je za trenutek stisnilo pri srcu od groze, a je zbral ves svoj pogum. Skočil je iz dupla, zamahnil z obema rokama in z vso močjo udaril naravnost v središče črne megle z vsemi tremi leskovimi šibami naenkrat.

Mrtvaško grapo je pretresel grozljiv, nečloveški krik. Tisto noč je odmeval daleč čez strma pobočja Bevkovega vrha in preko samotnega Jaškega griča. Črna megla se je v hipu razblinila v nič. Divji vihar je potihnil. V grapo se je naselil globok, skoraj grobni mir. Gospodar se je z olajšanjem in utrujen vrnil nazaj na gorsko kmetijo.

Odmev iz devete dežele

Naslednje jutro sta bila zopet visoko na polju pod vrhom. Hlapec je bil kot prerojen. V lica mu je stopila zdrava, rdeča barva. Njegov korak je bil čvrst, težko delo mu je šlo zlahka od rok. Ko sta s plugom prispela do konca njive, kjer se je odpiral pogled daleč čez valovite hribe, se je mladenič nenadoma ustavil. Dvignil je glavo in vprašano:
»Gospodar, ali slišite tisto zvonjenje?«

Gospodar je obstal, napel ušesa in poslušal. V čistem gorskem zraku pod Bevkovim vrhom pa je vladal popoln mir.
»Ničesar ne slišim, fant moj, le ptičje petje v gozdu,« je odvrnil.

Hlapec se je hvaležno nasmehnil in stopil tesno k njemu:
»Stopite k meni in poslušajte čez mojo desno ramo!«

Gospodar ga je ubogal. Stopil je predenj in prislonil uho čez njegovo ramo. V tistem trenutku se mu je odprl sluh za skrite reči. Iz nepredstavljive, pravljične daljave, skozi gorske verige in globoke doline, je do njegovega ušesa prineslo zamolklo, žalostno zvonjenje neštetih cerkvenih zvonov. Zvok je bil težak, mogočen in slovesen.

Hlapec je resno pokimal in razložil:
»Vidite, gospodar, to zvonjenje prihaja iz daljne devete dežele. Sedaj zvonijo tisti mogočni gospe, ki ste jo sinoči sredi Mrtvaške grape z leskovimi šibami pokončali. S tem ste rešili mene. Če me preteklo noč ne bi bili rešili, bi me bila ta gospa v nekaj dneh zagotovo umorila. Vi pa bi danes namesto mene v to trdo gorsko zemljo polagali moje truplo. Moje življenje je od sedaj naprej vaša zasluga.«

Gospodar i hlapec sta nato v miru dokončala oranje. Trdna vez in skrivnost med njima pa je ostala živa vse do konca njunih dni.

---