Kjer se trdo dela, pa je potreben tudi prostor za počitek, klepet in kozarec vina. Gostilničarska dejavnost je bila v obeh vaseh izjemno razvita, pogosto pa se je prepletala z drugimi obrtmi in trgovino. Združevanje trgovine z mešanim blagom in gostilne pod isto streho je bilo na slovenskem podeželju v začetku 20. stoletja zelo pogosto, saj je omogočalo boljši izkoristek prostora in stabilnejši dohodek družine. V Otaležu so vaščani in popotniki radi stopili čez prag gostiln, ki so jih vodili stavbenik Andrej Ambrožič, Marija Jereb (v njeni gostilni so pogosto potekale tudi društvene veselice) in Ivanka Razpet. Tudi v Plužnjah družabnega utripa ni manjkalo, saj so za gostoljubje skrbeli Anton Zajc, Katarina Zajc ter Ivan Gruden, ki je tako kot Anton Zajc spretno združeval vodenje trgovine in gostilne.
nedelja, 15. november 2026
Otalež, Plužnje in Lazec v letu 1923: Podoba živahne skupnosti na prelomnici časov
Otalež, Plužnje in Lazec v letu 1923: Podoba živahne skupnosti na prelomnici časov
Zgodovinski zapiski in adresarji iz prve polovice dvajsetega stoletja niso zgolj suhoparni seznami imen, poklicev in ustanov. So dragoceno okno v preteklost, skozi katero lahko uzremo vsakdanji utrip naših prednikov. Podatki iz leta 1923, ko so Otalež, Plužnje in Lazec upravno sodili pod Sodni okraj Cerkno, nam rišejo sliko presenetljivo samozadostne, gospodarsko dejavne in družabno tesno povezane skupnosti. Sodni okraj Cerkno (ital. Mandamento di Circhina) je bil upravno-sodna enota, ki jo je Kraljevina Italija prevzela iz nekdanje avstro-ogrske upravne ureditve v Deželi Goriški in Gradiščanski. Tistega leta je območje sodilo pod Goriško oziroma Videmsko pokrajino (Provincia del Friuli), kamor je bila Goriška začasno priključena med letoma 1923 in 1927.
Leto 1923 je bilo za te kraje prelomno. Po razpadu Avstro-Ogrske in rapalski pogodbi (1920) je Cerkljansko prišlo pod Kraljevino Italijo, leto pred tem pa se je v državi na oblast povzpel fašizem. Prav v letu 1923 je bila sprejeta tako imenovana Gentilejeva šolska reforma, ki je začela postopno ukinjati slovenski učni jezik in uvajati italijanščino. V teh zaostrenih razmerah so se ljudje na Cerkljanskem z vztrajnostjo, delavnostjo in medsebojno pomočjo še toliko bolj opirali na lastne moči, domača društva in svoje gospodarstvo, s čimer so ohranjali svojo identiteto, kulturo in jezik.
Znanje in spretne klekljarske roke
Temelj napredka vsake vasi je izobrazba. Leta 1923 so otroci iz Otaleža in Lazca obiskovali tamkajšnji ljudski šoli, kjer jim je prva znanja branja, pisanja in računanja predajala učiteljica Gizela Jevšček. To je bilo še zadnje obdobje, ko je šolstvo ohranjalo podobo iz avstro-ogrskih časov, preden so novi italijanski predpisi korenito posegli v učne načrte in jezik poučevanja.
V teh hribovitih krajih, kjer skopa zemlja sama ni mogla preživeti vseh lačnih ust, pa šolsko znanje ni bilo edino, ki je krojilo prihodnost mladih. Klekljanje je bilo ena najpomembnejših dopolnilnih dejavnosti, ki je v marsikatero hišo prineslo nujno potreben denarni zaslužek. Zato ni presenetljivo, da sta v krajih delovala kraljeva čipkarska tečaja (ital. Regio corso di merletti). Izraz »kraljevi« se je nanašal na Kraljevino Italijo pod vladavino kralja Viktorja Emanuela III., pod okrilje katere so po prvi svetovni vojni prešli nekdanji avstrijski državni čipkarski tečaji, organizacijsko vezani na obrtno šolo v Gorici oziroma čipkarsko šolo v Idriji. Pod vodstvom Jerneja Filipiča v Lazcu ter Ivana Ambrožiča v Otaležu so se dekleta in žene urile v tej zahtevni domači obrti. Izpod spretnih prstov so ob večerih, pogosto ob medli svetlobi petrolejk, nastajale dragocene idrijske in cerkljanske čipke, ki so preko trgovcev našle pot v večja mesta.
Društveno življenje, denar in varnost
Kljub trdemu delu na kmetijah in v gozdovih so krajani našli čas in voljo za združevanje. Društva so bila srce družabnega in kulturnega dogajanja ter prostor, kjer se je krepila narodna zavest. V Otaležu je delovalo Slovensko katoliško izobraževalno društvo, ki ga je predsednikoval že omenjeni Ivan Ambrožič – očitno eden najbolj dejavnih in vsestranskih mož v kraju. Društvo je bilo ustanovljeno 4. avgusta 1907 z namenom širjenja splošne izobrazbe, bralne kulture in krščanskih vrednot med podeželskim prebivalstvom. Skrbelo je za prosveto, knjižnico in družabne prireditve, ki so bogatile življenje vaščanov ter krepile slovensko besedo. Tako je delovalo vse do obdobja fašizma, ko so bila med letoma 1926 in 1928 vsa slovenska prosvetna in izobraževalna društva na Primorskem s posebnimi dekreti ukinjena, njihovo premoženje pa zaplenjeno.
Gospodarsko hrbtenico kraja je predstavljala Kmetska hranilnica in posojilnica v Otaležu, ki jo je kot načelnik vodil Anton Močnik. Delovala je po načelih zadružništva, po tako imenovanem Raiffeisenovem sistemu, ki ga je na Slovenskem močno spodbujal Janez Evangelist Krek. Njen glavni cilj je bil zaščititi kmete pred oderuškimi obrestmi in jim omogočiti razvoj kmetijstva. V časih povojne draginje in menjave valut ob prehodu iz avstro-ogrskih kron v italijanske lire, ko so bili kmetje in mali obrtniki pogosto prepuščeni sami sebi, je takšna zadružna ustanova omogočala varno shranjevanje prihrankov in dostop do ugodnih posojil za nakup živine, orodja ali obnovo domačij.
Za varnost premoženja in življenj v sosednjih Plužnjah pa je skrbela organizacija z že bogato tradicijo. Prostovoljno gasilsko društvo v Plužnjah, ustanovljeno leta 1909, je leta 1923 delovalo pod poveljstvom načelnika Franca Kacina. Gasilci niso bili le prvi na pomoč ob požarih in ujmah, temveč tudi pomemben steber tovarištva, discipline in vaškega ponosa.
Trgovine kot središča vsakdana
Da vaščanom po vsakodnevne potrebščine ni bilo treba hoditi v oddaljeno Cerkno ali Idrijo, je skrbelo kar lepo število lokalnih trgovcev z mešanim blagom. Vaška trgovina takrat ni bila le prostor nakupa, temveč tudi pomembno družabno stičišče, kjer so se izmenjale novice in mnenja.
V Otaležu so za založenost polic s soljo, petrolejem, moko, sukancem, orodjem in drugim blagom skrbele štiri trgovke: Zofija Dežela, Ana Peternelj ter kar dve trgovki z istim imenom in priimkom – Marija Jereb. V Plužnjah pa sta trgovsko dejavnost uspešno vodila Anton Zajc in Ivan Gruden. Veliko število trgovin priča o tem, da sta bili vasi živahni in da je bila lokalna samooskrba kljub skromnim razmeram dobro razvita.
Obrtniki, graditelji in domače gostilne
Poleg kmetijstva in trgovine se je v krajih razvijala tudi obrt. Za gradbena dela, kamnoseške posege, obnove hiš in gospodarskih poslopij je v Otaležu skrbel stavbenik Andrej Ambrožič, čigar delo je nedvomno pustilo trajen pečat v stavbni dediščini vasi.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar