Saga o Likarjevih pisankah

 SAGA O LIKARJEVIH PISANKAH: Kako je goriški papirničar s peresom in tinto premagal avstrijski šolski monopol

Vir-Ustvarjeno z UI

V pozni jeseni leta 1893 je bila Semeniška ulica v Gorici zavita v hladno meglo, ki se je valila s tiste strani, kjer se hribi spuščajo proti reki Soči. V majhni prodajalni šolskih in pisarniških potrebščin, prvi slovenski te vrste v mestu, pa je bilo toplo in živahno. Za težkim lesenim pultom je stal Gašpar Likar. Mož z visoko, skoraj plešasto glavo, resnim obrazom in gostimi brki, ki so mu izdajali odločnost, je ravno odpiral sveže dišeče bale papirja. Iz tržaške tiskarne so tistega dne prispeli paketi, ki niso prinesli le novega blaga, temveč tiho revolucijo za slovensko šolstvo.

 

Izšle so prve Likarjeve pisanke za slovenske šole.

 

Da bi razumeli pomen teh tankih, na videz preprostih zvezkov za učenje lepopisa, se moramo potopiti v čas, ko je bila pisana beseda najmočnejše orožje v boju za narodni obstoj. Pod habsburško krono je šolski sistem na Goriškem deloval kot dobro naoljen aparat za ponemčevanje ali vsaj za ohranjanje kulturne podrejenosti Slovencev. Vsak otrok, ki je prestopil prag ljudske šole, se je moral naučiti pisati. Toda orodje, s katerim so krotili njihove majhne prste, je prihajalo iz tujih rok.

Desetletja je v šolskih klopeh kraljeval zloglasni nemški založnik Grubbauer. Njegove pisanke – zvezki z vnaprej natisnjenimi vzorčnimi vrsticami na vrhu strani – so bile obvezne. Slovenski prvošolčki, vajeni domače materne besede, so morali s težkimi jeklenimi peresi neštetokrat ponavljati tuje, ostre poteze nemške gotice in latinske kaligrafije. Grubbauerjevi vzorci so bili prilagojeni fonetiki nemškega jezika. Za slovenske šumnike č, š in ž tam ni bilo prostora; slovenske besede so bile stisnjene v kalupe, ki so jim lomili jezik in duha. Vsaka napačna poteza, vzeti zgrešen lok je pomenil učiteljevo šibo ali pa globok občutek manjvrednosti domače besede.

 

Njegova lastna pot se je začela daleč od goriškega mestnega vrveža, v odmaknjeni gorski vasici Otalež na Cerkljanskem, kjer je bil rojen januarja 1844. Vzgojen v skromnem kmečkem okolju staršev Mihaela Likarja in Ane Pirih, je skozi lastno šolanje v Idriji spoznal, kako težko je priti do izobrazbe v jeziku, ki ni tvoj materni. Preden ga je bolezen prisilila, da odloži kredo, je leta kot učitelj služboval na Krasu v Škrbini, v domačem Cerknem in na Grahovem. Kot ustanovitelj Tolminskega učiteljskega društva je natanko vedel, kako težko je vzgojiti zavednega Slovenca, če mu že v prvem razredu v roke potisneš tuj učbenik. Ko je leta 1885 stopil v pokoj in tri leta kasneje odprl svojo papirnico, je imel pred očmi jasen cilj: slovenska šola potrebuje slovenske pripomočke.

 

Likar se je dela lotil z natančnostjo starega praktika. Preučil je zamahe slovenske pisave, vezave med črkami in estetska pravila, ki so ustrezala prenovljeni slovenski gajici. Njegove pisanke so bile pedagoška mojstrovina tistega časa. Na vrhu strani niso več stale tuje fraze, marveč čiste, jasne slovenske besede in abeceda. Likar je vpeljal mehkejše začetne spodnje zamahe in naravne povezovalne poteze, prilagojene dinamiki slovenskega jezika. Otrok, ki je pisal v Likarjevo pisanko, se ni več učil le premikati peresa; učil se je misliti in čutiti v materinščini.

 

Toda uspeh pisank ni bil samoumeven. Avstrijska birokracija in nemškutarski krogi v Gorici so v Likarjevem projektu takoj prepoznali nevarnost. Začeli so se pritiski na šolske svete, naj zvezke prepovejo ali pa vsaj otežijo njihovo distribucijo. V tistem ključnem trenutku pa se je prebudila slovenska stanovska solidarnost.

Odbor Tolminskega učiteljskega društva je decembra 1888 prek tržaškega časopisa Edinost sprožil buren poziv, ki je odjeknil po vsem Goriškem:

 

»Tovariši! Znano vam je gotovo, da je odprl bivši naš tovariš in ustanovitelj našega društva gospod Gašpar Likar prodajalnico šolskih knjig in vseh šolskih in pisarskih potrebščin v Gorici. Vsak začetek je težak, zlasti pa začetek narodnega trgovca v naši Gorici... Propade li bivši naš tovariš, ne bo to častno za učiteljstvo, ki ni imelo toliko zavesti, stanovske in narodne, da bi s svojimi novci podpiralo svojega moža... Kajti kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti!«

 

Učitelji so klic uslišali. Ko so leta 1893 Likarjeve pisanke končno ugledale luč sveta, so jih napredni slovenski pedagogi začeli množično naročati za svoje razrede. Iz Gorice so se paketi zvezkov širili kot vihar – najprej v Posočje in na Tolminsko, nato preko idrijskih hribov na Kranjsko, pa navzgor proti Koroški in Štajerski. Likarjev uspeh je bil dvojen: ne le, da je slovenskim otrokom dal dostojanstvo pri pouku, zlomil je tudi ekonomski monopol tujih založnikov. Denar, ki so ga starši prej pošiljali avstrijskim tiskarnam, je zdaj ostajal doma, utrjeval slovensko gospodarstvo in omogočal nadaljnji razvoj narodnih institucij.

 

Skozi leta so Likarjeve pisanke postale več kot le šolski pripomoček; postale so mitologija nekega obdobja. Generacije Slovencev, ki so kasneje v prvi svetovni vojni in v času fašizma branile zahodno mejo, so svoje prve črke, svoje prve zapise ljubezni do domovine, izpisale prav v te zvezke.

 

Ko je Gašpar Likar januarja 1908 v Gorici za vselej zaprl oči, je za seboj pustil trgovino v Semeniški ulici, ki jo je vodil do zadnjega diha, predvsem pa je zapustil narod, ki je znal pisati s svojo pisavo. Likarjeve pisanke ostajajo zapisane v zlatem fondu slovenske kulturne zgodovine kot dokaz, da se veliki zgodovinski premiki pogosto začnejo z majhnimi koraki – z jeklenim peresom, kapljo črne tinte in neupogljivo voljo enega samega človeka.