Med Idrijco in Bevkovim vrhom: Naselbinska podoba in utrip cerkljanskih vasi (Geografsko-demografski opis stanja v letu 2002)

 Med Idrijco in Bevkovim vrhom: Naselbinska podoba in utrip cerkljanskih vasi (Geografsko-demografski opis stanja v letu 2002)

Hriboviti svet, ki se je pel nad desnim bregom reke Idrijce na območju Cerkljanskega, je odlikovala izjemna razgibanost reliefa, kjer sta se prepletala globoka dolinska dna in strma, s soncem obsijana pobočja. V tej slikoviti, a hkrati zahtevni gorski pokrajini se je skozi stoletja izoblikoval poseben tip poselitve, ki so ga zaznamovale razložene vasi, strnjena vaška jedra in samotne kmetije. Naslednji zapis prinaša podroben geografski, kulturni in demografski portret naselij Jazne, Lazec, Otalež, Plužnje in Travnik, kot so se kazala na prelomu tisočletja, v času uradnega popisa prebivalstva leta 2002.

Geografski okvir, reliefne značilnosti in raba tal

Naravnogeografske danosti so močno zaznamovale razvoj in prostorsko razporeditev naselij. Večina vasi se je ugnezdila na izrazitih prisojnih legah, ki so ponujale ugodnejše pogoje za bivanje. Nad pokrajino sta se ponosno dvigala mogočna vrhova, ki sta varovala te kraje: Bevkov vrh (1051 m), pod katerim sta se razprostirala Otalež in Jazne, ter Pluženska gora (1012 m), ki je s svojim plečatim hrbtom zapirala obzorje nad Plužnjami.

Pokrajina je bila reliefno izjemno razgibana, saj so jo rezale številne globoke grape in hudourniški potoki. Kmetijske površine, predvsem obsežni travniki in njive, so se razprostirale v neposredni bližini vaških jeder ter na položnejših terasah proti zahodu. Strmejša in višje ležeča pobočja so prehajala v goste gozdove, ki so predstavljali pomemben naravni vir. Tradicionalne senožeti na višjih legah, ki so v preteklosti pomenile ključno krmno bazo, so se v tem obdobju zaradi opuščanja košnje že postopoma zaraščale, kar je opazno spreminjalo podobo kulturne krajine.

Gospodarski utrip in prometna povezanost

Osrednji steber lokalnega gospodarstva v teh hribovskih naseljih je ostajala živinoreja, ki se je zaradi strmih terenov in naravnih danosti uveljavila kot najbolj prilagojena kmetijska panoga. Popolno nasprotje višje ležečim pobočnim vasem je predstavljalo naselje Travnik, ki se je razvilo na samem dnu doline. Zaradi svoje lege ob pomembni regionalni prometni arteriji Idrija–Most na Soči je opravljalo vlogo ključnega prometnega stičišča tega območja. Zanimiv zgodovinsko-geografski drobec je pričal o nekdanji cestni povezavi, ki je iz doline vodila strmo navzgor proti Otaležu – ta pot je v preteklosti predstavljala najkrajšo in vitalno vez med dolinskim dnom in gorskimi vasmi, a je bila kasneje opuščena.

Naselbinska struktura in demografski oris po popisu leta 2002

Po uradnih podatkih popisa prebivalstva Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) iz leta 2002 je to območje ohranjalo stabilno poselitveno strukturo. Skupaj je v teh petih naseljih takrat živelo 553 prebivalcev, ki so bili razporejeni v naslednje bivalne enote:

• Otalež (148 prebivalcev) se je razvijal kot gručasto središčno naselje. S svojo osrednjo lego in institucijami je predstavljal naravno jedro te majhne regije. K naselju so sodile tudi izrazito izolirane točke, med katerimi je izstopala visokogorska samotna domačija Na Hmenici.
• Plužnje (144 prebivalcev) so se kot strnjeno, gručasto naselje razprostirale na strmem pobočju pod Plužensko goro. Življenje v jedru je dopolnjevalo nekaj samotnih kmetij, ki so bile zaradi strmine lažje dostopne neposredno iz doline Idrijce.
• Lazec (132 prebivalcev) je označevala razložena struktura z izrazitim starim jedrom, okoli katerega so zrasle številne novejše stanovanjske hiše. Naselje se je raztezalo proti Pirhovi grapi na severozahodu, kjer se je nahajal slikovit zaselek Grašce.
• Jazne (114 prebivalcev) so sestavljale samotne, daleč naokoli raztresene domačije ter dva večja gručasta zaselka: Dolenje Jazne i Gorenje Jazne. Naselje se je prelivalo čez gorski preval celo v porečje potoka Hobovščica.
• Travnik (45 prebivalcev) je bil najmlajše med opisanimi naselji. Kot samostojna bivalna enota je uradno nastal šele leta 1997 z administrativno odcepitvijo od matičnega Otaleža, a je kljub manjši populaciji zaradi svoje lege ob glavni cesti hitro pridobil lastno prepoznavnost.

Sakralna stavbna dediščina

Bogato duhovno življenje in zgodovinski pomen teh krajev sta se najbolj nazorno odražala v njihovi sakralni arhitekturi. Vsako izmed višje ležečih naselij se je ponašalo s svojim svetim hramom, ki je predstavljal arhitekturni in kulturni poudarek v prostoru:

1. Cerkev sv. Jurija v Lazcu: To je bila najstarejša sakralna stavba na tem območju, katere začetki so segali v 16. stoletje. V obdobju baroka je doživela temeljito predelavo, ki ji je dala prepoznavni vizualni pečat.
2. Župnijska cerkev sv. Katarine v Otaležu: Postavljena v 17. stoletju, je kraljevala v zgornjem delu tega središčnega naselja in že stoletja povezovala okoliške vernike.
3. Cerkev sv. Nikolaja v Gorenjih Jaznah: Izvirala je iz 18. stoletja in je s svojo lego v zaselku predstavljala pomemben kulturni spomenik ter pričevalca stavbnega razvoja poznega baroka na Cerkljanskem.

Ti kraji znotraj občine Cerkno so s svojo neokrnjeno naravo, vztrajnim kmetovanjem na strminah in bogato preteklostjo ostajali neprecenljiv mozaik slovenske hribovite kulturne krajine na prelomu tisočletja.