Izbrisana imena pod Bevkovim vrhom
Avgusta leta 1933 je fašistični režim z enim samim dekretom poskušal izbrisati stoletja slovenske identitete v hribovskih vaseh Lazec in Otalež. To je zgodba o ponosu, kljubovanju in treh ženskah, ki so kljub administrativnemu nasilju v srcu ostale zveste svojim koreninam.
Birokratski stroj v Gorici
Bilo je soparno, zadušljivo popoldne, 18.avgusta 1933. V elegantnih uradih goriške prefekture je vladala težka, s črnilom in voskom prepojena tišina. Skozi visoka okna je prodiral vroč primorski zrak, ki pa ni mogel pregnati hladnega, preračunljivega duha birokracije. Za masivno pisalno mizo iz temnega lesa je sedel prefekt Trotta. Z zglajenimi gibi, ki so kazali na dolgoletno uradniško rutino, je pregledoval kup listin. Zanj ti papirji niso predstavljali živih usod, temveč zgolj številke – uradne evidence pod oznakami N. 50-936 M. in N. 50-939 M.
Bilo je enajsto leto fašističnega štetja časa (Anno XI). Državni aparat pod vodstvom Benita Mussolinija je deloval kot mogočen, neoseben stroj, katerega cilj je bil jasen: popolna asimilacija obmejnega prebivalstva. Z enim samim potegom črnega nalivnega peresa in težkim udarcem uradnega pečata je prefekt Trotta tistega dne izbrisal stoletja družinske zgodovine ljudi, ki jih nikoli ni srečal in katerih trme ni razumel. Zanj so bili ti ljudje onkraj hribov le administrativna napaka, ki jo je bilo treba popraviti v skladu s kraljevim dekretom z dne 7.aprila 1927 .
Nevihta nad Idrijco
Nekaj dni kasneje je v gorskih vasicah na Cerkljanskem tista avgustovska vročina prinesla težke, grozeče oblake. Narava je napovedovala nevihto, medtem ko se je tiha, a globoka nevihta že naselila med stene tukajšnjih domov na strmih pobočjih nad reko Idrijco.
V vasi Lazec , na hišni številki 162 , razpeti visoko na grebenu, je devetindvajsetletna Marija Magajne ravno končevala popoldansko delo. Skozi nizka vrata je vstopil občinski sel. Bil je domač človek, sosed, a danes je nosil uradno uniformo, ki ga je delala tuja in oddaljena. Oči je tiščal k tlom, ko je Mariji brez besed izročil prepognjen dokument z uradnim žigom goriške prefekture. Vedel je, kaj prinaša. Vedel je, da prinaša ukaz o izbrisu.
Marija je stopila k oknu, da bi ujela tisto malo dnevne svetlobe, ki je še ostala pod težkim nebom. Ob ognjišču je sedela njena mati, prav tako Marija Magajne, vdova po Luki Obidu. Stara gospa, rojena leta 1868, je imela roke globoko preorane od trdega dela na strmih gorskih njivah, njen obraz pa je bil spokojen, prekaljen skozi desetletja skromnega življenja pod budnim očesom mogočnega Bevkovega vrha.
Mlada Marija je začela brati. Čeprav so jo v šoli prisilili, da se je naučila jezika zasedbenih oblasti, so ji uradniške fraze v ustih zvenele tuje in suho:
»Il cognome della signora Magajne Maria in Mlakas di Giovanni e di Obid Maria... è restituito, a tutti gli efeitos di lege, nella forma italiana di 'Magagna'...«
Kruta ironija potujčevanja
Ko je glas utihnil, je v izbi zavladala tišina, ki je bila težja od grmenja, ki je tedaj potrkalo na okenska stekla. Mati in hči sta nemo strmeli v papir. Njihov priimek, njihova identiteta, vez z očetom Janezom in dedi, je z enim dekretom postala Magagna. Italijanska beseda, ki v dobesednem prevodu pomeni hibo, napako ali skrito gnilobo. Ironija birokracije je bila kruta in popolna.
»Magagna ...« je prelomila tišino stara mati, njen glas pa je bil trd kot skala na teh strminah. »Tako naju bodo pisali. A papir prenese vse, Marija. Lahko preimenujejo poti, lahko prepišejo rojstne knjige v Gorici, a ne morejo spremeniti krvi, ki teče v najinih žilah, in ne zemlje, ki jo obdelujeva. Najino ime je zraslo tukaj, na teh pobočjih, in noben prefekt nima tako dolgega peresa, da bi dosegel najine korenine.«
Enaka usoda na sosednjem hribu
Le streljaj stran, v sosednji hribovski vasi Otalež, na hišni številki 248 , se je v istem zgodovinskem trenutku odvijal enak prizor. Druga Marija Magajne, triindvajset let starejša soimenjakinja, hči Antona Magajneja in Marije Simončič, je sedela na lesenem pragu svoje hiše in v rokah držala dokument s številko N. 50-939 M. Tudi njeno življenje je bilo zavezano istemu ukazovalnemu tonu, istemu datumu – 18. avgustu 1933 – in istemu podpisu uradnika Trotte.
Gledala je navzdol proti cerkvenemu zvoniku, od koder je začelo zvoniti k večerni molitvi. Zvok zvona je potoval skozi meglo in dežne kaplje vzdolž grebena pod Bevkovim vrhom, enak kot pred leti, nespremenjen in uporen. Zgodovina je hotela, da te tri ženske, povezane z istim rodom in enakim priimkom v cerkljanski okolici, postanejo del uradne statistike raznarodovanja. Postale so žrtve zakona, ki je trdil, da jim le »vrača« njihovo prvotno, domnevno italijansko obliko.
Korenine, ki jih pero ne doseže
Zvečer se je nad hribe končno zgrnila silovita ploha. Dež je spral prah s streh, poti in listja; narava se je čistila. V tistih časih, ko so te hribovske domačije v večni mrak tonile same, saj elektrike še niso poznale, je bil edini vir svetlobe plamen v ognjišču ali medel sij petrolejke. Ženski sta sedeli v poltemi izbe. Na mizi je ležal uradni dekret, tuj in osamljen, občasno srhljivo osvetljen le od bliskov, ki so švigali čez nebo in rezali temo.
»Naj pišejo v svoje uradne knjige, kar hočejo,« je tiho dejala mlada Marija in v temi odločno stisnila materino roko. »Ko bomo stopile čez prag, ko se bomo srečale s sosedi na poti in ko bomo v cerkvi tiho molile, bomo še vedno to, kar smo vedno bile. Magajne.«
Nevihta je tisto noč minila in jutro je prineslo čist gorski zrak nad cerkljanske grebene. Fašistični dekreti so ostali zaklenjeni v arhivskih mapah kot nemi pričevalci obdobja, ko so ljudem poskušali vzeti tisto najbolj osnovno – njihovo ime. A tam pod Bevkovim vrhom, v Lazcu in Otaležu, je spomin ostal živ. Imena niso bila le črke na papirju; bila so vklesana v zavest ljudi, ki so preživeli imperije, režime in njihove prefekte.
Ni komentarjev:
Objavite komentar