Primer Ane Pavšič iz Otaleža (1893)
Pri raziskovanju arhivskih virov in starega tiska pogosto naletimo na drobne, a izjemno zgovorne usode malih ljudi, ki osvetljujejo socialno stisko in migracijske tokove ob koncu 19. stoletja. Ena takšnih zgodb je bila zabeležena v tržaškem dnevniku Il Piccolo, v jutranji izdaji z dne 10. avgusta 1893. Časopis pod rubriko mestne kronike poroča o aretaciji 28-letne dninarice iz naših krajev.
Izvirni zapis v italijanščini
Celovit slovenski prevod s komentarjem
Po osmih mesecih. – Aretacija zaradi tatvine. – Včeraj zvečer, okoli 19. ure, je policijski uradnik (pisar) Tiz aretiral Anno Pausich (Ano Pavšič), hčer pokojnega Giuseppeja (Jožefa), staro 28 let, dninarico iz Otaleža pri Tolminu. Imenovana je bila pridržana na podlagi tiralice lokalnega pokrajinskega sodišča zaradi tatvine, ki jo je zagrešila v zadnjih dneh preteklega leta (decembra 1892) na škodo vdove Anne Messè. Poleg tega mora obtožena odgovarjati za prekršek kršitve odredbe o izgonu (izselitvi).
Beg v Trst in nazaj: Grenki kruh Ane Pavšič
Zima leta 1892 je bila na Cerkljanskem neizprosna. V Otaležu, stisnjenem med strma pobočja nad Idrijco, so bile shrambe prazne že pred božičem. Osemindvajsetletna Ana Pavšič je vedela, da doma zanjo ni prihodnosti. Kot hči pokojnega Jožefa je bila prepuščena sami sebi. Zemlja v teh hribih je rodila premalo, delo za dninarje pa je usahnilo s prvim snegom. Ko je stiska postala prehuda, se je – tako kot stotine drugih deklet s Tolminskega in Cerkljanskega – odpravila s trebuhom za kruhom proti jugu. Proti Trstu.
Trst je bil ob koncu 19. stoletja bleščeče, a neusmiljeno mesto. Pristanišče je pokalo od bogastva, ulice pa so bile polne revnih migrantov, ki so iskali kakršno koli delo. Ana je postala giornaliera – dninarica. Prilagajala se je vsakemu delu, ki se je ponudilo: prala je perilo v ledenih mestnih pralnicah, nosila težka bremena v pristanišču in čistila meščanske hiše. Plačilo je bilo borno, komaj dovolj za skodelico mineštre in vlažno ležišče v prenaseljenih kleteh mestne četrti San Giacomo.
Ko so prišli zadnji dnevi decembra, je Trst zajel oster mraz. Priložnostna dela so čez noč usahnila, lakota pa je postala neznosna. V trenutku skrajnega obupa, ko je mraz rezal do kosti in je bil želodec prazen že tretji dan, je Ana storila usodno napako. V hiši vdove Anne Messè, kjer je občasno pomagala, je izkoristila trenutek nepozornosti. Nekaj drobnih predmetov, morda kos oblačila ali srebrna žlica – malenkost, ki bi jo na tržnici lahko zamenjala za kos kruha – je izginilo v njenem predpasniku.
Vdova je izginotje takoj opazila in zadeva je romala v roke tržaškega pokrajinskega sodišča. Izdan je bil nalog za aretacijo. Ko so jo mestni stražniki prvič prijeli, so oblasti uporabile najpogostejši ukrep za revne tuji-rodne prestopnike: sfratto – izgon. Izročili so ji odredbo o izgonu (Schubpass) in jo pod stražo poslali nazaj na podeželje, v rodni Otalež.
Toda vrnitev v domovino je pomenila le ponovno soočenje z lakoto. Otalež zanjo ni imel ne dela ne usmiljenja. Premagana od revščine je Ana prekršila zakon. Peš, skrivaj, se je ponovno pretihotapila mimo straž v Trst, odločena, da si med tisoči neznanih obrazov spet poišče delo pod milim nebom.
Osem mesecev ji je uspevalo. Skrivala se je po stranskih uličicah, delala na črno in trepetala pred vsakim korakom uniformiranih mož. A Trst je bil majhen za tiste, ki so bežali pred roko pravice.
V četrtek, 9. avgusta 1893, se je dan že nagibal k večeru. Okoli sedmih popoldne, ko je poletna pripeka na tržaških ulicah končno popustila, je Ana hodila mimo ene izmed mestnih gostiln. Njen nemiren pogled je pritegnil pozornost policijskega uradnika Tiza. Tiz je bil izkušen pisar s čistim spominom za obraze z tiralic. Pristopil je, zahteval dokumente in v njenem prestrašenem pogledu takoj prepoznal iskano dninarico iz Otaleža.
Aretacija je bila hitra in tiha. Odpeljali so jo v mestne zapore, naslednje jutro pa je tržaški časnik Il Piccolo v rubriki Mestna kronika pod naslovom »Po osmih mesecih« objavil kratko vest o usodi dekleta iz Tolminskega okrožja. Ana Pavšič ni morala odgovarjati le za staro decembrsko tatvino, temveč tudi za kljubovanje cesarskemu ukrepu izgnanstva. Njena pot iskanja boljšega življenja se je tistega večera dokončno zaprla za težkimi vrati tržaške sodne palače.
Ni komentarjev:
Objavite komentar