Otalež 1940: Zgodba Ane Žele

 Otalež 1940: Zgodba Ane Žele

Bilo je sredi septembra leta 1940, ko je mlada Ana Žele prvič stopila z voza na prašno vaško pot v Otaležu. V rokah je stiskala majhno usnjeno torbo z babiškimi pripomočki, v prsih pa tesnobo pred neznanim. Primorska je takrat dihala pod težkim škornjem fašistične Italije. Imena ljudi in uradne nazive so sistematično spreminjali, kraji pa so dobili tuje zvoke – Cerkno je postalo Circhina, njen novi dom Otalež pa Ottales. A ljudje pod hribi so ostali isti: trmasti, ponosni in prestrašeni pred vojno, ki je že divjala drugod po Evropi.

Ana je bila nastavljena kot ostetrica interinale – začasna vaška babica. Za enaindvajsetletno dekle iz mesta je bil prihod v odmaknjene hribovite zaselke velik preizkus. Prevozno sredstvo so bile lastne noge ali pa leseni lojtrniki, s kakršnimi so domači fantje še malo prej ponosno odhajali na nabor v Gorico.

Zima tistega leta je bila neizprosna. Sneg je zametal grape in dostikrat je morala Ana sredi gluhe noči, ko je na okno njene izbe potrkal preplašen bodoči oče, gaziti do pasu v klanec, svetila pa si je le z majhno petrolejko. Luč v temi je postala njen zaščitni znak. Ko so domačini v daljavi med zasneženimi drevesi zagledali tisto drobno, premikajočo se lučko, so vedeli, da prihaja pomoč.

V tistem enem letu je Ana v Otaležu in okoliških kmetijah na svet pospremila na desetine otrok. Vsak jok novorojenčka v izbi, kjer je dišalo po kmečki peči in zeliščnem čaju, je prinašal upanje tja, kjer je vladalo pomanjkanje. Naučila se je lokalnega narečja, se povezala z materami in kljub mladosti postala ena najbolj spoštovanih oseb v vasi. Delo je opravljala, kot so kasneje zapisali v uradne akte, in modo lodevole – na hvale vreden, vzoren način.

Oktobra 1941, ko so se pritiski vojne in okupacije še zaostrili, se je Ana odločila za odhod. Podala je prostovoljno odpoved, saj so jo družinske vezi in nemirni časi klicali drugam. Slovo od Otaleža je bilo grenko-sladko, saj je v teh odmaknjenih hribih pustila del svojega srca, hvaležni domačini pa spomin na pogumno mladenko, ki jim je v najtemnejših časih prinašala luč in novo življenje.