Kronika Pluženj: Življenje, ogenj in prenovitev pod Cerkljanskim nebom

KRONIKA PLUŽENJ: ŽIVLJENJE, OGENJ IN PRENOVITEV POD CERKLJANSKIM NEBOM

Kruh iz strmine in tiranija geografije

Vas Plužnje, razmetana po strmih, z divjim zelenjem poraslih pobočjih severne Primorske na Cerkljanskem, je v tridesetih letih 20. stoletja predstavljala prizorišče nenehnega, neizprosnega boja med človekom in naravo. Geografija teh krajev ni poznala milosti. Zemlja, ki so jo domačini obdelovali, je bila položena v tako silovite bregove, da je vsak korak zahteval previdnost, vsako vsakdanje kmečko opravilo pa je mejilo na tveganje za življenje. Kmetije so bile večinoma srednje velike, preživetje na njih pa je bilo odvisno od popolne predanosti vseh družinskih članov, od najstarejših do najmlajših otrok.

Kako neizprosen je bil ta boj, priča dogodek na eni izmed pluženjskih kmetij, kjer je družina z usmerjenim trudom vzrejala bika, ki naj bi jim služil kot glavna vlečna moč pri oranju. Vendar pa strmi hribi niso odpuščali napak. Žival je na drsečem terenu izgubila oprijem, zdrsnila in pred očmi nemočnih domačinov zgrmela v prepad. Izguba bika je bila za hribovsko gospodarstvo katastrofa, a hkrati je razkrila neupogljivost domačinov. Ker si nove živine niso mogli privoščiti, niso obupali: v plug so se namesto živali vpregli ljudje sami. Moški, ženske in otroci so z lastnimi telesi, upognjeni proti zemlji, vlekli železno rezilo in z mukoma vrezovali vsako posamezno brazdo v trmasto, s kamenjem prepleteno podlago.

Poletja so v Plužnje prinašala čas največje fizične preizkušnje – košnjo in spravilo sena na strmih senožetih. Travo je bilo treba najprej ročno pokositi z bosimi nogami ali v težkih čevljih, ki so preprečevali zdrs, jo posušiti in zgrabiti. Nato so jo domačini zvezali v ogromna, težka bremena, ki so jih moški in mladeniči na svojih hrbtih prenašali do posebnih, čez grape napetih žičnih vrvi. Po teh vrveh so bremena spuščali globlje v dolino, bližje kolovozom, kjer so jih naložili na vozove in prepeljali do skednjev.

Čeprav so imele kmetije v Plužnjah v svojih hlevih razmeroma veliko živine – pogosto med deset in dvanajst glav goveda, poleg ovac, kokoši in prašičev –, je bila vsakdanja prehrana prebivalcev izjemno skromna. Vsako leto so sicer opravili koline in zaklali po dva prašiča, vendar so bili najboljši kosi mesa, enako kot mlada živina, namenjeni prodaji. Denar je bil redek in nujen za plačilo davkov ter nakup soli, petroleja in tistih nekaj osnovnih dobrin, ki jih zemlja ni dala. Meso je bilo na mizah pluženjskih hiš le ob nedeljah ali pa takrat, ko so nastopili dnevi najtežjega garanja ob košnji, ko je izčrpano telo nujno potrebovalo kalorično moč.

Rapalska meja in pritisk poitalijančevanja

Življenje v Plužnjah je usodno zaznamovala visoka politika. Vas je ležala v neposredni bližini rapalske meje, ki je po prvi svetovni vojni razdelila slovensko ozemlje in Primorsko dodelila Kraljevini Italiji. Meja ni bila le črta na zemljevidu; bila je fizična pregrada, varovana z orožjem, stražarnicami in nenehnim nadzorom, ki je presekala naravne gospodarske in družinske vezi med ljudmi v dolini in tistimi v zaledju.

Leta 1938 so Plužnje občutile polno težo fašističnega asimilacijskega pritiska, ki je udaril predvsem preko šolskega sistema. V vasi je delovala državna osnovna šola, v kateri je bila slovenska beseda strogo prepovedana; otroke so kaznovali za vsako izrečeno domačo besedo. V Plužnje je bila kot učiteljica dodeljena Anetta Goseco, ženska, ki je prišla z daljne, vroče Sicilije. Srečanje med njo in vaškimi otroki je bilo srečanje dveh popolnoma tujih svetov. Sicilijanka ni razumela niti besede slovensko, prestrašeni otroci, vzgojeni v slovenskem narečju, pa niso razumeli ničesar italijansko. Kljub tej začetni nepremostljivi jezikovni oviri pa je zmagala človečnost. Učiteljica je z odprtostjo in toplino uspela premostiti prepad, zato so jo otroci vzljubili. Kasneje so jo zamenjale druge učiteljice, med njimi Maria in Danica, ki sta že imeli nekaj znanja slovenščine, kar je vsaj deloma olajšalo rigidni šolski vsakdan pod fašistično šibo.

Toda relativni mir v šolskih klopeh je bil kratkotrajen. Druga svetovna vojna je brutalno posegla v življenje skupnosti. Leta 1942, ko je generacija otrok obiskovala peti razred, se je šolski sistem v Plužnjah dokončno sesul. Prišle so božične počitnice, po katerih pa se učiteljica iz strahu pred zaostrovanjem vojne situacije ni več vrnila v vas. Šolska vrata so ostala zaprta, šolsko poslopje pa je osamljeno čakalo na naslednji zgodovinski preokret.

Ta preokret je prineslo leto 1943. Po padcu Benita Mussolinija in kasnejši septembrski kapitulaciji Italije se je na Cerkljanskem bliskovito razvilo partizansko gibanje. Narodnoosvobodilni boj (NOB) je v Plužnjah nemudoma prepoznal pomen obnove šolstva kot oblike narodnega upora. V ilegali so organizirali partizansko slovensko šolo. Pouk so organizirali v zasebnih prostorih, kot prva učitelja pa sta v vas prišla bogoslovec Janez Filipič in odločna, politično zavedna aktivistka Angelca Zajc. Po dolgih letih prisilnega poslušanja tujega jezika so otroci v Plužnjah spet smeli odpreti zvezke ter svobodno pisati, brati in peti v svojem maternem jeziku, kar je v vasi dvignilo narodno zavest.

Vojni vihar, begunstvo in grenka spoznanja

Lega ob nekdanji rapalski meji je pomenila, da so bile Plužnje ob vsakem premiku frontnih črt neposredno ogrožene. Ko sta Nemčija in Italija aprila 1941 napadli Kraljevino Jugoslavijo, se je med prebivalce naselil neopisljiv strah pred neposrednimi spopadi in maščevanjem vojaških sil. Begunstvo je postalo edina rešitev za ohranitev golih življenj.

Prizori odhoda iz vasi so bili pretresljivi. Ker nihče ni vedel, ali se bodo sploh kdaj vrnili in ali bodo družine ostale skupaj, so matere v Plužnjah ravnale skrajno previdno: otrokom so na notranjo stran oblačil s tinto na majhne bele krpice previdno izpisovale domače naslove in imenaČepravaškaev. To je bilo storjeno za primer, če bi se v kaosu begunskih kolon otroci izgubili ali če bi starši padli pod streli. Moški in zvesti kmečki pomočniki – hlapci, ki so jih na teh hribovskih kmetijah zaradi skupnega garanja pogosto šteli za enakovredne člane družine – so hitro vpregli preostalo živino v voze. Naložili so nujne vreče z žitom, krompirjem in najdragocenejšo osebno lastnino ter se v dolgi, tihi koloni odpravili na pot proti Mostu na Soči (takratni Sveti Luciji). Tam so begunce iz Pluženj sprejele lokalne družine, ki so jim ponudile zasilno streho nad glavo za nekaj negotovih tednov.

Ko so se prve vojne operacije umirile in so se vrnili na svoje domove, so jih pričakale opustošene kmetije. Italijanske okupacijske sile in različne vojaške formacije so izkoristile odsotnost prebivalcev: živina je bila odpeljana, shrambe izpraznjene, orodje pokradeno. Kmalu zatem se je pritisk še stopnjeval. Italijanski karabinjerji in vojaki so začeli izvajati hajke, aretacije in masovno odvažanje vaških mož ter fantov v fašistična koncentracijska taborišča v Italiji, s čimer so želeli zadušiti nastajajoči odpor v kali.

Julija 1943, ob novici o propadu fašizma, je v vasi za kratek čas zavladalo neizmerno veselje. Starejši gospodarji so pred meseci obljubljali mladini, da bo dan padca tiranije največji praznik – dan, ko se ne bo delalo, četudi bo žito na poljih popolnoma zrelo za žetev. Vendar pa je treznejša presoja starejših kmalu zadušila otroško navdušenje. Očetje so potrto opozarjali, da zlom Italije ne prinaša miru, ampak da v vas prihajajo še težji, bolj krvavi časi.

In te napovedi so se uresničile z nemško okupacijo jeseni 1943. Nemška vojska je prinesla brutalno disciplino, nenehne ofenzive in uničujoče hajke po okoliških gozdovih. Plužnje so postale zaledje nenehnih spopadov, vas pa so redno pretresali pogrebi mladih domačinov in partizanov, ki so padli v bližnjih bitkah. Žalostne melodije, kot je bila pesem »Kot žrtve ste padli v borbi za nas«, so postale stalni del vsakdana in so pustile trajne sledi v kolektivnem spominu vaščanov.

V obdobjih, ko so se nemške enote umaknile v svoje močno utrjene postojanke v bližnji Idriji, so partizanske enote izkoriščale osvobojeno ozemlje in v Plužnjah prirejale velike politične in kulturne mitinge. Za prebivalce, ki so bili desetletja podvrženi kulturni asimilaciji, so bili ti dogodki izjemno močni. Poslušali so recitacije slovenskih pesmi, gledali partizanske gledališke skeče in z navdušenjem vpijali govore političnih komisarjev. Ti so z žarom obljubljali prihodnost, v kateri bo vladala popolna družbena pravičnost – svet, kjer bodo vsi ljudje enaki in bodo vsi jedli iz istega, skupnega kotla.

Vendar pa je kruta vojna realnost hitro prinesla tudi prva grenka spoznanja o človeški naravi in političnih strukturah. Domačini so kmalu opazili razkorak med besedami in dejanji. Ob obiskih sorodnikov ali premikih enot so bili priča prizorom, ko je višji štab Vojkove brigade v izbranih hišah užival v bogato obloženih mizah, kjer je bilo na voljo meso in goste mineštre, medtem ko so navadni, premraženi borci v dolini iz velikih kotlov prejemali le redko, vodeno hrano, skuhano iz korenja in krompirja. Ta takojšnja, opazna hierarhija je med preprostimi vaščani povzročila tiho razočaranje. Kljub temu so ostali zavezani odporu; večina mož je bila v partizanih, medtem ko so bili nekateri nesrečniki, ki jih je Italija mobilizirala že pred leti, ujeti v divizijah daleč stran v Afriki ali Grčiji, od koder so se nekateri vrnili šele leta po končani vojni, mnogi pa nikoli.

Leto 1944: Dan, ko so gorele Plužnje 

Najhujša tragedija v zgodovini vasi je nastopila leta 1944. Nemške okupacijske sile, odločene, da popolnoma uničijo partizansko zaledje in kaznujejo uporno prebivalstvo na Cerkljanskem, so sprožile uničevalni pohod. Nemški vojaki so vkorakali v Plužnje z baklami in zažigalnimi sredstvi ter začeli sistematično, od hiše do hiše, požigati celotno vas.

Med tem vsesplošnim uničevanjem se je na enem izmed domov odvijala pretresljiva drama. V hiši, ki so jo vojaki pravkar polili z bencinom, se je nahajal 84-letni stari oče, ki je bil zaradi starosti in bolezni popolnoma nepokreten in oslabel. Ko so vojaki že hoteli kresniti vžigalico, se je mati iz družine v skrajnem obupu vrgla na kolena neposredno pred nemškega častnika. Prijela ga je za vojaške škornje in ga v solzah prosila, naj počakajo le toliko, da rešijo starca. Nemški poveljnik je pokazal trenutek milosti in zadržal vojake. Družinski člani so z vsemi preostalimi močmi starega očeta položili na debelo prešito odejo ter ga z zadnjimi močmi skozi vrata izvlekli na prosto, na varno razdaljo, le nekaj trenutkov preden je ognjeni zubelj zajel streho in uničil celotno poslopje.

Medtem ko sta se oče in najstarejša hči iz te družine pred nemškim gnevom pravočasno umaknila in se skrila v globoko, neprehodno ter z gozdom poraslo sotesko v neposredni bližini vasi, pa drugi člani niso imeli te sreče. Vaški stric, ki se je šele tisto leto bolan in izčrpan vrnil s prisilnega dela v rudniku svinca v Nemčiji, je padel v nemške roke. Vojaki so ga ujeli, zvezali in skupaj z vso preostalo živino ter živežem, ki so ga zaplenili v Plužnjah, odpeljali v Idrijo, kjer so ga zaprli v tamkajšnje grajske celice. Za seboj so Nemci pustili le kadeče se ruševine. Plužnje, sad generacij trdega kmečkega dela, so bile v enem samem dnevu spremenjene v pepel in črne zidove.

Življenje v ruševinah in povojna prenovitev

Po uničenju vasi so se Pluženjčani znašli v absolutnem pomanjkanju, brez strehe nad glavo, brez hrane in brez oblačil. Prvo zasilno zatočišče so jim ponudili tisti redki sosedje, katerih kleti (hrami) so zaradi kamnite gradnje preživele požig. V teh tesnih, vlažnih prostorih se je stiskalo več družin hkrati. Ker pa je bilo takšno življenje dolgoročno nemogoče, so se domačini hitro lotili zasilne samo obnove. Moški so pregledali pogorišča in med uničenimi zidovi našli manjše dele stabilnega zidovja, ki so ga očistili saj. To steno so nato prekrili s slamo in silo ter si v njej uredili tesna, mrzla provizorična bivališča.

V teh grozljivih razmerah, sredi zime in vlage, je kmalu umrl rešeni 84-letni stari oče. Njegovi zadnji dnevi so bili polni žalosti; nikakor se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da svoje zadnje ure preživlja v zasilnem hlevu, namesto da bi po starem običaju dostojanstveno ležal na pari pod pravo, trdno domačo streho. Njegova smrt v teh razmerah je bila simbol trpljenja celotne vasi.

Maj 1945 je končno prinesel konec druge svetovne vojne in z njim nepopisno olajšanje ter val navdušenja. Ljudje so verjeli, da bo svoboda takoj prinesla boljše življenje, vendar pa je bila realnost povojnih Pluženj izjemno kruta. Država je bila uničena, denarja ni bilo, gradbeni material (les, cement, opeka) pa je bil skoraj nedosegljiv. Začela se je dolgotrajna faza obnove, ki je v celoti slonela na ročnem delu domačinov.

Glavno breme fizične obnove vasi je padlo na ramena mladine. Ker so bili starejši možje izčrpani, bolni ali pa se sploh še niso vrnili iz taborišč in tujih vojsk, so mlada dekleta in fantje prevzeli najtežja gradbena opravila. Dekleta so v težkih lesenih posodah (brencljih) na svojih hrbtih nosila težko, mokro malto po majavih lestvah navzgor na podstrešja in odre, kjer so delali zidarji. To delo je bilo tako uničujoče, da so mladino ponoči mučile neznosne bolečine v ramenih in hrbtenici, spomini na to garanje pa so ostali trajno vtisnjeni v zidove novih pluženjskih hiš.

Vendar pa se mladostniški duh v Plužnjah ni pustil zlomiti. Kljub celodnevnemu fizičnemu garanju so mladi iskali pot do druženja in življenja. V okviru novonastale mladinske organizacije in lokalnega gasilskega društva so začeli organizirati družabno življenje. Sami so očistili prostore, organizirali vaške plese in začeli preučevati ter uprizarjati gledališke igre. Te predstave so med utrujene, travmatizirane vaščane spet prinašale smeh, kulturo in občutek normalnosti. Izbrane lokalne deklice so v teh igrah nastopale kot glavne igralke, oder pa je postal prostor, kjer so Plužnje ponovno rojevale svojo kulturno identiteto.

Hkrati je povojni čas prinesel veliko preobrazbo na področju oskrbe in solidarnosti. Ker so bile hribovite vasi okoli Pluženj odrezane od sveta, zdravstvena oskrba v dolinah pa zaradi pomanjkanja zdravnikov in prevoznih sredstev nedosegljiva, so se nekateri mlajši domačini odločili za izobraževanje. Udeležili so se specializiranih zdravstvenih tečajev, kjer so pridobili znanja o prvi pomoči, higieni, negi bolnikov in dajanju zdravil.

Ti novopečeni terenski bolničarji so postali pravi angeli varuhi Cerkljanskega hribovja. Peš, pogosto v izrabljenih čevljih ali bosi po snegu in blatu, so hodili od ene osamljene hribovske kmetije do druge. Med revne in bolne domačine so prinašali zdravila, oskrbovali kronične rane ter jim dajali injekcije. Ta nesebična skrb za sočloveka, ki je zrasla neposredno iz pepela požganih Pluženj, je postala najtrši steber, na katerem se je skupnost obdržala in se ponovno dvignila v novo, mirno življenje.