Svinčeni pečat fašizma: Kako je slovenski Zajc postal italijanski Zago

Svinčeni pečat fašizma: Kako je slovenski Zajc postal italijanski Zago

Zgodovina slovenskega naroda na Primorskem se v učbenikih pogosto bere skozi velike politične premike, vojne in meddržavne pogodbe. Toda prava, krvava in boleča zgodovina se je odvijala daleč stran od diplomatskih salonov – odločala se je v uradih fašističnih prefektur in se zarisala neposredno v usode malih, preprostih ljudi. Eden takšnih pričevalcev preteklosti je porumenela, uradna listina Tržaške pokrajine z dne 3. julija 1929. Pod suhoparno uradniško številko 13413-12246 se skriva tiha družinska drama človeka, ki so mu z enim samim potegom peresa poskušali izbrisati to, kar je najbolj sveto: njegovo ime in poreklo.

Korenine pod Cerkljanskim hribovjem

Zgodba se začne v idilični, s soncem obsijani hribovski vasici Lazec Tam, med strmimi cerkljanskimi hribi, kjer so ljudje od nekdaj živeli skromno, a ponosno, se je 6. maja 1898 očetu Petru in mami Mariji Peternel rodil sin. Starši so ga krstili za Janeza. V domačem okolju je bil preprosto Zajčev Janez. Ko pa so fantova leta začele krojiti oblasti, so uradniki njegov priimek v avstrijske in kasneje italijanske registre vpisovali v tujih oblikah – postal je Giovanni Zaic.

Janez je odraščal v prelomnem času. Preživel je morijo prve svetovne vojne, ki je s soško fronto divjala v neposredni bližini, videl propad večstoletnega avstrijskega cesarstva in doživel prihod novih gospodarjev. Po vojni ga je življenjska pot zanesla s hribovitega Cerkljanskega  na Kras, v Sežano, kjer si je ustvaril nov dom. Življenje na stičišču svetov pa je kmalu pokazalo svoj kruti obraz.

Zakon, ki je kradel identiteto

Leta 1922 je oblast v Italiji prevzel Benito Mussolini in s seboj prinesel ideologijo, ki v Julijski krajini ni prenesla ničesar, kar bi dišalo po slovanskem. Začelo se je obdobje načrtnega, agresivnega raznarodovanja. Slovenci so izgubili svoje šole, društva, tiskovine in javno besedo. Režim pa se ni ustavil pri javnem življenju – zarezal je v intimo vsakega posameznika.

Ključni udarec je prišel 10. januarja 1926, ko je fašistična vlada sprejela zloglasni Kraljevi dekret-zakon št. 17. Ta odlok je prefektom podelil absolutno moč, da so lahko po lastni presoji in po uradni dolžnosti spreminjali priimke »tujega« (slovenskega in hrvaškega) izvora v njihovo domnevno prvotno, italijansko obliko. Za fašiste slovenski priimki niso bili le besede, ampak dokaz, da ta zemlja zgodovinsko ni njihova. Zato jih je bilo treba izbrisati.

Pritiski v Sežani in odločitev v Trstu

Janez Zajc, ki je tedaj živel v Sežani, se je znašel pred neizprosnim zidom fašistične birokracije. Grožnje z izgubo službe, zaplembo premoženja, nenehno šikaniranje ali celo konfinacija na otoke na jugu Italije so bili vsakdanje orožje oblasti. Pod temi neznosnimi pritiski je bila vložena prošnja za tisto, čemur so uradniki cinično rekli »povrnitev priimka v italijansko obliko«.

Po pravilih režima je morala vloga en mesec viseti na oglasni deski občine v Sežani in na prefekturi v Trstu. Režim je s tem ustvarjal iluzijo demokratičnosti – kdor se ni strinjal, je lahko podal ugovor v petnajstih dneh. Vendar je bil to le prazen teater strahu. Nihče se ni upal ugovarjati, saj bi vsak glas proti pomenil takojšnjo aretacijo fašistične milice.

Dan, ko je Zajc postal Zago

Končni udarec je padel sredi poletja, 3. julija 1929. Tržaški prefekt Fornaciari je podpisal dekret, s katerim je odločil: priimek gospoda Giovannija Zaica se dokončno spremeni v »Zago«.

Dokument je bil izdan z zgovornim pripisom »Anno VII« – sedmo leto fašističnega štetja časa. Režim je s tem želel pokazati, da ustvarja novo dobo in novega, preoblikovanega človeka. Da bi bilo ponižanje popolno, je moral stroške uradne vročitve tega ukaza kriti proračun lokalne skupnosti – torej davkoplačevalci sami.

Z enim podpisom so Janeza Zajca, fanta iz Lazca, izbrisali iz uradne zgodovine. Postal je del statistike, eden izmed več kot sto tisoč Primorcev, ki so jim fašistični uradniki prekrstili očetnjavo in rod.

Spomin, ki ga črnilo ni moglo izbrisati

Porumenela listina tržaškega prefekta je pretresljiv materialni dokaz sistemskega nasilja nad slovenskim prebivalstvom. Prikazuje hladno administrativno mašinerijo, ki je s pomočjo zakonskih členov lomila človeško dostojanstvo.

Toda ta zgodba ima tudi svojo svetlo plat, ki je fašistični birokrati v svoji ošabnosti niso predvideli. Črnilo v uradnih registrih je sicer ostalo zapisano kot zgodovinski opomin, a resnične identitete človeka ni mogoče spremeniti z odlokom. V krogu družine, med prijatelji in v lastni zavesti je Janez vseskozi ostal to, kar je bil od rojstva v Lazcu – Zajc. Ta dokument danes ne priča o zmagi fašizma, temveč o njegovem porazu. Opominja nas na trmo, ponos in neupogljivost primorskih prednikov, ki so preživeli najtemnejše nevihte 20. stoletja.

Št. 13413-12246.

PREFEKT
TRŽAŠKE POKRAJINE

Glede na vlogo, ki jo je predložil g. Giovanni Zaic (Zajc) od Petra, rojen v Lazcu (v izvirniku Lasech - Circhina) 6. maja 1898 in s stalnim prebivališčem v Sežani, in ki je namenjena pridobitvi zmanjšanja njegovega priimka v italijansko obliko in natančneje v »Zago«, v skladu z 2. členom kraljevega dekret-zakona z dne 10. januarja 1926, št. 17;

Glede na to, da je bila omenjena vloga objavljena en mesec tako na oglasni deski občine stalnega prebivališča prosilca kot na oglasni deski te prefekture, in da v petnajstih dneh od zaključka objave ni bil podan noben ugovor;

Glede na ministrski dekret z dne 5. avgusta 1926 in kraljevi dekret z dne 7. aprila 1927, št. 494;

Odreja:

Priimek g. Giovannija Zaica se spremeni v »Zago«.

Za ta dekret bo na stroške občinske oblasti poskrbela občinska uprava, ki ga bo vročila prosilcu na načine, predvidene v 6. členu navedenega ministrskega dekreta, izvršen pa bo v skladu s pravili, določenimi v št. 4 in 5 istega dekreta.

V Trstu, dne 3. julija 1929 - Leto VII (fašističnega koledarja)

Prefekt: FORNACIAR