Srečanje na Travniku pod Otaležem: Ko se ameriški koraki ustavijo na cerkljanskih hribih
Zgodovinsko ozadje in vir
Zapis temelji na potopisnem pričevanju izseljenca Paula Bergerja, objavljenem v clevelandskem časopisu Napredek dne 30. oktobra 1940 (št. 222). Opisuje potovanje skozi Cerkljansko tik pred izbruhom druge svetovne vojne na jugoslovanskih tleh, ko je to ozemlje po rapalski pogodbi pripadalo Kraljevini Italiji. Travnik pod Otaležem je bil v tistem času del širšega otaleškega območja, danes pa je samostojno naselje v Občini Cerkno.
Kažipot s prašne ceste
Avtomobilski motor je težko sopel, ko je premagoval strme, ovinkaste poti, ki so se gubale nad prepadi Cerkljanskega hribovja. Za potnike v avtomobilu, navajene širokih, ravnih ameriških avenij in neskončnih obzorij zvezne države Illinois, je bil ta svet nekaj povsem drugega – tesen, a hkrati mogočen v svoji zeleni divjini. Paul Berger se je z družino podal na pot proti Idriji, stisnjeni v globoko kotanjo, a pot jih je najprej vodila čez Travnik pod Otaležem, planoto, kjer se zdi, da se nebo dotika strmih košenic.
Na Travniku pod Otaležem, kjer so se med samotnimi kmetijami vile ozke makadamske poti, so ustavili motor. Prah se je še posedal okoli svetleče pločevine avtomobila, ko je Paul skozi okno zagledal fanta. Stal je ob poti, z licem, ki ga je ožgalo gorsko sonce, in zvedavo opazoval to čudo tehnike, ki ga je le redko zaneslo v te odmaknjene kraje. Imel je kakih dvanajst let – ravno prav, da je že poznal vsako stezo, a hkrati dovolj mlad, da je v njem gorela pristna otroška radovednost.
»Hej, poba!« ga je poklical Paul in izstopil. »Poznaš morda nekega Jerneja Vogriča tukaj okoli?«
Fant si je popravil kapo, si ogledal neznanca v gosposkih oblačilih in samozavestno prikimal. Pojasnil je, da hiša ni daleč. »Če vam je po volji, grem lahko z vami, da vam pokažem pravo pot,« je ponudil z resnostjo, ki jo premorejo le hribovski otroci, vajeni trdega dela.
Paul ponudbe ni odklonil. Fant je urno smuknil na sedež, se možato zravnal v avtomobilu in s ponosom prevzel vlogo kažipota. Za dvanajstletnika s Travnika pod Otaležem je bila vožnja z avtomobilom dogodek leta, morda celo življenja. Pod njegovim vodstvom je avtomobil zanesljivo premagal zadnje metre in kmalu so se ustavili pred veliko, trdno grajeno hišo.
»To je hiša Jerneja Vogriča,« je ponudil in ponosno naznanil mali vodnik.
Paul je segel v žep in mu v dlan stisnil dve liri. Fantov obraz se je v trenutku razlezel v širok, neprecenljiv nasmeh. Močno je stisnil kovanca v svojo pest, kot bi se bal, da mu bosta spolzela med prsti, in brez besed odkuril nazaj proti domu. Dve liri sta bili v tistih časih, ko se je pod fašistično oblastjo na kmetih živelo skoraj izključno od tistega, kar je zraslo na zemlji, pravo bogastvo. Fant morda še nikoli v življenju ni imel v rokah toliko lastnega denarja.
Snidenje z Ameriko sredi košnje
Ob prihodu tujcev je s praga stopila gospa Vogrič. Ko je prepoznala ameriški naglas in ugotovila, kdo so obiskovalci, se je njen obraz razjasnil v toplem gostoljubju.
Nemudoma se je obrnila proti strmemu hribu nad hišo, kjer se je svetil sveže pokošen travnik, in na ves glas poklicala svojega moža Jerneja.
Jernej je ravno takrat vihtel koso, spravljal dragoceno gorsko seno in lovil zadnje dni lepega jesenskega vremena. Ko je zaslišal ženine klike, je odložil orodje, si obrisal potno čelo in se spustil v dolino.
Srečanje je bilo polno spominov in nostalgije. Jernej Vogrič namreč ni bil kdorsibodi; bil je mož, ki je okusil trdi kruh čez lužo. Bil je bratranec Johna Vogriča iz Masor , ki je v tistem času opravljal pomembno dolžnost glavnega blagajnika Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ) v Ameriki. Tudi Jernej je del svojega življenja pustil v rudarskem mestu La Salle v Illinoisu. Tam je garal vse do leta 1913, ko ga je domotožje – ali morda klic rojstne grude – zvabilo nazaj na Travnik pod Otaležem. Vrnil se je, si ustvaril dom in ostal zvest domačim hribom, medtem ko je velik del njegove ožje družine ostal v obljubljeni deželi. Njegova brata, Math (Matevž) in Frank, sta še naprej živela v Illinoisu (v mestih La Salle in DePue), sestra Pavlina pa si je življenje ustvarila v Milwaukeeju v Wisconsinu.
Trenutek, ujet v večnost
Čeprav sta bili deželi tisoče kilometrov narazen in sta ju ločevala ocean ter stroga državna meja, je tistega popoldneva Amerika prišla na obisk na Jernejevo dvorišče. Gospa Vogrič je hitro prinesla pijačo in postregla goste pred hišo, pod milim nebom. Govorili so o starih časih in o La Sallu, o sorodnikih, ki so ostali tam, in o življenju na vasi.
Medtem ko so odrasli klepetali, je nečakinja Pavli iz hiše prinesla fotoaparat. V tistih krajih je bila fotografija še vedno redkost, rezervirana za posebne priložnosti. Pavli je z izostrenim očesom začela loviti prizore, da bi ohranila spomin na ta zgodovinski obisk. V določenem trenutku so vsi prisotni dvignili kozarce, se nasmehnili in Pavli je pritisnila na sprožilec. Ta posnetek – kmečki ljudje in ameriški popotniki z dvignjenimi kozarci – je postal večni spomenik trenutka, ko sta se staknila dva povsem različna svetova.
Ure so tekle prehitro. Čas, ta neusmiljeni gospodar vseh popotnikov, jim ni dopuščal, da bi se dalj časa zadrževali pri izjemno gostoljubnih Vogričevih. Paul Berger in njegova družba so morali naprej. Pred njimi je bila še pot v Idrijo, znamenito rudarsko mesto, ki so si ga prav tako želeli ogledati in obiskati.
Poslovili so se z močnim stiskom rok, zavedajoč se, da se morda nikoli več ne bodo srečali. Avtomobil je znova vžgal, se odpeljal po prašni cesti naprej proti Idriji in za seboj pustil hišo Vogričevih na Travniku pod Otaležem, v kateri pa je še dolgo odmeval vonj po daljni Ameriki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar