Nema priča mejnika 38: Tragična usoda Pavle Vončina

Nema priča mejnika 38: Tragična usoda Pavle Vončina

Senca na rapalski črti

Čeprav so topovi druge svetovne vojne v Evropi utihnili maja 1945, na strmih pobočjih nad Idrijsko dolino in Gorenjsko miru še ni bilo. Mednarodna politika je za diplomatskimi mizami krojila usodo Primorske, medtem ko je na terenu, visoko v hribih, še vedno strašila stara rapalska meja. Do njenega uradnega preklica leta 1947 je ta arbitrarna črta ostajala polje napetosti, strahu in tveganja.

Za varovanje te nemirne ločnice so oblasti zadolžile Korpuse narodne obrambe Jugoslavije – zloglasni KNOJ. Pripadniki Knoja so na stari razmejitveni črti predstavljali neomejeno oblast. Imeli so pooblastila, ki so presegala zakone, njihovo moč pa je krepila razpredena mreža lokalnih informatorjev. Domači terenci, prestrašeni ali ideološko zavedeni, so knojevcem šepetali o vsakem sumljivem premiku, o vsaki luči, ki je ponoči zasvetila v gorskih grapah, in o vsakem koraku, ki je prečil nevarno črto.

V tem svetu stalnega nadzora in nezaupanja pa so živeli ljudje, ki jim je bila meja od nekdaj vsakdanji kruh. Med njimi je bila tudi dvaindvajsetletna Pavla Vončina iz Masor.

Dekle, ki se ni balo meje

Pavla ni bila običajno kmečko dekle. Bilo je zgodnje leto 1946 in ta mlada ženska je premogla samozavest, ki je v tistih negotovih časih mejila na predrznost. Narava ji je podarila izjemno lepoto; domačini so si bili enotni, da je bila »ena najlepših deklet v idrijski dolini«. A poleg lepote jo je krasila izjemna podjetnost. Tihotapljenje zanjo ni bil greh, temveč nuja in način preživetja, s katerim se je srečala že kot otrok. Mejne prehode, skrite steze, naravna skrivališča in navade stražarjev je poznala do potankosti.

V povojnem pomanjkanju je Pavla prepoznala novo poslovno priložnost. Na primorski strani je kupovala znamenite idrijske čipke – »špice« –, jih spretno skrivala in prenašala čez strma pobočja na gorenjsko stran, kjer jih je z dobičkom prodajala. Za Pavlo meja ni bila nepremostljiva politična ovira, ampak zgolj črta, ki jo je treba prelisičiti.

Vendar so knojevci nanjo postajali vedno bolj pozorni. Pavlina trma in ponos sta jih šla močno v nos. Enkrat so jo stražarji že ujeli. Pridržali so jo, jo popisali, ji zaplenili dragoceno blago in jo prijavili sodišču. Vsak drug tihotapec bi se po takšnem opozorilu umaknil, a Pavla se na svarila uniformiranih mož ni ozirala. Še naprej je samozavestno hodila po svojih uhojenih stezah.

Zgodovinarji in kronisti pa si še danes zastavljajo vprašanje, ali je bil vzrok za kasnejšo tragedijo zgolj njeno tihotapstvo in trmoglavo kljubovanje oblasti. Pavlina lepota je namreč privlačila poglede, v moškem svetu knojevskih stražarjev pa je takšno dekle hitro postalo tarča poželenja. Ena od najbolj verjetnih, med domačini živih razlag pravi, da se je mlada lepotica nekomu od vplivnih knojevcev globoko zamerila preprosto zato, ker je ponosno zavrnila njegovo dvorjenje in zahteve. V času, ko je imela uniforma moč nad življenjem in smrtjo, je bil ranjen moški ponos lahko smrtna obsodba.

Usodni 9. januar

Tragedija je dobila svoj epilog 9. januarja 1946. Knojevci so Pavlo Vončina presenetili in zajeli na primorski strani meje – na območju Cone B Julijske krajine, ki je po mednarodnem pravu uradno še vedno sodila pod Italijo. Pavla se je znašla v rokah dveh stražarjev. Namesto da bi jo odpeljali v pripor po uradni poti, sta jo začela gnati proti stari razmejitveni črti.

Pot je vodila mimo nekaterih domačij. Domačini so nemo in s strahom v očeh opazovali prizor: dva oborožena knojevca sta mlado dekle gnala mimo Tušarjeve hiše, naravnost proti glavnemu mejniku št. 38. Ta točka je označevala prehod na žirovsko, jugoslovansko stran.

Ko so prestopili točko mejnika 38 in zašli v zavetje bližnjega gozda, so počili streli. Pavla je padla, prestreljena le nekaj korakov stran od meje. Stražarja sta kasneje svoje dejanje opravičevala s klasičnim izgovorom totalitarnih režimov: »Poskušala je pobegniti.«

Ozadje njunega ravnanja pa je razkrivalo hladnokrvno preračunljivost. Pavlo sta namenoma gnala čez mejo in jo ustrelila na jugoslovanski strani. Zavedala sta se, da bi umor državljanke s stalnim bivališčem v coni B na teritoriju pod italijansko oziroma zavezniško upravo lahko sprožil resen mednarodni incident. S pregonom na jugoslovansko stran sta zločin skrila pod preprogo domače jurisdikcije. Kako absurdna in cinična je bila birokracija tistega časa, dokazuje dejstvo, da je na Pavlin domači naslov šele mesece po njeni smrti prispel uradni sodni poziv na obravnavo zaradi tihotapstva – poziv za dekle, ki so ga predstavniki te iste oblasti že zdavnaj likvidirali.

Brez cerkvenega zvona

Domači in sosedje so Pavlo nekaj dni mrzlično pogrešali. Upanje je ugašalo z vsako minulo uro zimskega mraza. Po nekaj dneh iskanja so domačini globoko v gozdu, le nekaj metrov od usodne črte, našli njeno truplo. Zgodba o 22-letni lepotici se je končala v snegu in tišini.

Toda maščevalnost povojnega režima se ni končala s smrtjo. Oblasti so Pavlinim strtim domačim postavile še zadnji, kruti pogoj: prepovedali so, da bi jo pokopali v domači Otaležki fari z dostojnim pogrebom. Kot domnevna kriminalka in tihotapka ni smela imeti cerkvenega slovesa. Njeni bližnji so jo morali brez zvonjenja in duhovnika, v globoki žalosti in tišini, na hitro zagrebsti na pokopališču v Novi Oselici.

Pavla Vončina je tako postala ena zadnjih, a najbolj tragičnih žrtev krutega obmejnega režima. Danes na tisti krvavi dogodek ne spominjajo več stražarji ne prepovedi. Edina priča tistega januarskega dne ostaja nemi betonski blok – glavni mejnik št. 38 –, ki globoko v gozdu še vedno stoji kot večni spomenik ugasnjenemu mlademu življenju.

Njena fotografija krasi naslovnico Pavšičeve knjige Ob stari meji, prekrižana s sliko meje in glavnega mejnika 38, ki je bil zadnja in nema priča njene poti v smrt