OD VESELJA DO OGNJA IN OROŽJA: KRONIKA OTALEŽA V LETU 1914
Leto 1914 se je v strmih grapah in na sončnih rebrih nad Idrijco začelo z običajnim ritmom hribovskega življenja, končalo pa v grmenju svetovne morije. Stari svet, ujet med tradicijo in prve znanilce moderne dobe, je v vaseh Otalež, Plužnje, Lazec in Jazne prav tistega leta živel svoje zadnje mesece nedolžnosti. To je zgodba o skupnosti, ki so jo preizkušali naravni elementi, birokracija in vojna, a jo je pokonci držala trmasta medsebojna solidarnost.
Zimska radost in prebrisani grešnik
Zima v Plužnjah je bila tistega leta radodarna s snegom, a domačini si niso pustili vzeti veselja. Dne 22. februarja 1914 je Prostovoljno gasilsko društvo v Plužnjah priredilo svojo tradicionalno predpustno veselico. Dvorana je pokala po šivih, vzdušje pa je bilo izjemno tako v gmotnem kot v moralnem oziru. Vsi zbrani so z odprtimi usti poslušali gospoda učitelja Huberta Močnika, ki je v dolgem, navdihujočem govoru orisal pomen in zgodovino tega prekoristnega društva od njegovih skromnih začetkov. Oder so t tisti večer zavzeli domači igralci, ki so zbranim podarili obilo smeha in kulturnega užitka.
Medtem ko so v Plužnjah praznovali pošteno delo in prostovoljstvo, pa je po Gorici in njeni okolici razgrajal nemiren duh. Triindvajsetletni Kogoj, doma iz sosednjih Laz, je ubral drugačno pot. Namesto trdega dela na strmih njivah je z goljufijami opeharil več ljudi za lepe vsote denarja. Njegovo klatenje pa se ni končalo dobro; spomladi so ga privedli pred cesarsko-kraljevo sodišče, ki mu je zaradi njegovih grehov prisodilo osem mesecev hladnega zapora.
Avtomobili zunaj, kljuseta na cesti
Ko je pomlad prebudila hribe, je na dan izbruhnila stara ranljivost teh krajev – odrezanost od sveta. Prebivalci obširnih in hribovitih župnij, kot so Zavratec, Gora, Ledine, Vojsko in Otalež, so se soočali z nemogočimi poštnimi razmerami. Imeli so le navadne nabiralnike, marsikje še teh ne. Pismo iz bližnje Idrije do Otaleža je potovalo cela tri dni! Pošta ga je namreč najprej peljala daleč naokoli v Cerkno, šele od tam pa so ga pešci zanesli v Otalež.
Še večji absurd je bil potniški in tovorni promet. Čeprav so po Tolminskem že dve leti brneli prvi moderni avtomobili in je v Gorico vozila železnica, je tržaško poštno ravnateljstvo trmo vztrajalo pri preteklosti. Pošto in ljudi so še vedno prevažali s starimi, izklesanimi konjskimi kljuseti. Vozni red je bil naravnost bizaren: če se je potnik popoldne ob treh četrtih na eno odpravil iz Idrije proti Sveti Luciji (današnji Most na Soči), je tja prispel šele zvečer okoli sedmih. Pot nazaj pa je bila prava odisejada. Iz Svete Lucije je moral potnik zjutraj zgodaj v Cerkno, tam pa je sledil obvezen enodnevni počitek, saj je voz za Idrijo odpeljal šele naslednji dan ob petih zjutraj. Ljudje so nejevoljno ugotavljali, da se s pošto hitreje pride iz Svete Lucije v Berlin kot pa v deset kilometrov oddaljeno Idrijo. V zraku je visela upravičena zahteva: poštna direkcija nujno potrebuje več modernega duha!
Duhovni pastirji in graditelji strmin
Junij je v Otalež prinesel žalost in upanje. Dolgoletni, priljubljeni kurat V. Budo, ki je v tem sončnem kraju z ljubeznijo vzgojil cvetočo Marijino družbo in ustanovil Marijin vrtec za deklice, je moral zaradi hude bolezni na šestmesečni dopust. Zamenjal ga je gospod Josip Kos, dotedanji župni upravitelj v Tribuši. Dne 8. junija je slovesno pritrkovanje zvonov naznanilo prihod novega dušnega pastirja. Čeprav uradnega sprejema zaradi nenapovedanega prihoda ni bilo, je Kos takoj osvojil srca vernikov. Že za sv. Alojzija je po treh mesecih premora organiziral velik shod Marijine družbe, ki je sovpadal s češčenjem Svetega Rešnjega Telesa in slovesnim svetim obhajilom. Duhovno življenje je znova zacvetelo, k čemur je pripomoglo tudi redno branje verskega lista Bogoljub, ki je prihajal v številne hiše.
Spomini domačinov pa so tisto jesen poleteli še dlje v preteklost, ko je v Škofji Loki svojo zlato mašo obhajal nekdanji otaleški župnik Janez N. Wester. Ta »železni, jekleni mož« je v Otaležu služboval celih 34 let. Starejši ljudje so dobro vedeli, kaj pomeni duhovna služba v teh slikovitih, a pozimi skoraj nedostopnih visočinah, kjer divjajo burja, sneg in visoki zameti. Wester je v svojih prvih mesecih menda obupano spraševal tedanjega dekana Jermana: »Zakaj ste me semkaj poslali? Do cerkve imam po strmini dvajset minut, sveta Katarina pa nima drugega kot prazne stene!« A se ni vdal. Z junaškim delom je dosegel, da so v strmine vsekali lepe ceste in poti, sredi vasi pa je zrasla krasna cerkev, ki je veljala za eno najlepših na celem Goriškem.
Požar v Lazcu in preizkušnja solidarnosti
Poletna suša je sredi julija pokazala svoje zobe. Dne 15. julija ob dveh popoldne je iz neznanega vzroka začelo goreti v hlevu Jožefa Kofola v Lazcu. Ker so bili vsi vaščani na polju, se je ogenj bliskovito razširil. Ko so ljudje zaslišali panični zvok cerkvenega zvona, so stekli proti vasi, a kozolec, hlev, vsa krma in kmetijsko orodje so že bili v plamenih.
Iz Pluženj je nemudoma pridrvela požarna bramba. Nastala pa je velika težava: v Lazcu je kronično primanjkovalo vode. Gasilci in domačini so morali vodo z vozovi tovoriti iz Pluženj. Pri tem izjemno težkem delu se je znova najbolj izkazal požrtvovalni učitelj g. Močnik. Zahvaljujoč nadčloveškim naporom gasilcev in vaščanov so ogenj zamejili in rešili sosednje hiše. Nesrečnemu pogorelcu Kofolu pa je veliko breme odvalila Slovenska vzajemna zavarovalnica, ki je škodo v višini 1.200 kron izplačala takoj in do zadnjega vinarja.
V senci svetovne vojne
Konec poletja je prinesel usodni prelom. Evropa se je znašla v orožju, avstro-ogrski cesar je poklical fante pod zastave in mirno življenje v hribih je bilo prekinjeno. Moški so odhajali na fronto, doma pa sta ostala skrb in pomanjkanje. Kljub temu sta se v Plužnjah in Otaležu prebudila izjemna dobrodelnost in domoljubje. Ljudje, ki sami niso imeli veliko, so dali tisto malo, kar so premogli, da bi pomagali vojakom v strelskih jarkih.
Jeseni je posestnik in gostilničar Andrej Zajc iz Pluženj sprožil veliko nabiralno akcijo. Skupaj s krajani Iv. Bogatajem, Marijo Kacin, Rozo Peternelj, Janezom Brejcem, Valentinom Zajcem, Štefanijo Seljak in Antonom Močnikom so zbrali okrog 100 kilogramov suhih češpelj. Valentin Bizjak je poskrbel za njihovo sušenje, tovor pa so poslali slovenskemu oddelku Rdečega križa v Gorici.
V decembrskem mrazu se je akcija preselila v šolske klopi. Posestniki iz Otaleža in Jazen so šoli darovali 23 kron in 60 vinarjev. Vodstvo šole je s tem denarjem kupilo volno in toplo blago za perilo. Ker šola tisto leto še ni imela uradnega pouka ženskih ročnih del, so učenke pletle in šivale prostovoljno, izven šolskih ur. Njihovi pridni prsti so kmalu izdelali topla oblačila, ki jih je vodstvo šole poslalo neposredno na naslov vojaškega oskrbovalnega urada na Dunaj. Svoj delež je dodala tudi Marijina družba pod vodstvom kurata Kosa, ki je za vojake prispevala trinajst klopcev volne, zajčjo kožo, odejo in rjuho.
Leto 1914 se je tako izteklo v znamenju toplih pletenin in skrbi za bližnjega. Prebivalci teh hribovitih vasi, ujeti med strme poti in zgodovinske premike, so dokazali, da sta bila njihova največja moč skupnost in odprto srce – vrednoti, ki ju niso mogli uničiti niti požari niti vojne stiske.
Ni komentarjev:
Objavite komentar