KRONIKA : OTALEŽ IN OKOLICA (1930–1934)
V prvi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja je bilo življenje v Idrijskem kotlu, Cerkljanskem in predvsem v hribovski vasici Otalež ujeto v primež zgodovine. Rapalska meja, ki je razrezala slovensko ozemlje, ni bila le črta na zemljevidu, temveč živa, pogosto krvava rana v vsakdanu malega človeka. Skozi zapise takratnega časopisja – od goriškega Novega lista, tržaškega Giornale del Friuli, ljubljanskega Jutra pa vse do izseljenskih listov v Ameriki in Argentini – se pred nami izrisuje pretresljiva slika skupnosti, ki se je krčevito borila za preživetje med fašističnim pritiskom, naravnimi nesrečami in nenehnim tveganjem na obmejnih stezah.
Leto 1930: Tragedije, naravne ujme in duhovno zatočišče
Leto 1930 se je v okolici Cerkna začelo s sodnim pregonom, ki je razkril bedo in pomanjkanje uradne oskrbe v odmaknjenih hribih. V začetku januarja so karabinjerji iz Cerkna sprožili uradno tožbo zoper Getrude Kacin iz Otaleža. Očitali so ji, da je brez uradnega pooblastila opravljala poklic babice. Njen zadnji porod se je končal tragično, saj so ji pripisali krivdo za smrt Agnese Macuz iz Kladja.
Da je bil porod v tistih časih za hribovske žene smrtna nevarnost, je potrdila tudi marčna vest iz Masore pri Otaležu. Komaj so krajani pokopali starejšo Marijo Bizjak, je že naslednji četrtek zjutraj med porodom umrla še njena hči Apolonija Rekajne. Za njo sta ostala dva nepreskrbljena otroka; mlajši je bil star komaj nekaj dni. Le dva tedna kasneje je vas pretresla še ena nenadna smrt – umrla je mlada mati Josipina Lipužič, o kateri so domačini hvaležno zapisali, da se je v življenju zvesto oklepala Marijine zastave.
Poleg bolezni in smrti so domačine tepli tudi vsakdanji kruh in nesreče. Julija 1930 so v idrijsko bolnišnico prepeljali 30-letnega zidarja Andreja Bevka iz Otaleža, ki je pri delu padel štiri metre globoko in si hudo poškodoval desno nogo.
Iskanje zaslužka pa je tistega poletja prekinila še strahovita naravna katastrofa. V petek, 18. julija 1930, okrog petih popoldne, je nad Otalež prihrula silna nevihta z debelo točo. Padalo je le pet minut, a z nepredstavljivo silovitostjo. Pod drevjem je bilo v hipu vse zeleno od sklestenih vej in listja. Najstarejši ljudje v vasi niso pomnili tako velike toče. Nevihta je razbila številna okenska stekla po hišah, na cerkvenem zvoniku odkrila pločevinasto streho, več močnih dreves pa izrula s koreninami. Najhujši udarec je utrpelo kmetijstvo: zrelo žito, ki ga je že prej zdesetkala huda suša, je poleglo, turšica pa je bila polomljena in stolčena. Ljudje so obupani ugotavljali, da so nakosili za tretjino manj sena kot leto prej.
Vsemu navkljub pa je jesen prinesla žarek upanja in ponosa. Nadškof je 23. oktobra 1930 dotedanjo kuracijo v Otaležu povzdignil v samostojno župnijo. Farani so bili tega odlikovanja neizmerno veseli, ponosni na svojega prvega župnika, častitega gospoda Krapeža. V znamenje nove farične zavesti so novembra organizirali sveti misijon.
A pritisk fašističnih oblasti in obmejnega režima ni popuščal. Novembra 1930 je morala 25-letna Marija Čermova iz Otaleža pred sodnike. Obtožena je bila ilegalnega prehoda meje in tihotapljenja 4 kg kave, 280 gramov čaja ter kilograma saharina. Pred sodiščem se je branila, da je blago dobila od neznane ženske iz Jugoslavije. Sodniki so jo oprostili ilegalnega prehoda, naložili pa so ji ogromno globo 993 lir zaradi sprejema tihotapskega blaga.
Leto 1933: Okrepljen nadzor, fašistične ceremonije in odpor skozi pesem
Do leta 1933 je Otalež postal pravo vojaško taborišče. Zaradi neposredne bližine rapalske meje so oblasti v vasi ustanovile stalno karabinjersko postajo s petimi karabinjerji in brigadirjem. Poleg njih so namestili še osem obmejnih miličnikov s t. i. kaposkvadrom. Skozi vas so nenehno patruljirale finančne straže. Te so si jemale pravico, da so sredi noči zbujale domačine, zahtevale vstop v hiše ter od starih ženic izsiljevale, naj jim kuhajo kavo. Karabinjerska postaja je bila nastanjena tik ob stari šoli, vojaki pa so iz dolgčasa nenehno nadlegovali kmete. Med ljudmi se je širil strah, da bodo te postojanke še dodatno okrepili.
Maja 1933, sredi največje gospodarske bede in splošne skrbi prebivalstva, so italijanske oblasti začele pripravljati veliko politično ceremonijo. Za 2. junij so napovedali slovesno razvitje nove zastave na karabinjerski postaji. Da bi bil cinizem popoln, so morala domača dekleta od že itak krvavečega prebivalstva pobirati "prostovoljne" prispevke za kritje stroškov. Kdor ni želel prispevati, mu je bilo vnaprej zagroženo s hudimi posledicami.
Na dan slovesnosti, 2. junija, so italijanske oblasti prisilile slovenska pevska društva iz Idrije in Cerkna, da so morala na slovesnosti prepevati italijanske pesmi. To je bil čas načrtnega in grobega poitalijančevanja (kar dokazujejo tudi uradni fašistični dokumenti iz avgusta istega leta), kjer se je skušala slovenska beseda zatreti z dekretom in prisilo.
Leto 1934: Krvavi davek rapalske meje
Medtem ko so nekateri rojaki iskali srečo onkraj luže – kot denimo John Vogrič, glavni blagajnik Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ) v Chicagu, ki je februarja 1934 vesel praznoval rojstvo prve vnukinje – je doma, ob meji, tekla kri.
Pomlad leta 1934 je prinesla najbolj tragične dogodke tega obdobja. Že v prvi polovici aprila so jugoslovanski graničarji na meji ustrelili tihotapca Martina Freliha, ko je skušal čez mejo gnati kravo. Le teden dni kasneje, v noči na 18. april 1934, pa se je zgodila dvojna tragedija, ki je odjeknila v svetovnem tisku.
Okrog polnoči sta se 25-letna fanta iz Jazen, Mirko Simonič (kmečki sin) in Slavko Vogrič (trgovev sin; v nekaterih virih zapisan kot Voglar), plazila skozi sektor Laniše v dolini Javorje (občina Oselica). Oba sta bila italijanska državljana, namenjena v Jugoslavijo, da bi kupila tobak. Pri sebi sta imela vsega skupaj 157 lir.
Jugoslovanski graničar je v temi zaslišal sumljive korake in ju pozval, naj se ustavita. Fanta sta v strahu začela bežati nazaj proti italijanski strani, misleč, da ju grmovje in tema varujeta. Stražnik je še enkrat zavpil "Stoj!" in nato na slepo sprožil strele za njima. Oba strela sta bila usodna. Mirko se je zgrudil mrtev le deset korakov od mejne črte, Slavko pa približno 25 korakov stran, tik ob hiši posestnika Pavla Kušarja na sami meji. Pokopali so ju v Novi Oselici.
Vest o smrti dveh mladih fantov je kmalu prečkala Atlantik. Pauline Vogrič, ki je živela v Milwaukeeju v ZDA, je od svojega brata Jerneja Vogriča iz Jazen prejela pretresljivo pismo o izgubi sina Slavka. Jernej, nekdanji ameriški izseljenec, ki se je tik pred prvo svetovno vojno vrnil v domovino in ostal ujet v rojstnem kraju, je moral v Ameriko sporočiti tragično resnico o tem, kako visoko ceno je zahteval kos tobaka na zaprti rapalski meji.
Zaključek
Obdobje med letoma 1930 in 1934 je izklesalo neupogljivi značaj ljudi pod Bevkovim vrhom in osamelimi hribi nad Idrijco. Otalež s svojo okolico je v teh letih preživel vse: od naravnih katastrof in izgube mladih življenj do fašističnega nasilja, poitalijančevanja in krvavih obmejnih obračunov. Ti zapisi niso le suha zgodovinska dejstva, temveč spomenik trdoživosti naroda, ki je kljub tuji vojaški škornji na svojem pragu obdržal svojo vero, svoj jezik in svojo bit.
Ni komentarjev:
Objavite komentar