V senci tisočletnih hribov: Kronika Otaleža in Cerkljanske (1903–1906)
Na prelomu dvajsetega stoletja so bili cerkljanski in otaleški hribi svet ostrih kontrastov. Divja, neizprosna pokrajina strmih grap, gostih gozdov in samotnih domačij je oblikovala trmaste, bogaboječe kmete, ki so stoletja živeli v ritmu cerkvenega zvona in letnih časov. A leto 1903 je prineslo nemir. Pod težko plastjo tradicije je brbotalo. Skozi Idrijsko strugo in čez gorske prelaze so v te odmaknjene kraje prodirale ideje modernizma, politike in industrializacije. To je zgodba o štirih letih, ko so se v Otaležu in njegovi okolici križali stari svet vere ter novi svet rdečih praporjev, tehnološkega napredka in vsakdanjih človeških usod.
Rdeči prapor na sveti štefan
Zima leta 1902 je bila mrzla, a v krčmah in ob ognjiščih je bilo vroče. Adventni čas, ki bi moral biti posvečen tihemu pričakovanju in molitvi, je tisto leto zaznamovalo nenavadno »stikanje glav«. Starejši gospodarji so sumljivo pogledovali mlajše fante in rudarje, ki so se vračali iz Idrije. Vedelo se je, da se nekaj kuha, a nihče ni pričakoval tistega, kar se je zgodilo na praznik svetega Štefana, 26. decembra.
Ko so se Otaležani tistega dopoldneva zbrali pri maši, je bila cerkev polna. Ko pa so stopili izpod varnega oboka božjega hrama, je marsikomu zastal dih. Na stari vaški lipi je visel majhen, skromen listič. Naznanjal je nekaj nezaslišanega: ob dveh popoldne bo pri Janezu Kozirogu javni demokraški shod.
Ura je komaj prevesila eno, ko se je iz smeri Idrije začel valiti nenavaden sprevod. Po strmi poti navzgor so se vile cele trume ljudi. To niso bili običajni hribovci; med njimi so bili idrijski knapi in tako imenovani »rudečkarji«. Kozirogova gostilna je pokala po šivih. Nekaj domačih radovednežev, vajenih le mirnih farnih oznanil, se je prerilo v bližino govorniške mize. Za podpredsednika shoda so izvolili nekega moža iz Plužen, glavno besedo pa je prevzel Anton Kristan z Viča pri Ljubljani – mož, ki je v Gorici snoval prekmorsko trgovino, drzen in oster na jeziku.
Kristan je stopil na mizo in njegov glas je zadonel skozi dim polne izbe. Govoril je o pravičnosti socialnih demokratov. Govoril je o stvareh, ki so se hribovcem zdele kot čista izguba pameti: da bo ljudstvo brez zborov samo kovalo postave, da si tajno in direktno volilno pravico zasluži vsak državljan obojega spola, ki dopolni dvajset let. A najbolj je zarezal v verska čustva. Železno pest je uperil proti rimskemu papežu, ga označil za največjega lakomneža, napadel ljubljanskega škofa in olomuškega nadškofa naslikal v tako strašnih, temačnih barvah, da so se idrijske rudečkarice in njihovi mladi zarodi križali od groze.
»Uh, uh, Buh nas vari,« so šepetale ženske in stiskale otroke k sebi.
Kristan se ni ustavil. Jezusa je imenoval zdaj Juda, zdaj Nazarejca, zdaj preroka. Zahteval je ločitev cerkve od države in šole od cerkve. Vera in narodnost, je rekel, sta zasebni stvari; vsak naj veruje, kar hoče. Preden je sestopil, je začel grmeti o prihodnjih občinskih volitvah in pozval ljudi, naj volijo le »naprednjake«. Med množico so začeli deliti cele zavoje časopisa Rdeči prapor.
Kaporijoni rudečkarjev so obljubili, da se spomladi vrnejo. Katoliški tabor pa je ostal ogorčen. »Vedo naj, da nas ne najdejo nepripravljene,« je tisti večer zapisal dopisnik Primorskega lista. Idejni boj za duše otaleških hribovcev se je uradno začel.
Volilni potres v Cerknem
Januar 1903 je prinesel politično preizkušnjo. Cerkno je bilo središče občine in volilna borba za županski stolček je dosegla vrelišče. Liberalni nasprotniki so uporabili vsa razpoložljiva sredstva. Hodili so od hiše do hiše, mamili z obljubami in strašili z lažmi. Še posebej predrzni so bili »napredni« kaporijoni, ki so dolžnikom žugali s takojšnjimi tožbami, če ne bodo glasovali za njihovega, liberalnega župana. Grozili so celo tistim, ki sploh niso bili nikomur nič dolžni.
Glavna agitatorja za liberalno stran sta bila Janez Vogrič in njegov brat. Po Masorah sta hodila z Gabrščekovim »kalamonom« – liberalnim političnim priročnikom oziroma koledarjem – in iz njega pridigovala kmetom kot iz svetega pisma. A hribovski kmetje niso bili neumni. Sprva so nekateri res šli na limanice, ko pa so jim liberalčki razkrili listo svojih kandidatov, so jim napol zapeljani ljudje obrnili hrbet.
Ko so prišli rezultati volitev, je v Cerknem odjeknilo zmagoslavje. Katoliška narodna stranka je zmagala v vseh treh volilnih razredih. Verska in domovinska zavest sta prevladali nad pritiski. Poraženi liberalčki so si morali jezo hladiti z rujnim vincem po krčmah, kjer so užaljeno skovali načrte za rekurz (pritožbo) in modrovali o tem, kako bi »klerikalnemu zmaju strli čeljusti«.
A njihovo nastopanje je postalo predmet posmeha. Tudi sami agitatorji so kasneje priznali, da so postopali preneumno in preostro, zato so sklenili, da bodo prihodnjič delovali »bolj na tiho«. Konservativni Otaležani pa so jim prek časopisov sporočili: »Mi jim pa že danes povemo, da jim bodemo mi tudi takrat na tihoma vrata pokazali.«
Krvavi štori in božja kazen
Življenje v hribih pa ni bilo le politika; bilo je predvsem trdo delo, prepleteno z občasnim divjim pobegom v alkohol, ki je nemalokrat rodil tragedijo.
Konec januarja tistega leta je 27-letni Anton Peternel, sin premožnega posestnika iz Lašč pri Otaležu, odšel v gozd. Domov se je vračal nekoliko vinjen. Korak na strmem, zaledenelem pobočju je spodletel. Padel je tako nesrečno, da je z obrazom priletel naravnost na oster leseni štor. Desno oko mu je izteklo na mestu. Poškodba je bila tako nevarna, da so mladeniča v hudih bolečinah nemudoma prepeljali v ljubljansko bolnišnico.
Isti dan je alkohol terjal davek na drugem koncu vasi. Skupina domačinov je v lokalni izbi »malo preveč pila«. Ko je vino ogrelo kri, se je vnela stara zamera. Pripravljali so se na tepež, nastal je splošen pretep in v zmedi so štirje moški planili na Janeza Brejca. Pod njihovo težo je počila kost – Brejc je končal z zlomljeno nogo.
A največji pretres je Otaležane zadadel februarja, ko je iz Bohinja prispela grozljiva novica. Zaradi gradnje velikega bohinjskega železniškega predora so delavci garali noč in dan, svetek in petek. Velikansko množino kamna za obokanje tunela so lomili na Ribčevem lazu ob Bohinjskem jezeru. Tja je s trebuhom za kruhom odšel tudi 59-letni zidar Frančišek Likar iz Otaleža (v maticah zapisan kot stanovalec Stare Fužine).
Bila je nedelja, 15. februarja. Namesto da bi Likar počival ali obiskal sveto mašo – h kateri je poleti, ko je delal pri drugem gospodarju, redno hodil –, je stal v kamnolomu. Delavci so v skalo položili dinamit. Vžgali so vrvico, a eksplozije ni bilo. Nastala je mučna tišina. Likar, izkušen mož, je šel pogledat, zakaj se smodnik ne vname. Ko je stopil na vrh skale, pa je počilo.
Grozovit pok je razstrelil goro. Likarjevo telo je obležalo v mlaki krvi; ena roka je bila popolnoma razdrobljena, obraz razmesarjen. Pozno ponoči, ob enajstih, so njegove posmrtne ostanke prinesli v mrtvašnico v Srednjo vas. Novica je globoko pretresla hribovce. Med ljudmi je zavladal strah. »To je očita kazen božja za nedeljsko delo!« so šepetali ljudje. A hkrati so kmetje priznavali bridko resnico kapitalizma tistega časa: marsikateri nerad dela ob nedeljah, pa si ne more pomagati. Če te ni na delo, izgubiš zaslužek. Če ne boš delal ti, bo pa prišel kateri drugi – lačnih ust je bilo preveč.
Kot bi hotela narava potrditi strah pred božjim gnevom, je naslednje jutro, 16. februarja ob 8.50, Otalež stresel precej močan potres. Večje škode sicer ni bilo, a znamenja na stenah hiš so ostala kot opomin.
Bitka za pošto in sanje o železnici
Z letom 1903 pa je prišel tudi tehnični napredek, ki je sprožil pravo medijsko vojno. Otaležani so polnih dvajset let sami, na lastne stroške, vzdrževali privatno poštno zvezo s svetom. Po neštetih prošnjah in premagovanju birokratskih ovir pa je cesarsko-kraljevo poštno ravnateljstvo v Trstu končno popustilo. S prvim avgustom 1903 je bila uvedena uradna poštna vožnja na relaciji Cerkno–Idrija. Kraj je dobil dva uradna nabiralnika: v Otaležu in v Plužnjah. Sedež pošte je postal Otalež, vodenje pa je prevzel vsi spoštovani Jakob Jereb.
Za konservativne domačine je bil to praznik. Dopisnik Primorskega lista je zapel pravo »visoko pesem« v slavo tržaškemu ravnateljstvu in otaleškemu »Mojzesu« (Jakobu Jerebu), ki je uredil to pridobitev.
A napredni tabor je takoj udaril nazaj preko liberalnega glasila Soča. Podpisani dopisnik iz Pluženj je novo pošto označil za škodljivo in neučinkovito. Trdil je, da je pošta urejena le po volji »otaleškega nunca« (duhovnika) in da koristi le izbrancem. »Sedaj dobimo pismo čez teden, časnikov, kateri niso ljubi g. nuncu, pa še tedaj ne! Kadar jih dobimo, so že vsi zamazani, raztrgani in brez pasic,« je grmel članek. Jereba in Zajca iz Pluženj so obtožili, da sta oblastna gospoda, ki izročata pošto le tistim, ki so v njunih milostih, namesto da bi nastavili sposobnega pismonošo, ki bi pisma nosil po hišah.
Jakob Jereb, ponosen na svoj novi vzdevek »Mojzes«, ni ostal dolžan. V naslednji številki Primorskega lista je objavil oster, neizprosen odgovor, v katerem je nasprotnike označil za »lažnjive pisače«, »oslepljene od šnopsanja« in »podle Judeže Iškarjote«. Pojasnil je, da po uradnih pravilih pisem ni dolžan nositi po hišah, ampak morajo ljudje sami ponje k nabiralniku. Obtožbe o zadrževanju časopisov je označil za umazane laži in javno vprašal, kako to, da je sam uradni poštni dekret po starem sistemu (preko občinske torbe) iz Cerkna potoval celih štiri dni. Zapisal je, da je Otalež naravno središče občine z uradi in cerkvijo, kamor ljudje zahajajo, naprednjake pa je pozval, naj najprej pometejo pred lastnim pragom.
Hkrati z bitko za pisma so kmetje začeli sanjati večje sanje – sanje o železnici. Gradile so se nove proge po monarhiji in v maju 1903 je v Primorskem listu izšel odmeven poziv pod naslovom »Iz cerkljanskih hribov«. Kmetje so zahtevali železnico od Svete Lucije do Idrije.
Izpostavili so »sadjenosni Otalež«. Kraj je pridelal ogromne količine odličnega sadja, predvsem češpelj in tepk. A ker je bil prevoz s kmečkimi vozi predrag, kmet sadja ni mogel prodati drugače kot pod ceno prekupčevalcem, ki so »požrli polovico dobička«. Zato so bili prisiljeni iz vrhunskega sadja kuhati žganje, namesto da bi delali kapitale, kot so to počeli kraji ob obstoječih železnicah. Železnica bi jim prinesla blaginjo, saj so morali tudi vse, kar so kupili v mestu, plačevati po dvojni ceni zaradi drže vožnje v hribe.
Slovo očeta in prihod novega pastirja
Cerkev je ostajala steber življenja, a tudi tam so se dogajale velike spremembe. Februarja 1905 je Otalež zajela globoka žalost. Po dolgih triintridesetih letih službovanja – kar je bila za tiste naporne hribe cela večnost – se je poslovil dolgoletni dušni pastir Janez Wester. Kot krepak, zdrav in vesel Gorenjec se je odločil preživeti svoja zadnja leta v pokoju v prijazni Škofji Loki.
Otalež ni bil lahka služba. Že sama pot od župnišča do cerkve je bila dolga, strma in pozimi smrtno nevarna. A g. Wester je nikoli ni opustil, razen če ga je v posteljo položila huda bolezen. Skrbel je za ljudi z očetovsko ljubeznijo, zato je bilo slovo izjemno ganjeno; marsikomu se je milo storilo okoli srca, ko je stari gospod zapuščal faro.
Polna dva meseca so morali nato duhovniki iz Cerknega peš hoditi v Otalež, da so opravljali nujna duhovniška opravila. Potem pa je prišel 13. april 1906. Nadškofijski ordinarijat je za novega kurata imenoval gospoda V. Budo.
Tistega dne so po hribih odjeknili možnarji, zvonovi pa so praznično pritrkovali. Velika množica ljudstva se je zbrala, da bi dočakala novega pastirja. Ker pa se je pot zvlekla in je g. Buda prispel šele globoko v noč, so ga na Travniku v temi pričakali le občinski zastopniki z baklami. Kljub temu je bil sprejem topel, polen upanja na novo poglavje farnosti.
Voda iz skale in sleparice na poti
Leto 1906 je prineslo dokaz hribovske trme in iznajdljivosti. V Jaznah pri Otaležu se je 13 posestnikov odločilo, da imajo dovolj nošenja vode iz oddaljenih grap. Brez kakršne koli državne ali občinske podpore, z lastnimi rokami in lastnim denarjem, so skopali in zgradili 2400 metrov dolg vodovod, ki so ga pripeljali naravnost v svoje hiše. »To so možje!« je ponosno pisal tisk. Spodbujeni s tem uspehom so kmalu zatem začeli kopati vodovod tudi v Plužnah, čeprav so se morali pred tem soočiti s hudimi medsebojnimi borbami in nesoglasji glede trase.
A medtem ko so pošteni kmetje garali, so se po okoliških krajih potepali ljudje, ki so živeli od njihove lahkovernosti. Najbolj znana med njimi je bila Katarina Jereb, rojena v Otaležu. Bila je nevarna sleparica in vlačuga brez stalnega bivališča. Potovala je po Notranjskem in Dolenjskem ter goljufala dobre ljudi.
V Dobračevem in okolici se je izdajala za revno pogorelko ter od lahkovernežev izmamila skupno 185 kron. V Mirni je stopila do Neže Setničar in ji sladko natvezla, da je sestra tamkajšnjega kaplana ter da sta z očetom na božji poti izgubila ves denar. Setničarjeva ji je smiljenjem posodila 26 kron, ki jih ni nikoli več videla. V Ljubljani je tako očarala Marijo Gorše, da jo je ta vzela k sebi na hrano in stanovanje; Katarina pa je po petih dneh skrivaj pobegnila in s seboj odnesla še za nekaj kron vrednih reči. Na sodišču aprila 1906 se ji je sreča iztekla: zaradi delomrznosti in goljufij so jo obsodili na dve leti težke ječe, s poznejšo premestitvijo v prisilno delavnico.
Veliki shod na Travniku in upor proti farovžu
Zgodba teh štirih let se je sklenila tam, kjer se je začela – pri politiki in vprašanju, kdo bo vladal dušam in denarnicam otaleških kmetov. Novembra 1906 je v Ogričevi gostilni na Travniku potekal eden največjih in najbolj napetih shodov tiste dobe. Sklical ga je napredni sodrug Jernej Ogrič iz Loga, predsedoval pa mu je J. Svetlik, občinski svetovalec iz Pluženj.
Glavni govornik je bil ponovno Anton Kristan, ki je tokrat prišel iz Idrije. Pred posestniki iz Otaleža, Pluženj, Masor, Lasca in Vrhčeve je obširno razlagal pomen nove volilne reforme v Avstriji, proračun, reformo kazenskega zakona in carinske tarife. Kmetje, željni znanja o tem, kako deluje država, so z velikim zanimanjem požirali vsako besedo.
A glavna točka dnevnega reda je bila lokalna: gradnja novega župnišča (farovža) v Otaležu. Cerkev je namreč zahtevala novo, modernejšo stavbo. Kristan in Svetlik sta kmetom, ki so morali vsak projekt plačati iz lastnih žepov, predočila številke. In kmetje so se uprli.
Zborovalci so enoglasno sprejeli ostro resolucijo, s katero so protestirali proti zidanju novega farovža. Poudarili so, da je staro župnišče še popolnoma dobro in primerno za bivanje, otaleška občina pa ima veliko nujnejših potreb – od cest do šolstva –, ki jim je treba prednostno zadostiti. Shod je bil tako politično nabit, da je cesarsko-kraljevo glavarstvo iz Tolmina nanj poslalo posebnega uradnika, koncipista dr. Treota, da bi nadzoroval zbrane. Oblast se je namreč na vse pretege bala, da bi se sicer mirni tolminski in cerkljanski hribovci preveč »nasesali socialno-demokratičnih idej«.
Novica o otaleški resoluciji proti gradnji novega farovža je odmevala tudi v Ljubljani, kjer je časopis Slovenski narod z nekaj privoščljivosti opazil, da so bili hribovci v Otaležu precej bolj odločni od kranjskih kmetov, ki se med seboj prepirajo le o tem, čigav farovž bo lepši, medtem ko duhovniki gradbene načrte pogosto uresničujejo kar na svojo roko na račun faranov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar