Na sončnem bregu Idrijce: Kronika trdega dela, sloge in kulturnega utripa (1955–1960)
Ljudje med strminami in nebom
Visoko nad dolino reke Idrijce, na strmih, a sončnih pobočjih pod 1057 metrov visokim Bevkovim vrhom, ležijo vasi Otalež, Plužnje, Lazec in Jazne. V petdesetih letih prejšnjega stoletja, natanko desetletje po koncu druge svetovne vojne, je bilo življenje v teh hribovitih krajih vse prej kot lahko. Zemlja je bila skopa in strma. Kjer so v ravninskih delih Slovenije orali z modernimi stroji, so tukajšnji ljudje gnoj na njive nosili v koših na lastnih ramah, jeseni pa po takšnih vrtoglavih stezah prenašali pridelek domov, po katerih si človek iz mesta ne bi upal stopiti niti praznih rok.
A prav v tej trdoživosti se je skrivala največja moč teh krajev. Ljudje na sončnem bregu Idrijce niso čakali, da bi jim napredek padel z neba. Vzeli so usodo v svoje roke in v pičlih petih letih – med letoma 1955 in 1959 – spisali izjemno poglavje o solidarnosti, vztrajnosti, prebujanju kulture in boju za boljši jutri.
Utrip pesmi, odra in knjige v dolgih zimskih večerih
Ko so se pozno jeseni dela na strmih poljih in v sadovnjakih umirila, se življenje v vaseh ni ustavilo – le preselilo se je v tople izbe in zadružne domove. Čeprav je pisec iz Primorske februarja 1956 v republiškem časopisu Ljudska pravica z grenkobo opozarjal, da v nekaterih primorskih vaseh kulturna dejavnost peša, da mladi odhajajo v mesta po boljši kruh in da marsikateri fantje zimske večere zapravljajo ob kartah, biljardu in kozarčku v vaški gostilni, pa sta prav Otalež in sosednje Plužnje sijala kot svetla zgleda, da je lahko povsem drugače.
Srce kulturnega utripa na Otaležu je bilo Prosvetno društvo »Franc Bevk«, ki so ga vaščani pod tem imenom ustanovili že leta 1946. Deset let pozneje, leta 1956, je društvo štelo osemintrideset predanih članov, ki so svoj prosti čas nesebično namenjali glasbi, gledališču in knjigi. Pevski zbor z osemnajstimi pevci je z neverjetno predanostjo vodil že sedemdesetletni Mohor – mož, ki so ga v vasi vsi izjemno spoštovali in cenili. Njegova ljubezen do slovenske pesmi je bila tako nalezljiva, da pevci niso izpustili vaj, četudi so nekateri do tja hodili po cele ure daleč po hribovitih stezah. Njihov trud se je bogato obrestoval na številnih krajevnih proslavah in tekmovanjih, med drugim tudi na pevskem srečanju v Novi Gorici.
Ni zaostajala niti dramska sekcija s šestnajstimi igralci. V letu 1955 so v lepo urejeni dvorani zadružnega doma, ki je bila ob vsaki prireditvi polna do zadnjega kotička, naštudirali in uprizorili tri zahtevne dramske igre, med katerimi sta najbolj izstopali predstavi Rdeče rože in Pot do zločina. Vrhunec tistega leta je prinesla proslava desete obletnice osvoboditve. Društvo se je prijavilo na radijsko tekmovanje Radia Koper, poželo velik uspeh ter za svoj nastop prejelo častno diplomo in visoko denarno nagrado v vrednosti 10.000 dinarjev. Glas o otaleški kulturi pa je segel še dlje – člani so za Radio Ljubljana pripravili oddajo z naslovom Po naši lepi deželi, s katero so domači kraj predstavili celotni Sloveniji.
Podobno navdihujoča glasbena zgodba se je rodila v sosednjih Plužnjah. Tam je tovariš Gruden vzel pod svoje okrilje enega samega fanta in ga začel učiti igranja na violino. Mladenič je bil nad glasbilom tako navdušen, da je kmalu na vaje pripeljal sošolca, ki si je želel igrati kitaro, ta pa še prijatelja s harmoniko. Gruden nikogar ni zavrnil. Iz te spontane mladostne zagnanosti je zrasel pravi mali kvintet, ki je kljub temu, da so fantje igrali zgolj iz veselja, žel prve lepe uspehe. Štirje glasbeniki z Otaleža pa so se povezali s sosedi in sodelovali tudi pri malem orkestru v Lazcu.
Poleg glasbe in odra so domačini skrbno negovali bralno kulturo in praktično znanje. Na Otaležu so preuredili knjižnico, ki je zlasti v dolgih zimskih mesecih redno odpirala vrata bralcem – na tamkajšnjih policah se je nabralo 520 knjig, v podružnici v Lazcu pa še dodatnih 700, kar je skupaj zneslo zavidljivih 1220 knjig.
Zimo 1955/1956 pa sta na Otaležu popestrila še dva izobraževalna tečaja, ki jih je na pobudo domačinov finančno podprla kmetijska zadruga. Šestnajst deklet se je pod budnim očesom predane voditeljice učilo kuharskih veščin. Ob zaključku tečaja v začetku februarja 1956 so pripravile skromno, a z velikim okusom urejeno razstavo svojih jedi, ki so si jo prišli ogledat ljudje iz vse okolice. Hkrati je v sosednjem prostoru vse do sredine marca brnelo ob šivalnih strojih, kjer so se mlade tečajnice učile krojenja in šivanja oblačil za prihajajočo pomlad.
Kmetijski preobrat in sadovi trdega dela
Čeprav je na Cerkljanskem in Idrijskem narava nudila odlične pogoje za živinorejo in sadjarstvo, pa so se novosti v poljedelstvu le počasi prebijale skozi zavest ljudi, ki so se trdno oklepali starih navad. O tem je v časopisnem pogovoru sredi petdesetih let odkrito spregovorila domačinka z Otaleža, kmetijska tehnica pri Gospodarski poslovni zvezi v Tolminu, Marija Bašelj.
Z bistrim strokovnim očesom je opozorila, da kmetje na majhnih in strmih kmetijah trošijo preveč moči, ker sejejo vse po vrsti. To se je najbolj očitno kazalo pri pšenici. Na cerkljanskih tleh so kmetje v najboljšem primeru poželi le od 8 do 9 metrskih stotov pšenice na hektar, medtem ko so v spodnji Vipavski dolini z iste površine pridelali po 30 metrskih stotov. Marijin nasvet je bil jasen: pšenico naj kmetje opustijo in jo v kolobarjenju raje nadomestijo z ječmenom in ržjo, ki v hribih bolje uspevata. Še večjo priložnost je videla v krompirju – z modernejšo obdelavo in večjo uporabo umetnih gnojil bi tedanji pridelek okoli 2500 kilogramov na hektar zlahka povečali vsaj za petino. Za napredek živinoreje, osrednje kmetijske panoge, pa je priporočala setev detelje, ki bi mladi živini zagotovila nujno potrebne beljakovine in rudninske snovi.
Ker v industriji takrat ni bilo več mogoče zaposliti večjega števila novih delavcev, so se ljudje morali znova opreti na domačo zemljo. Pri tem so ključni motor napredka predstavljale kmetijske zadruge. Medtem ko so se zadruge na Kladjah, Novakih in na Bukovem še premalo zanimale za novosti, sta bili zadrugi na Otaležu in v Plužnjah pravi vzor za celotno širšo okolico.
V Plužnjah je delovala ena najboljših zadrug na Idrijskem, kjer so se domačini s pomočjo ugodne lege in skrbne nege proslavili s pridelavo izjemno kakovostnih jabolk in hrušk. Podobno je vzorna kmetijska zadruga na Otaležu kmetom pomagala pri zasaditvi sadnega drevja, preurejanju starih hlevov, selekciji živine, prirejanju kmetijskih razstav in finančni podpori posameznikom.
Gradnja cest, vodovodov in zadružnih domov
Da bi kmetje svoje pridelke lažje spravili domov in v svet, so potrebovali ceste in vodo. Konec petdesetih let so se v vaseh vrstile delovne akcije, pogosto prav ob prazniku dela, prvem maju. Po elektrifikaciji vasi ter izgradnji vodovoda in ceste do zadružnega doma na Otaležu so leta 1955 speljali cesto v Lazec.
Spomladi leta 1956 pa so se vaščani lotili novega velikega podviga – gradnje ceste iz Lazca v Senožet, v Pluženjski hrib. Za prebivalce Pluženj je bila ta cesta življenjskega pomena. Svoje travnike so imeli visoko zgoraj v Pluženjskem vrhu, od koder so morali seno dotlej po vrtoglavi strmini vlačiti v dolino kar na posebnih vejah, kar je bilo izjemno naporno in smrtno nevarno. Poskus s tremi preprostimi žičnicami se pred leti ni obnesel, saj je med prevozom po zraku preveč dragocenega sena popadalo v globeli. Jeseni 1956 so s sredstvi, ki so jih s pomočjo zaslužnega tovariša Slabeta pridobili še od nekdanjega Okrajnega ljudskega odbora v Tolminu, začeli graditi pravo cesto, ki je do pomladi 1957 končno omogočila varen prevoz sena z vozovi.
O boljši prometni povezavi so sanjali tudi v sosednjih Jasnah, ki še vedno niso imele prave ceste, saj je nekdanja italijanska vojaška cesta peljala kakšnih petsto metrov stran od vasi. Leta 1957 so strokovnjaki na terenu že opravili prvi posnetek trase proti Sovodnju, vaščani pa so z upanjem zrli v občinski ljudski odbor v Idriji, da bo prisluhnil projektu, ki bi povezal Jazne, Otalež in Plužnje.
Včasih pa so se pridobitve tudi nekoliko zapletle. Ko so pomladi 1957 v Lazcu dobili nov vodovod, je prvo deževje v cevi naplavilo precej umazanije. Kljub temu so vaščani stopili skupaj in bili pripravljeni prevzeti velik del stroškov za ureditev razmer. Hkrati jih je pestila vsakdanja preskrba – po kruh so morali hoditi skoraj poldrugo uro daleč k zadrugi, kar je bilo v slabem vremenu naporno, pozimi v globokem snegu pa nemogoče. Zato so si močno prizadevali, da bi otaleška zadruga odprla svojo prodajalno tudi v bližnjih Plužnjah.
Leto pozneje, februarja 1958, pa so v idrijskem okraju že risali smele načrte prihodnosti. Strokovnjaki pri Zidgradu, predvsem tovariš Velikonja in inženir Sedej, so na podlagi predlogov domačinov izdelali načrte za sodobne zadružne domove – med njimi tudi za Otalež. Ti domovi so bili zasnovani kot prava vaška središča: pod eno streho so združevali trgovino s skladiščem, gostilno, krojaško in čevljarsko delavnico, klet za vino in krompir, veliko dvorano, čitalnico s kino-kabino, pisarne in celo sadno sušilnico, zgrajeni pa so bili tako, da bi jih pozneje zlahka še podaljšali.
Kako je v štirih vaseh zasvetila močna električna luč
Čeprav so Otalež, Plužnje, Lazec in Dolnje Jazne elektriko dobile že leta 1952, je bila razsvetljava v domovih še dolga leta zelo šibka. Za vse štiri kraje je namreč skrbela ena sama transformatorska postaja na Otaležu. Žarnice so le medlo brlele, zato so klekljarice idrijskega čipkarskega podjetja in gospodinje ob večerih še vedno pogosto posegale po starih petrolejkah.
Jeseni leta 1958 so se vaščani odločili, da temu naredijo konec. Na sestanku Socialistične zveze so sklenili uvesti samoprispevek. Občinski ljudski odbor v Idriji je poskrbel za načrte in prispeval nekaj več kot 2,5 milijona dinarjev družbenih sredstev, sami prebivalci pa so med seboj zbrali nekaj nad 7,7 milijona dinarjev.
Pri delu, ki je sledilo, je znova zasijala izjemna požrtvovalnost kmeta Feliksa Slabeta z Otaleža. Človek neverjetne delovne vneme, ki si je ponoči privoščil le nekaj ur počitka in bil že zgodaj zjutraj na nogah, je sam podaril precejšnje število lesenih drogov. Po njegovem zgledu so kmetje šli v gozd, sami posekali drevesa, obdelali drogove in jih zvozili na delovišče. Tam jim je priskočilo na pomoč podjetje Elektro-Tolmin, ki je omogočilo impregniranje okrog 650 električnih drogov kar na licu mesta. Vaščani so sami skopali tudi globoke jame in drogove postavili pokonci.
Septembra 1958 so v domovih končno pospravili petrolejke. Poleg nove napeljave sta zrasli še dve novi transformatorski postaji – v Plužnjah in v Jaznah –, monterji pa so v vse štiri vasi napeljali tudi močnejši, industrijski tok, ki je kmetom omogočil uporabo električnih kmetijskih strojev. Zgodba o elektrifikaciji pa se s tem še ni končala: leto pozneje, oktobra 1959, so prebivalci Jazen, Otaleža, Pluženj in Lazca znova dokazali svojo slogo in za temeljito rekonstrukcijo dotrajanega električnega omrežja med seboj zbrali še dodatnih 4.458.725 dinarjev.
Nov planinski dom pod Bevkovim vrhom in glas malega kmeta
Vendar napredek v hribih ni tekel povsem brez socialnih trenj in gospodarskih skrbi. Pri odmeri obveznih prispevkov za novi daljnovod leta 1959 so se pokazale precejšnje krivice, na katere so vaščani glasno opozarjali. Mali kočarji – bajtarji – ki so imeli le košček zemlje in komaj redili eno kravico, so morali plačati od 20 do 25 tisoč dinarjev. Kmetje s petimi ali šestimi glavami živine so prispevali od 45 do 50 tisočakov, medtem ko so največji kmetje z dvajsetimi ali več govedi plačali le enkrat več, med 75 in 80 tisoč dinarji. Takšna delitev pogosto ni upoštevala bolezni v družini, pomanjkanja delovne sile ali nesreč. Kljub temu ljudje niso izgubili upanja – tistega leta je sadje na Otaležu izjemno bogato obrodilo in domačini so računali, da bodo s pravočasnim odkupom pridelka poplačali svoje obveznosti.
Prav sredi tega leta, 24. maja 1959, pa je domačija požrtvovalnega kmeta Feliksa Slabeta (Otalež št. 51) dobila povsem novo, zgodovinsko vlogo. Potem ko je Planinsko društvo Idrija opustilo oskrbovanje zavetišča na Sivki, je na Slovenski planinski transverzali nastala vrzel na poti med partizansko bolnišnico Franja in Sivko. Nalogo je prevzelo Planinsko društvo Cerkno in v Slabetovi hiši tik pod 1057 metrov visokim Bevkovim vrhom slovesno odprlo novo, stalno oskrbovano planinsko zavetišče.
Zavetišče je dobilo svojo uradno transverzalno štampiljko, v jedilnici pa je lahko sprejelo okrog petdeset obiskovalcev, ki so jim postregli s hladnimi in toplimi jedili ter pijačo. Čeprav je bilo prvo poletje za prenočevanje na voljo le skupno ležišče na dišečem senu, so za naslednje leto že načrtovali ureditev pravih postelj. In čeprav Bevkov vrh ni slovel po širokih razgledih ali redkem alpskem cvetju, je pozimi s svojimi idealnimi smučišči privabljal ljubitelje belih strmin, ki so zdaj pod vrhom imeli topel in gostoljuben dom.
Obmejni utrip: Motorno kolo iz Trsta in sodni epilog
Da pa življenje na Cerkljanskem konec petdesetih let ni bilo sestavljeno zgolj iz delovnih akcij in prosvetnih prireditev, priča tudi nenavadna obmejna prigoda iz jeseni leta 1958, ki je odmevala vse do Okrožnega sodišča v Novi Gorici.
V obmejnih krajih na Primorskem je bližina Italije pogosto vzbujala željo po izdelkih, ki jih doma ni bilo mogoče kupiti. Tako si je tudi duhovnik A. P., ki je služboval na hribovitem Otaležu, močno želel motornega kolesa, s katerim bi lažje premagoval strme poti med župljani. Ker je imel v Trstu sorodnike, ki bi mu ga lahko kupili, je potreboval ameriške dolarje.
Obrnil se je na svojega kolega, duhovnika F. R. iz Spodnje Idrije, ta pa je v kraju našel upokojenega mizarja J. K., ki se je pred leti vrnil iz Združenih držav Amerike. Mizar je prošnji prisluhnil in za otaleškega duhovnika dvakrat izročil po sto ameriških dolarjev. Kupčija je bila sklenjena po tristo dinarjev za dolar – natanko za polovico ceneje od uradnega bančnega tečaja, ki je znašal šeststo dinarjev. V hvaležnosti za prijazno gesto je duhovnik z Otaleža mizarju pozneje poslal steklenico dobrega vina in svinjsko kračo.
A oblasti so nedovoljeno trgovanje s tujo valuto odkrile. Oktobra 1958 so se vsi trije znašli pred sodiščem v Novi Gorici, ki jim je prisodilo po en mesec zapora, pri čemer sta upokojeni mizar in idrijski duhovnik prejela pogojno kazen s preizkusno dobo enega leta. Prigoda je ostala zapisana v časopisju kot slikovit spomin na čase, ko je bila meja še trdno zaprta, želja po hitrejšem prevozu po cerkljanskih hribih pa večja od predpisov.
Dediščina skupnosti
Ko danes pogledamo na teh pet prelomnih let (1955–1959) na Otaležu, v Plužnjah, Lazcu in Jaznah, se pred nami izriše izjemna podoba ljudi, ki so znali stopiti skupaj. Iz starih časopisnih stolpcev Ljudske pravice, Slovenskega poročevalca in Dela ne veje le suhoparna statistika o zbranih milijonih dinarjev, stotih postavljenih drogovih ali prebranih knjigah. Veje predvsem zgodba o človeškem dostojanstvu in ponosu.
To je bil čas, ko so se kmetje z lastnimi rokami borili proti strminam, ko so po celodnevnem delu na njivi zvečer našli moč za pesem pod vodstvom starega Mohorja, ko so mlada dekleta z navdušenjem odkrivala nove recepte in kroje, ko je kmet Feliks Slabe odprl vrata svojega doma planincem in daroval les za skupno luč v vasi. Prav ta neomajna povezanost je iz skromnih povojnih vasi na sončnem bregu Idrijce ustvarila skupnost, na katero so bili njeni ljudje z razlogom ponosni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar