Čas med misijonom in volitvami: Kronika iz cerkljanskih hribov (1900–1902)
Uvod: Svet, ujet v hribe
Na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje so bili kraji okoli Otaleža, Pluženj in Lazca svet zase, vpet v strme cerkljanske hribe. Življenje tamkajšnjega človeka – kmeta, zidarja, drvarja – je narekoval neusmiljen ritem narave. Vsak hrib, vsaka grapa je imela svoja pravila, a nad vsemi je bdela cerkev z visokim zvonikom, ki je naznanjal tako delo kot počitek, rojstvo in smrt.
Toda leto 1900 je prineslo nemir. V te odročne kraje, kjer se je zdelo, da čas teče počasneje, so prodrle zunanje politične in družbene napetosti. Idilično podeželje je postalo bojišče med starim, klerikalnim redom, ki je zahteval popolno pokorščino pod geslom »Vse za vero, dom, cesarja!«, in novim, narodno-naprednim gibanjem, ki je prinašalo duh svobodomiselnosti in socialne kritike. To je zgodba o tistih prelomnih letih, stihijah narave, človeških usodah in prepričanjih, ki so razdelila soseda od soseda.
Krvavi davek vsakdana
Življenje v hribih je bilo trdo, nesreča pa nikoli ni počivala. Spomladanski dnevi leta 1900 so se začeli s tragičnim opomnikom o minljivosti mladega življenja.
Pisala se je sreda, 20. marec. Sin tukajšnjega premožnega posestnika Zajca, po domače Maruškovca iz Idrije, mladenič pri rosnih tridesetih letih, se je peš vračal proti domu. Bil je močan, poln načrtov za prihodnost. Na poti ga je dotočil težak kmečki voz. Voznik, ki je dobro poznal Maruškovčevega fanta, mu je ponudil sedež. Mladenič je hvaležno prisedel in pot sta nadaljevala skupaj, klepetaje o prihajajoči pomladi.
Ko sta prispela v bližino njegove rojstne hiše, se je voz ustavil. Mladenič je vstal, stopil trdno na leseni pod in se z roko segel v žep, da bi izbrskal nekaj krajcerjev – skromno plačilo vozniku za prijaznost. V tistem usodnem delčku sekunde pa so se konji nejasnega vzroka prestrašili. Naglo, silovito so potegnili voz naprej. Fant je izgubil ravnotežje in v loku padel z visokega voza naravnost na trda, s kamenjem tlakovana tla.
Padec je bil silovit. Voznik je prestrašeno zadržal konje in skočil na pomoč, a mladenič je negiben ležal v luži krvi. Ko so pritekli starši in sosedje, je bilo že prepozno. Nekaj hropov, globok izdih in mlado življenje se je izteklo pred pragom lastnega doma. Žalost Maruškovčeve hiše je bila neizmerna, dogodek pa je pustil globoko rano v vasi in med ljudmi zasejal tiho opozorilo: Bodimo pri vozeh in na vozeh vedno previdni.
A to ni bila edina nesreča, ki je pretresla farno skupnost. Dobri dve leti kasneje, na predvečer svetega Ivana poleti 1902, se je tradicija spremenila v tragedijo. V Plužnah pri Otaležu so se zbrali mladi fantje. Kot je bilo v navadi, so hoteli praznik počastiti s streljanjem z možnarji. Mladostna nepremišljenost, morda trenutek nepozornosti, in suhi črni smodnik se je predčasno vžgal. Eksplozija je raztrgala večerno tišino, ognjeni zublji pa so zajeli peterico fantov. Vseh pet je bilo strahotno osmojenih. Eden izmed njih je kmalu zatem v groznih mukah podlegel opeklinam, drugi pa se je med življenjem in smrtjo boril v vaški izbi, medtem ko so matere molile za njegovo preživetje.
Bojišče pod prižnico
Junij leta 1900 je prinesel duhovno prelomnico. Od 23. junija do 1. julija je v otaležki kuraciji potekal sveti misijon. Iz Ljubljane so pripotovali prečastiti gospodje lazaristi: Urban Nežmah, Mihael Klančnik in I. Flis.
V vasi je vladalo izredno stanje. Čeprav so bili dnevi najhujšega poljskega dela, ko je vsak par rok na njivi odtehtal zlato, je ljudstvo množično popustilo delo. Kmetje so odložili kose, grablje in motike ter z veliko vnemo hiteli v cerkev. Govori misijonarjev so bili pretresljivi; besede o grehu, peklu in odrešitvi so segale globoko v preprosta srca. Možje in žene so prelivali solze kesanja, cerkev pa je pokala po šivih.
Vrhunec devetdnevnega dogajanja je bila veličastna sklepna procesija z misijonskim križem. Vreme je bilo prečudovito, sonce je obsijalo hribe, ko se je vila nepregledna množica ljudi, med katerimi je korakalo deset duhovnikov, vodi pa jih je sam prečastiti dekan iz Cerkna. Pred križem je stopalo nad sto deklet z venci iz poljskega cvetja na glavah. Ko so misijonarji odšli, je v vasi ostal velik, težak leseni misijonski križ – in neznanski dolgčas po njihovi prisotnosti.
Toda ta dogodek je sprožil plaz, ki je razkril globok družbeni razkol. Ko je konservativni Primorski list navdušeno poročal o verski vnemi kmetov, je napredni časopis Soča udaril nazaj z vso silo.
Obtožili so duhovščino, da namenoma uničuje kmeta pod krinko »reševanja kmetijskega vprašanja na katoliški podlagi«. Po njihovem mnenju je bil kmet zaveden, potisnjen v bedo prav zato, ker je namesto dela na zemlji poslušal nuncije v cerkvi.
Grožnje v spovednici in ugrabljene volitve
Spor se je kmalu sprevrgel v osebno vojno med domačim duhovnikom, vikarjem Janezom Westerjem (ki so mu naprednjaki slabšalno pravili "nune"), in somišljeniki narodno-napredne stranke.
Vikar Wester je bil mož čvrste roke in klerikalnih načel. Ker je bil Otalež glavna utrdba klerikalcev na Cerkljanskem, je vikar storil vse, da bi izkoreninil vpliv naprednega tiska. Soča je poročala, da vikar osebno nadzoruje pošto, ki jo sel prinaša v torbi (»mavhi«). Ker je bil besen na časopis Primorec, so naročniki v Otaležu svoj izvod dobivali komaj vsake štirinajst dni, če sploh. Vikar je javno grmel, da je Primorec brezverski list in da morajo ljudje rajši naročiti Primorski list.
Ko pa besede s prižnice niso bile dovolj, se je agitacija preselila v najsvetejši prostor – v spovednico. Tam naj bi vikar, po poročanju nasprotnikov, hrulil na ljudi in jim odtegoval odvezo, če niso obljubili, da bodo nehali brati napredni tisk. Naprednjaki so bili zgroženi: to je bila sistematična gonja proti vsakemu svobodnemu gibanju. Napovedali so boj pod geslom: Zob za zob!
Politična napetost je vrhunec dosegla med občinskimi in deželnimi volitvami ob koncu leta 1900 in ponovno leta 1901. Otalež ni bil več miren kot, ampak politično mravljišče.
Novembra 1900, na nedeljo pred volitvami, so klerikalci v vas poslali tri svoje najboljše agente, med njimi dva misijonarja, da bi »pobudila« zavedne može. Naprednjaki so se norčevali iz njiju, češ da se manjši od njiju boji le za svoj zaslužek »krparja talarjev«, drugi pa dela za interese svojih dveh bratov duhovnikov. Ponujenih odpustkov ljudje niso hoteli.
Na dan volitev so klerikalci organizirali pravo logistično operacijo. Pri Maruškovcu (kjer je dve leti prej umrl mladi sin) so volilce že čakali vozovi bogatega gospoda, ki je priskrbel dva para konj za prevoz volilcev v Cerkno in nazaj. Za starega očeta Maruškovca so poslali celo poseben, ločen voz, menda na stroške gospoda dekana. Da volilci ne bi bili žejni ali premislili svoje odločitve, je bil v gostilni na mizi vedno »litron« vina. Vsak je pil, kolikor je hotel. Klerikalci so slavili zmago ljudske razsodnosti, naprednjaki pa so ogorčeno pisali dr. Henriku Tumi, voditelju naprednih sil, da je bila ta zmaga kupljena z litri vina in prisilnimi prevozi.
Leta 1901 so se pritiski še stopnjevali. Vikar Wester naj bi nadrl naprednjaka, ki je prinesel otroka h krstu: »Nosite ga Gabrščeku (naprednemu politiku in uredniku), ki ste nanj volili, da ga bodi krstil!«
Nato je vikar poslal cerkvenika z zakrivljeno palico v roki čez hribe agitirat med kmete. Strašil jih je, da bodo naprednjaki prepovedali cerkvene poroke, uvedli zakone le za par let in uničili vso vero na svetu.
Najbolj bizaren dogodek pa se je zgodil z volilnim možem, gospodom Respetom. Respet se ni hotel udeležiti klerikalnega zbora v gostilni pri Jerebu, kjer je vikar vsem plačeval vino in jim ukazoval, naj volijo Gregorčiča. Respet je ostal doma in trmasto ležal na toplem zapečku. Vikar je ponj poslal najprej fanta, nato Jerebovo deklico z grožnjo, da se mu bo vikar za vedno zameril. Ko tudi to ni pomagalo, so na dan volitev trije klerikalni agenti – dva Cerkljana in sam vikar Wester – vdrli v Respetovo hišo, vlomili v zaklenjeno sobo, kamor se je skril, ter ga dobesedno zvlekli ven in ga prisilili, da je oddal svoj glas.
Klerikalna stran jim ni ostala dolžna. Preko Primorskega lista so naprednjake zmerjali z »revšeti« in jim očitali brezglavo menjanje političnih barv – najprej so bili katoliki, nato socialni demokrati, zdaj naprednjaki. Žugali so jim, da jim bo tolminski Vrtovec kmalu zvrtal luknjo, iz katere bodo kukali kot prestrašeni čuki.
Ko udari narava
Medtem ko so se možje prepirali o politiki in veri, pa je narava pokazala svojo neizprosno moč in jih opomnila, kdo je pravi gospodar hribov.
Zima leta 1901 je bila neusmiljena. V soboto, 16. februarja, malo pred deveto uro zvečer, je zemljo pod Otaležem stresel močan potres. Iz globin je grozljivo bobnelo in bučalo, tla so se silovito tresla, oprava v hišah je ropotala, prestrašeni prebivalci pa so v temi tekli na sneg. In snega je bilo tisto zimo ogromno. Naslednji dan je pritisnil mraz, kakršnega starejši ljudje niso pomnili – termometri so kazali strašljivih −15 °C.
Toda prava katastrofa se je skrivala v letini leta 1902. Že leto poprej je bila krma slaba in vsled dežja sprijena. Sena je zmanjkalo že okoli pusta. Ko je marec prinesel lepo vreme, so kmetje upali na zgodnjo zeleno travo, a namesto pomladi sta udarila dvomesečni neprekinjen dež in ledena burja. Rast je zamrla. Živina je zaradi pomanjkanja hrane hirala pred očmi nemočnih gospodarjev. Mnogi so bili prisiljeni svoje edino premoženje prodati za smešno nizek denar, da ne bi poginilo. V nekaterih vaseh so bili živinorejci tako obupani, da so trgali slamo z lastnih streh in jo dajali lačni živini.
Poletna košnja je bila le povprečna, žetev pozna, mraz pa je spomladi popolnoma uničil sadno cvetje. Kmetje so obrali le nekaj črvivih jabolk, kar je bil hud udarec, saj je bilo sadje edini pridelek, ki so ga lahko hitro spremenili v denar. Koruza (turšica) je dala komaj četrtino običajnega pridelka, ajda le polovico, saj je zaradi razmočene zemlje niso mogli pravočasno posejati. Kmetje so ostali brez polovice hrane za zimo.
Revščina je dosegla vrhunec. »Res skrajni čas je, da bi se kaj skrbelo za kmeta trpina v slovenskih hribih!« je pisal dopisnik. Zaradi bede se je vsako leto več mladih mož izselilo v Ameriko. Drugi so pustili žene in otroke same na strmih kmetijah, sami pa so odšli s trebuhom za kruhom po svetu kot zidarji ali drvarji. Nastala je žalostna resnica tistega časa: težko delo zidarja v tujini je prineslo več vsakodnevnega kruha kot celotno domače kmečko premoženje, vredno pet ali osem tisoč kron.
V tej stiski so se ljudje zatekali tudi k nečednim dejanjem. Med njimi je izstopala Katarina Jereb, kočarjeva hči iz Otaleža. Postala je znana kot drzna tatica, vlačuga in sleparica. Leta 1900 je v Vevčah nekemu Jerneju ukradla srebrno uro in dežnik, naslednje leto pa je na Koroškem, kjer je delala kot žica, gospodarju izmaknila listnico z 210 kronami. S pomočjo zvijač si je prisvajala obleke in denar ter se potepala po Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, dokler je ni ujela roka pravice. Sodni dvor jo je obsodil na 18 mesecev težke ječe in jo postavil pod strog policijski nadzor.
Iskre upanja in lepi spomini
Kljub političnim zdraham in naravnim nesrečam pa človeški duh v cerkljanskih hribih ni ugasnil. Med ljudmi so živele pobude za boljši jutri in ljubezen do lepega.
V Plužnah pri Otaležu so napredni možje začeli razmišljati o prihodnosti. Videli so uspeh sosednjih Jazen in Hmenice, kjer so ustanovili mlekarno. Tam so pridni gospodarji namesto prejšnjih 20 ali 30 kron z uspešno prodajo mleka zaslužili od 60 do 80 kron na mesec. Možje so začeli pozivati: »Na noge! Ustanovimo mlekarno in malo hranilnico, da se bo mladina vadila varčevati!« Želeli so presekati urok revščine, kjer se je sicer včasih dobro zaslužilo, a zaradi nevednosti nič prihranilo.
Tudi kultura in spomin sta imela svoje mesto. Ljudje so z ponosom spremljali zgodovino svojih rojakov, kot je bil učitelj Gašpar Likar, rojen leta 1844 v Otaležu. Izšolal se je v Idriji, nato pa z veliko predanostjo učiteljeval po Krasu, v Škrbini in dvakrat v Cerknem. Leta 1880 je v Cerknem zaradi prevelikega napora resno zbolel – zdravniki so rekli, da je »kri metal«. Da bi si opomogel, so ga razrešili poučevanja in postal je pisar pri šolskem svetu. Ko se mu je zdravje med molkom in mirom povrnilo, je ponovno stopil pred otroke, vodil šolo na Grahovem in kasneje na Št. Viški gori, dokler se ni leta 1885 zasluženo upokojil.
Največji ponos tistega časa pa je doživela vasica Lazec, podružnica otaležke fare. Ta revna vas je leta 1887 skoraj v celoti pogorela, ogenj je uničil hiše in vse pridelke. Pa vendar se ljudje niso vdali. Pod vodstvom agilnega vikarja Westra (ki mu nihče, niti naprednjaki, ni mogel odreči izjemne delavnosti in skrbi za cerkveni kras) ter vrlih ključarjev so se odločili obnoviti svojo lično cerkvico svetega Jurija.
Naročili so nov glavni oltar pri znanem domačem umetniku Josipu Grošlju, kiparju iz Selc pri Škofji Loki, čigar slava je segala daleč preko slovenskih meja. Grošelj je ustvaril čudovito delo v čistem, pravilnem renesančnem slogu. Podobe svetega Jurija, Roka, Jakoba in relief svete Ane so bili izdelani z neverjetno umetniško natančnostjo.
Tretja adventna nedelja leta 1902 je postala dan neizmernega veselja. Prečastiti dekan iz Cerkna je ob asistenci vikarja Westra blagoslovil novi oltar. Cerkev je bila polna do zadnjega kotička. Oltar je stal ogromnih 1200 kron. Kako je lahko ena sama revna, pogorela vas zbrala toliko denarja? Ljudje so dali tisto malo, kar so imeli, ostalo pa so izprosili pri dobrih sosedih in dobrotnikih. Bil je to dokaz, da sta solidarnost in vera v skupni cilj močnejši od vsake revščine.
Odmev preteklosti
Leta 1900–1902 so v Otaležu in okolici pustila neizbrisen pečat. Bila so čas velikih nasprotij: čas, ko so se kmetje med seboj sprli zaradi politike in časopisov, a hkrati zbrali zadnje krajcerje, da so pomagali sosednji vasi zgraditi oltar. Čas strašnih nesreč z vozi in smodnikom ter čas visokih idealov o napredku, mlekarnah in šolstvu.
Ti stari zapisi iz zaprašenih časopisov niso le suhoparna zgodovina. So živo pričevanje o naših prednikih – o njihovi trmi, njihovi veri, njihovih napakah in njihovem neskončnem boju za preživetje pod stenami cerkljanskih hribov. Ko danes hodimo skozi Otalež, Plužnje ali Lazec, v šumu vetra med krošnjami in v tišini starih cerkva še vedno odmevajo zgodbe tistih davnih, viharnih dni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar