KRIŽ IN TRPINI: Kronika otaležkih gričev (1895–1899)
Dolga zima in novi možje
Leta Gospodovega 1895 je narava v otaležkih hribih pokazala svoje najbolj neizprosen obraz. Ko bi moral biti marec že v znamenju prebujanja, odtajane prsti in prvega pluga, ki zareže v strmino, je nad vasjo visela tišina, vklenjena v sneg. V spominsko knjigo otaležkih kmetov se je ta zima zapisala z debelimi, težkimi črkami. Pol metra snega je ležalo po dolinah, na gričih in robovih, kjer so gospodarili »Vrhovci«, pa so zameti merili celo sežen na debelo. Možje so postavali pred hlevi, gledali v nebo in se spraševali, kdaj bodo sploh lahko sejali. Zdelo se je, da se na tem sončnem koščku sveta štirje letni časi sploh ne vrtijo več in da je življenje obstalo v ledenem objemu.
A pod to belo odejo je kljub temu brbotalo človeško dejanje in nehanje. Med 5. in 7. marcem so v Cerknem potekale občinske volitve. V nasprotju z divjimi političnimi prepiri v večjih trgih so te volitve minile prav tiho in mirno. Otaležani so skupaj s sosedi izvolili novo občinsko starešinstvo. Med preprostimi občinarji je tlelo močno upanje. Želeli so si le enega – da bi novi možje imeli pred očmi biserno besedo »pravica«. Da bi bili delovni, potrpežljivi in skrbni za blagor vseh, ne le za lastne žepe. Le tako, z roko v roki, so verjeli, da bodo lažje prenašali križe zimskega časa in dočakali željeno pomlad.
Že avgusta istega leta je volilni veter znova zapihal. Na pomembnih volitvah za volilne možje so bili izvoljeni trdni in zanesljivi možje iz okraja: cerkljanski župan Jakob Tušar, Peter Bevk, Anton Kosmač in drugi, med njimi pa sta ponosno zastopala svoje fante tudi Jakob Jereb iz Otaleža in Jakob Lipužič iz Lazca. Ti možje niso ovinkarili – odločno so izjavili, da bodo svoj glas oddali za dr. Gregorčiča in zemljemerca Ivana Lapanja. S tem je bila vsaka druga kandidatura na Tolminskem vnaprej izključena.
Očitki o »bogatincih« in resnica o kmečkem trpljenju
Naslednje leto, 1896, pa je prineslo vihar, ki ni bil povezan z vremenom, temveč s človeško zavistjo in ideologijo. V socialističnem glasilu Delavec se je oglasil anonimni dopisnik »iz hribov«. Mož, ki je prebral zgolj nekaj številk tega lista, se je čutil poklicanega, da otaležke posestnike javno obtoži krivic in pohlepa. Očital jim je, da kot »bogatini« nepravično delijo občinska zemljišča.
Resnica, ki so jo otaležki možje septembra 1896 ponosno zapisali v odgovor, pa je bila povsem drugačna in zakoreninjena v zgodovinskem spominu. Leta 1873, ko so druge občine tolminski grajščini pridno plačevale odkupnino za nekdanja fevdalna zemljišča, se je otaležka občina uprla. Grajščina jih je tožila, pravdo dobila, nad kmete pa je visela grožnja: zemljišča so bila že razklicana za javno dražbo. Če bi jih prodali, bi bili kmetje uničeni – ostali bi brez pašnikov za živino, brez stelje in brez drv za kurjavo.
Takrat so se tedanji posestniki ustrašili, stopili skupaj in iz lastnih žepov plačali odkupnino. Vsak je prispeval toliko več, kolikor večji delež zemljišča je užival. S tem so zemljo rešili pred tujci. Ko so leta 1896 pripravljali načrt za dokončno razdelitev teh zemljišč, so ga utemeljili prav na tem pravičnem načelu – po meri takrat plačane odkupnine –, a pozabili niso niti na tiste, ki takrat niso mogli dati ničesar.
Zato je bil odgovor »otaležkih bogatašev« v časopisju oster in neposreden:
Bili so trpini, ki so morali ob slabi letini prositi za posojila, da so sploh lahko plačali davke. In ravno ta trda usoda jih je povezovala.
Nova maša in strup z Idrijskega
V istem času pa so se vrstili tudi svetlejši dogodki. Junija 1896 je šolsko vodstvo v Cerknem, pod vodstvom A. Trebšeta, prejelo čudovito darilo: slavni odbor hranilnice in posojilnice v Cerknem je podaril 23 lično vezanih zvezkov »knjižnice za mladino« šolam v Cerknem, Bukovem in Otaležu.
Največji praznik pa je vas doživela 25. oktobra 1896. Domačin Robert Jereb, nekdanji uradnik pri cesarsko-kraljevem finančnem ministrstvu, ki je izbral redovniško pot benediktinca v daljnem Admontu na Zgornjem Štajerskem, se je vrnil domov, da bi daroval svojo prvo sveto mašo. Bila je to pač redka, veličastna slavnost v teh odmaknjenih gorah. Natisnjene so bile barvne novomašne podobice, na katerih je prednjačila podoba križa in ovc z globokim sporočilom: »Prenašaj potrpežljivo življenja bridkost, Zveličarjeva ljubezen jo spremlja v radost.«
Na ta dan se je v Otaležu zbrala nepregledna množica ljudi iz celotne okolice. Ljudje so s svojo prisotnostjo dokazovali, da še spoštujejo duhovniški stan. Vendar pa je nad praznikom visela senca ideološkega boja. Iz bližnje Idrije so namreč med dobre hribovske ljudi začeli prodirati socialni demokrati, ki so jih domačini poimenovali »mokrači«. Med ljudstvo so brezplačno trosili svoji glasili Delavec in Svoboda.
Cerkljanski dekan je med slovesno pridigo z mogočnim, prepričevalnim glasom opozarjal vernike pred tem pogubnim berilom. Poudaril je, da ljudje te liste sprva berejo le iz radovednosti, a sčasoma takšno branje pusti nevarne sledi in kvari krščansko nrav. Napetosti med tradicionalnim kmečkim življenjem in novimi političnimi gibanji so se stopnjevale vse do prihodnjega leta, ko so v Spodnji Idriji na enem izmed shodov »mokrači« celo fizično napadli in grozili lokalnemu kalanu, kar je sprožilo val ogorčenja po vseh okoliških vaseh, tudi v Lazcu in Plužnjah.
Ko se strese zemlja
Novembra 1898 pa je človeške prepire utišala višja sila. Devetega novembra ob 4. uri in 52 minut popoldne je podzemno bobnenje prestrašilo prebivalce Cerkljanskega. Zemlja se je silovito zatresla v smeri od vzhoda proti zahodu. V hišah je začelo plesati pohištvo, okna in vrata so se tresla, podobe na stenah so se nagibale. Prestrašeni ljudje so tekli iz svojih domov na prosto. Sunek je trajal dolge štiri sekunde, naslednji dan navsezgodaj zjutraj pa se je tlo znova rahljano streslo.
Čeprav v samem Cerknem večje gmotne škode ni bilo, pa je uradno poročilo otaležkega učitelja Andreja Sattlerja, poslano naravnost na Cesarsko akademijo znanosti na Dunaj, razkrilo resnost naravne nesreče v Otaležu. Jutranji potres je zbudil celotno vas, silovito tresel postelje, stene starih kmečkih hiš pa so pod pritiskom tektonskih sil popokale. Narava je znova opomnila otaležke trpine, kako minljivo je vse človeško delo.
Kardinalov blagoslov in pogled v prihodnost
Kljub razpokanim stenam in nenehnemu boju za preživetje pa se je zvestoba domači zemlji in cerkvi ohranila. Avgusta 1899 je Otalež doživel visok obisk. V vas je prispel sam kardinal nadškof Jakob Missia, prvi slovenski kardinal. Vreme je bilo tisti dan katastrofalno – dež je lil kakor iz škafa, ilovnata strma pot v hrib je bila skoraj neprehodna in brez trdnih tal. A prevzvišeni se ni dal motiti. Opirajoč se na dolgo, močno palico, je z mladeniško čilostjo hitel v strm grič ter premočen in upehan dospel do otaležkega župnišča.
Naslednji dan je bila slovesna birma za okoli 180 birmancev. Kardinala je spremljala množica duhovnikov s Kranjskega in Goriškega, ki so s tem kazali neizmerno ljubezen do svojega nekdanjega nad pastirja. Ker je bila stara cerkev precej oddaljena od župnišča, je kardinal Missia toplo položil na srce vsem župljanom, naj stopijo skupaj, združijo moči in postavijo novo, dostojno hišo svojemu dušnemu pastirju.
Konec stoletja, jeseni 1899, je prinesel nove praktične izzive. Otalež je bil takrat največja občina na Cerkljanskem, njen uradni zastopnik pa je živel v Plužnjah. Pojavile so se hude težave s pošto – malomarni poštni uslužbenci v Tolminu so pisma, naslovljena na »Plužnje pri Cerknem«, redno pošiljali na Plužnje pri Bovcu, kar je povzročalo ogromne zamude in poslovno škodo. Kmetje so se morali javno boriti za svoj prav.
Hkrati pa je v decembru 1899 med naprednimi otaležkimi možmi že tlela iskra prihodnosti. Spoznali so, da trdo delo potrebuje sodobnejše poti, zato so začeli načrtovati ustanovitev lastne zadružne mlekarne. Za ta podvig so nujno potrebovali sodoben vodovod. Načrte so skrbno izdelali in poslali prošnjo na goriški deželni zbor. Ko pa so dobili odgovor, da morajo »čakati na zasedanje deželnega zbora«, je kmečki ponos znova izbruhnil v grenkem, a odločnem zapisu: »Bog ve, ali bo treba tudi čakati zasedanja goriškega deželnega zbora, ko bo treba vojake dati in davke plačevati?«
S tem vprašanjem, ujetim med birokratske mline in neizprosne gorske strmine, so otaležki trpini zakorakali v novo 20. stoletje – ponosni, trmasti in neločljivo povezani s svojo zemljo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar