Leto 1908: Razkol – Otalež med rdečim praporom in farnim pragom

 Leto 1908: Razkol – Otalež med rdečim praporom in farnim pragom

Zima leta 1908 je bila v idrijskem hribovju neizprosna, a mraz ni mogel ohladiti pregrete krvi v oštarijah okoli Cerkna in v samem Otaležu. To je bil čas, ko so se slovenske vasi prebujale v povsem nov svet – svet splošne volilne pravice, kjer glas revnega najemnika ali kmeta na strmem bregu velja prav toliko kot glas bogatega posestnika. Vendar pa je ta svoboda s seboj prinesla oster rez, ki je skupnosti razdelil na dvoje: na tiste, ki so zvesto poljubljali farni prag, in tiste, ki so začeli dvigovati poglede proti rdečim praporom delavskega gibanja.

Ta zgodba, stkana iz pristnih zapisov tedanjega časopisja, priča o letu, ko so se v Otaležu križali politični interesi, osebne zamere in neizprosna bitka za dušo slovenskega kmeta.

 Iskra v zimski tišini

Začelo se je z dobrimi nameni. Januarja, ko je sneg zametal poti med Otaležem in Cerknim, je domači kurat Buda skupaj s cerkljanskim dekanom ustanovil Slovensko katoliško izobraževalno društvo. Ideja je bila plemenita: dolge zimske večere izkoristiti za kulturo, ustanoviti pevski zbor, odigrati kakšno igro in predvsem – iztrgati mladeniče iz krempljev alkohola. Dopisnik v časopisu je navdušeno zapisal, da bi dobra volja, samopomoč ter strokovna veda mogoče rešila posestnike iz sedanjega nevarnega položaja. Pozival je fane k branju kmetijskega berila, saj je bila nevednost kriva, da strme zemlje niso znali dovolj izkoristiti.

A kulturna idila je trajala le nekaj tednov. Že v začetku februarja se je v gostilni sodruga Frana Vogriča na Travniku zbrala povsem drugačna druščina. Iz Idrije je prispel Anton Kristan, ognjevit socialnodemokratični voditelj, ki je med hribovce prinesel vonj po tovarniškem dimu in delavskem uporu.

Tisto nedeljo, 9. svečana, je bil zrak v Vogričevi izbi gost od tobaka in velikih besed. Volitve v goriški deželni zbor so bile pred vrati. Socialni demokrati so potrebovali svojega človeka – nekoga z domačo grudo pod nohti, a z naprednimi mislimi v glavi. Izbira je padla enoglasno na Petra Bevka, uglednega posestnika iz Otaleža.

Za cerkveno oblast je bil to udarec pod pas. Da bi sredi pobožnega Cerkljanskega zrastlo rdeče gnezdo? To je bila napoved vojne.

Predpustna komedija in pobegli agitatorji

Politični boj se je razplamtel sredi pusta, ko so maske padle, besede pa postale orožje. Klerikalni tabor je socialne demokrate nemudoma označil za krdelo, ki se zbira okoli nekega Jernejca na Logu. Časopisi so se norčevali, da Jernejcu zaradi pustnega časa rojijo muhe po glavi, prepričani, da bo idrijski rdečkar Kristan iz Otaleža zbežal v galopu, ker bo grozdje zanj zopet prekislo.

Nedelja, 23. februarja, je postala dan velikega obračuna. V vasi sta se skoraj hkrati odvijala dva shoda. Opoldne je Kristan sklical svoje pristaše pri Čefarinu.

Kaj se je tam zares dogajalo, je odvisno od tega, kateri časopis ste tisti teden vzeli v roke. Katoliško usmerjeni časnik Gorica je poročal o klavernem tajnem shodu, kjer je bilo navzočih komaj 18 volivcev, predsedujoči Amerikanec Jernejc z Loga pa naj bi med Kristanovim govorom celo zadremal. Ko so ljudje začeli zehati, je Kristan raje spakiral kovčke. Videti je bilo, da je socialnodemokratski kandidat Peter Bevk molčal kakor sramežljiva nevesta,  medtem ko je Kristan grmel proti srednjeveškemu plemstvu in duhovščini.

Le dve uri kasneje, ob pol četrti popoldan, pa je lokalna kmečka zveza tik ob Čefarinovi hiši, pri posestniku Brejcu, pripravila svoj javni shod pod vodstvom kurata Bude. Zbralo se je skoraj 200 kmetov. Ko je Kristan videl to nepregledno množico, jo je po pričevanju nasprotnikov odpihal naglih korakov nazaj v svoj idrijski brlog, z izgovorom, da mora na shod v Cerkno – čeprav ga tam tisti dan nihče ni videl.

 Domači tajnik kmečke zveze Gabriel Bevk in kandidat Kosmač sta navdušila množico z govorom o kmečkih potrebah in ohranitvi svetinje svete vere, ki jo zapeljanci želijo iztrgati iz src ljudi.

A rdeča stran ni molčala. V tržaškem Delavskem listu so teden dni kasneje udarili nazaj. Shod je bil po njihovo izborno obiskan, Kristanov dvourni govor pa pospremljen z burnim pritrjevanjem. Pravi krivec za blatenje pa naj bi bil nihče drug kot župnik Buda, ki naj bi dopise pisal sam, da bi prikril lastne grehe.

Kamniti spor – Vojna za farni zid

Pravi razlog za osebne zamere in politične delitve v Otaležu ni ležal na Dunaju ali v Gorici, temveč sredi vasi, kjer je raslo novo, mogočno poslopje – novo župnišče oziroma farovž.

Za napredneže, ki jim je načeloval Ivan Svetik, je bil ta projekt simbol klerikalne potratnosti. Svetik je ogorčeno pisal v liberalno Sočo, da duhovni gospodje prav nič ne prašajo, kako zmore revno kmetsko ljudstvo stavbne stroške, da si le sebi prav dobro postrežejo. Očital je Budi, da si gradi udobno bivališče za sebe in svojo kuharico, medtem ko revni kmet nima denarja za osnovne potrebe, za kipe in farovže pa meče stotake proč.

Spor je dosegel vrelišče, ko je Kristan na shodu izjavil, da so klerikalci naložili to breme ljudem. Kurat Buda, besen zaradi obtožb o lažeh, je javno izzval Svetika in naprednjake. Razkril je premeteno politično resnico: pri ključni konkurenčni obravnavi, 31. januarja 1907, so imeli naprednjaki v komisiji večino (štiri proti tri), vodil pa jo je njihov podžupan Brejc. Če bi zares hoteli zaščititi kmete, bi gradnjo lahko preprečili z enim samim glasom. Namesto tega pa so molčali in brez ugovora podpisali nemški zapisnik.

Časopisi so grmeli proti ljudskim sleparjem in klerikalni zapisi so bili neizprosni. Buda je Svetika javno povabil na svojo domačo številko 96, da mu osebno vrne vsak vinar, ki ga je Svetik kdaj prispeval za njegovo malo delo ali bolje brezdelje, in dodal, da je pod njegovo častjo polemizirati s človekom, katerega edini program je samo, da nagajamo.

Nato pa je junija odjeknila novica, ki je prinesla popolno politično zmagoslavje. Ministrstvo na Dunaju je s posredovanjem neumornega poslanca dr. Janeza Gregorčiča Otaležu odobrilo pet tisoč kron državne podpore za gradnjo župnišča. Breme kmetov je bilo čez noč olajšano. Nasprotniki so to izkoristili za končni udarec liberalcem, ki so v svojih časopisih kljub olajšanju še vedno pljuvali po projektu in se spraševali, ali bo še kdaj kak otaležki volivec oddal svoj glas nevoščljivemu liberalizmu.

Nebo opominja, zemlja rodi

Medtem ko so se možje prepirali o politiki in denarju, sta narava in življenje tekla svojo pot, polno bridkosti in nepredvidljivih čudes.

Leto je prineslo hudo žalost dvema spoštovanima družinama. Najprej so februarja pokopali komaj 16-letnega Vincenca Razpeta, edinega sina in ponos zidarskega nadzornika Blaža. Aprila pa je po dveh letih težke bolezni ugasnilo življenje 15-letnega nadarjenega Janeza Pavšiča, sina domačega organista. Vas je stopila skupaj v tihi molitvi, ne glede na to, katero stranko so volili očetje.

Nato pa je avgusta posegla vmes še višja sila. Bilo je v nedeljo, 23. avgusta, ravno med semnjem v podružni vasi Lazec. Ob pol devetih zjutraj, ko se je cerkev sv. Jurija pripravljala na mašo, je nebo počrnilo. Zlovešč blisk je razparal obzorje in strela je s strahovitim pokom udarila naravnost v cerkveni zvonik.

Zvonik je v trenutku zajel ogenj. Strela je prebila zid, razbila cerkvena vrata in pod seboj omamila cerkovnika. Ogenj se je z deskami pokrite strehe širil z izjemno hitrostjo; grozilo je, da se bodo dragoceni zvonovi stalili in zgrmeli v globino. V tistem trenutku skrajne nevarnosti pa je strah premagala hrabrost. Nekaj domačinov se je neustrašno podalo naravnost v goreči zvonik. Z vodo, ki so jo nosili skozi cerkev, so z občudovanja vrednim naporom zadušili ognjene zublje, rešili zvonove in cerkev oteli gotovega uničenja. Že ob enajstih dopoldne je bila v očiščeni cerkvi opravljena sveta maša v zahvalo božji previdnosti.

Tudi ta dogodek pa ni ušel političnemu zbadanju. Ljubljana-usmerjena Vzajemna zavarovalnica je škodo izplačala takoj in do zadnjega vinarja, kar je kurat Buda pospremil z najtoplejšim priporočilom. Hkrati pa v časopisu niso pozabili omeniti nekega junaka, ki se je tisto jutro pijan vračal z demokratske veselice in pred otaleškim farovžom zavpil kletvico proti fari.

Ko je prišla jesen, so se strasti umirile ob pogledu na polne hleve. Na veliki razstavi goveje živine v Cerknem konec oktobra so otaleški in pluženjski kmetje dokazali, da sta trdo delo in ljubezen do zemlje močnejša od politike. Kmetje, kot sta bila Andrej Zajec iz Pluženj in Peter Zajec iz Lazca, so za svoje vrhunske krave in junice domov odnesli bogate denarne nagrade ter diplome, ki so jim vsem prinesle ugled.

Nemirni božič

Leto 1908 se je v Otaležu izteklo tako, kot se je začelo – v znamenju boja. Za nedeljo, 27. decembra, tik po božičnih praznikih, so socialni demokrati pri Franu Vogriču na Travniku ponovno sklicali velik javni shod. Tokrat je na govorniški oder stopil sam dr. Henrik Tuma, sloviti goriški odvetnik in intelektualec, da bi kmetom predaval o kmetu, napredku in socializmu.

Tako je Otalež vstopil v novo leto – razdeljen med staro vero svojih očetov in obljubo o novem, pravičnejšem svetu. Zgodovina te majhne hribovske vasi v letu 1908 ostaja večni opomnik o tem, kako hitro lahko velike politične ideje zanetijo požar v človeških srcih, in kako globoko so pognale korenine tistih prepričanj, ki so oblikovala slovenski narod na pragu usodnega 20. stoletja.