Grenki kruh : Kronika otaleških hribov (1925–1926)

 Grenki kruh : Kronika otaleških hribov (1925–1926)

Leta 1925 je nad Idrijco in Cerkljanskim hribovjem viselo težko, neizrečeno breme. Rapalska meja je tod globoko zareza v živo telo naroda, ljudje v Otaležu, Plužnjah, Lazcu in Jaznah pa so se znašli na nemirnem obrobju kraljevine, kjer so se križali revščina, fašistični pritisk in neukrotljiva narava. Pa vendar sta trma in kmetska vzajemnost gnala te ljudi naprej – skozi ognjene zublje, cerkvene skrunitve in strahotne povodnji.

Iskre v slamnatih strehah: Črni februar

Zima leta 1925 je bila sprva mila, a je s seboj prinesla tesnobo. Petega februarja, natanko ob petih zjutraj, ko je bila večina prebivalcev vasi Lazec še pogreznjena v spanec, je tišino presekal divji, panični zvok plat zvona. Iz slamnate strehe ene od hiš je švignil ognjeni zubelj in v nekaj minutah, podprt z gostim dimom, zajel sosednja poslopja.

Štiri domačije so se v hipu spremenile v pekel. Ljudje iz Otaleža in Pluženj so bosi in napol oblečeni hiteli proti goreči vasi. Vode ni bilo pri roki; udrle so se le stiske in kriki obupa. Eden od posestnikov si je komaj rešil golo življenje, medtem ko so se v hlevu zadušila njegova tri goveda – njegovo edino premoženje. Le odsotnosti vetra se je gmotna zahvala, da ognjene kobre niso požrle celotne vasi. Izjemno požrtvovalnost je pokazala domača požarna bramba iz Pluženj, ki je z golimi rokami in skromnim orodjem omejila požarišče pod geslom: »Bogu v čast in bližnjemu v pomoc!«

A mir se ni vrnil. Le teden dni kasneje, 12. februarja, je znova zagorelo – tokrat v Plužnjah, kjer je pogorel hlev Antona Zajca. Ko je v teku enega tedna na Cerkljanskem vzplamtelo kar šest požarišč, je med ljudmi zavladal preplah. Možje niso več upali spati. Šepetalo se je o »zlobni roki« in požigalcih, oblasti pa so pozivali, naj končno zaščitijo obmejne kraje pred klateži in vagabundi.

Da je bila nesreča še večja, so pogorelci kmalu spoznali kruto realnost tedanjega gospodarstva. Kmetje so bili namreč zavarovani za absurdno nizke zneske – piškavih tisoč lir na hišo. Ob takratni draginji si s tem denarjem človek ni mogel postaviti niti zasilne bajte. Kot je v tednikih opozarjal pisec Rustja, so kmetje raje stiskali pri premijah, v nesreči pa ostali goli in bosi na beraški palici, odvisni izključno od miloščine dobrih ljudi.

Med prosveto in kralj Matjaževim spanjem

Kljub stalnemu strahu pred ognjem pa slovenski duh v hribih ni hotel klecniti. V nedeljo, 22. februarja 1925, je Slovensko izobraževalno društvo v Otaležu izvedlo redni občni zbor. V odbor so stopili preizkušeni domačini: predsednik Jernej Zajc, podpredsednik Franc Zajc, tajnik Josip Kos in blagajnik Franc Oblak. Knjižnico je prevzel Jožef Bevk, pri delu pa sta mu pomagali dekleti Viktorija Božič in Marija Magajne. Sklenili so, da takoj po veliki noči začnejo vsako nedeljo popoldne s poukom pevske teorije, ki jo je vodil organist in gospodar Mohor Povšič.

Vendar pa so težki časi načeli tudi kulturno vnemo. Že nekaj mesecev kasneje, jeseni istega leta, so se v časopisju pojavili grenki zapisi, ki so Otaležu očitali »kralj Matjaževo spanje«. Predvojna leta, ko je vas slovela po bogatih prireditvah, so poniknila. Nema in pusta je stala gledališka dvorana, mrko je gledal oder. Tisti fantje in dekleta, ki so pod spretnim vodstvom režiserja Mohorja Pavšiča nekoč mojstrsko igrali v Miklovi Zali ali Desetem bratu, so zdaj križem držali roke, utrujeni od vsakodnevnega kmečkega garanja.

Svetla točka prosvete je ostala nova enorazredna šola v Jaznah, odprta leta 1925. Za obmejne družine, ki prej zaradi razmejitve otrok niso mogle nikamor pošiljati v šolo, je bil to pravi blagoslov. Poučevala je domačinka Poljanškova iz Idrije, s katero so bili vsi zadovoljni. Tudi število članov Mohorjeve družbe je naraslo na spoštljivih 104. Življenje pa se je pisalo naprej: maja 1925 se je priljubljeni otaleški učitelj in voditelj Alojzij Kokošar poročil s Pavlino Peternelj iz Lazca, stanovski kolegi pa so jima pripravili nepozaben večer, poln pesmi in igranja.

 Mlečni cekini in beli strup fašizma

Ker z živino ni bilo prave kupčije, letine pa so bile zaradi neprestanega deževja slabe, so kmetje vse svoje upanje položili v mlekarstvo. To je postalo edini pravi vir dohodkov. V teku dveh let sta zaživeli mlekarni v Plužnjah in Lazcu. Kmalu zatem se je, kljub trmoglavemu nasprotovanju Dolenjih Otaležanov, odprla mlekarna v Gorenjem Otaležu, nova pa se je obetala še v Jaznah.

Zadružna zavest je bila močna – marca 1926 so se zastopniki vseh teh mlekarn (med njimi Ivan Brejc, Ceril Filipič, Lovro Jeram in Ivan Zajc) zbrali v Cerknem na tridnevnem knjigovodskem tečaju, da bi strokovno upravljali s skupnim denarjem. Kljub temu pa so nekateri opozarjali, da mlekarn raste preveč, »kakor gobe po dežju«, in da bi bilo modreje združiti

A gospodarski napredek je stalno hromil politični pritisk. Davčni vijak fašistične Italije je neusmiljeno zategoval vratove hribovcev; samo davek na psa je znašal astronomskih 40 lir. Ko so domačini prosili za odobritev novih cerkvenih zvonov, jih je fašistična administracija hladno zavrnila, medtem ko so jih nekatere druge, lojalnejše župnije dobile. »Ali so nekateri davkoplačevalci manj vredni državljani?« so šepetali moži ob kozarcu idrijskega vina, spominjajoč se Mussolinijevih besed o enakih pravicah in dolžnostih.

Še huje je bolelo medsebojno izdajstvo. Junija 1926 je slovenski časopis Jutro objavil sramotni seznam učiteljev »uskokov«, ki so se vpisali v fašistično organizacijo ANIF in podprli raznarodovalno politiko. Med njimi sta bila izpostavljena tudi domača učitelja: Josip Pagon v Lazcu in Ivan Kokošar v Otaležu. Narodna zavest je bila na preizkušnji, mladina pa je brez dela in prihodnosti raje množično odhajala s trebuhom za kruhom v daljno Francijo. Tiste, ki so ostali, pa je čakala tvegana pot – kmetici Helena Lapanje in Rozalija Prebil sta poskušali družine prehraniti s tihotapljenjem tobaka, kave in cikorije čez mejo, a sta bili ujeti in obsojeni na več kot dve leti zapora ter uničujočo denarno kazen.

Skrunitev svetega in Božji bič

Poleti 1925 je Otalež pretresel dogodek, ki je globoko prizadel versko čustvovanje domačinov. V torek, 28. julija proti večeru, so v vas prišli trije krepki neznanci. Ko so v župnišču ugasnile luči, so se lopovi priplazili do cerkve, na pokopališču vzeli orodje in s silo prebili težka cerkvena vrata

.

Šli so naravnost do velikega oltarja. Brez trohice strahu so razbili tabernakelj, ukradli monštranco, srebrni ciborij pa izpraznili tako, da so svete hostije brezbožno pometali po tleh. Nato so vdrli še v župnišče. Ker denarja niso našli, so si postregli z mesom iz shrambe, si na mizo postavili liter vina ter med brskanjem hladnokrvno pili. Ukradli so še tri britve in kelih iz zakristije, nato pa poniknili v noč. Ljudje so v tem videli dokončni moralni propad sveta – čas, ko ni več nobene pravice.

A prava apokalipsa je otaleške hribe zadela jeseni leta 1926. V noči z 29. na 30. oktober sta se nad pokrajino znesla strahotna povodenj in orkanski vihar z bliskom in gromom, ki je spominjal na sodni dan.

Zemlja se je utrgala. Kilometrski zemeljski plazovi – usadi – so z grmenjem drveli v doline, trgali rodovitne njive, travnike in gozdove. Nekatere hiše je zasulo, druge zrušilo do temeljev. Divji hudourniki so si vrezali nove struge skozi premoženje kmetov. Kozolce je podiralo kot za stavo; veter je odnašal ajdo in seno, da o njih ni ostalo sledi. Novo cementno streho mežnarjeve hiše je dočista odkrilo, šolska zgradba v Otaležu pa je žalostno molila svoja gola rebra proti nebu, potem ko ji je orkan utrgal streho iz eternita skupaj s tramovi.

V tej katastrofi se je sredi plazov znašel celo videmski prefekt dr. Spadavechia, ki se je z avtomobilom peljal proti Idriji. Plazovi so ga zaprli v past pod Otaležem, blizu Maruškovca, kjer je ostal ujet na pičlih tridesetih metrih proste ceste. Rešili so ga šele pogumni župani iz Šebrelj, Cerknega in Šentviške Gore, ki so se skupaj z gasilci skozi neprehodne soteske, preko podrtih dreves in hudournikov, z lestvami in vrvmi prebili do njega ter ga v največjem nalivu pospremili na varno.

Ko se je vihar polegel, je bil pogled strašen. Vas Masora je ostala popolnoma odrezana od sveta, saj je Idrijca odnesla vse brvi. Poti so bile zasute s skalami in gramozom, noben voz ni mogel do vasi. Ljudje so ostali brez ozimnice, obsojeni le na krompir, z zimo pred vrati in davki, ki jih je bilo treba kljub praznim rokam nemudoma plačati.

 Zapisano v spomin

Hribovci so bili navajeni trpeti, a leta 1925 in 1926 so pustila neizbrisne rane. V teh dveh letih so se poslovili mnogi: mladi zadružni mlekar Vinko, le 38-letna mati šestih otrok Apolonija Lipužič, pridna 24-letna cerkvena pevka Marija Svetik in pošteni posestnik Franc Čerin, ki je pokojno tolažbo za sinom, padlim v vojni, dočakal šele na smrtni postelji.

Nekateri pa so preprosto izginili v širni svet. Daleč stran, v Ameriki, je John Eržen preko izseljenskega časopisa decembra 1926 obupano iskal svojega bratranca Franca Vehara, »Dolinskega« izpred otaleške cerkve, od katerega je zadnje pismo prejel pred dolgimi sedemnajstimi leti. Upal je, da bo glas iz domovine dosegel daljni Illinois, medtem ko so doma, pod Pršivcem, preostali kmetje čistili gramoz z njiv, objokovali svoje gozdove, ki jih je požiral kapital, in v tišini čakali na boljše dni. To je bila zgodba o trpečem, a nezlomljivem ljudstvu otaleških hribov.