Med dvema svetovoma: Kruh izza meje 1935-1940

 Med dvema svetovoma: Kruh izza meje 1935-1940

Pogled proti zahodu

Leta 1935 so bile zime na Cerkljanskem dolge in hude, a pomlad ni prinesla nikakršnega olajšanja. V Plužnah pri Otaležu, stisnjenih pod strmimi pobočji, ki so takrat pripadale Kraljevini Italiji, se je revščina zajedala globoko v kosti. Požgana trava, težko delo kolonov na tuji zemlji in nenehni strah pred fašističnimi oblastmi so mlade fante in može v zrelih letih že desetletja preganjali čez lužo.

Med njimi je bil Justin Zajc – v Ameriki znan kot Saitz. Iz Plužen je odšel že davnega leta 1913, ko je bil svet še drugačen, ko meja še ni sekala cerkljanskih hribov. V kovčku je nesel le par strganih hlač, kos domačega kruha in neomajno trmo. Pot ga je vodila skozi rudnike severne Minnesote, skozi prašne ulice East Molina in La Salla, dokler se ni ustalil v Chicagu.

Maja 1935, prav v dneh, ko je domači Otalež cvetel v gorskem cvetju, je v Chicagu izšla nova številka delavskega časopisa Proletarec. Na naslovnici je pisalo: Novi tajnik kluba št. 1 JSZ je postal Justin Saitz. Za sabo je imel dvajset let neutrudnega agitiranja, organiziranja delavcev in govorov v socialistični stranki na Elyju. Bil je obraz tiste Amerike, ki je ponujala solidarnost v svetu, kjer je kapitalizem mlel človeška življenja. Pa vendar, ko je Justin sedel v svoji pisarni na Millard Avenue, obdan s hrupom chikaških ulic, so njegove misli pogosto ušle nazaj v Plužnje. Vedel je, da tisti, ki so ostali doma, bijejo povsem drugačen, veliko bolj nevaren boj za preživetje.

Ženske z nahrbtniki

Medtem ko je Justin v Chicagu urejal klubske knjige, sta se 23. maja 1935 pred goriškim sodiščem znašli dve ženski iz njegove rodne vasi: osemintridesetletna Katarina Zajc in petindvajsetletna Angela Pušelj.

Na njunih obrazih ni bilo kesanja, le globoka utrujenost. Njun greh? Tihotapstvo. Iz Jugoslavije sta čez strogo varovano rapalsko mejo domov nosili tisto, kar je ločevalo življenje od lakote: nekaj kilogramov bele moke, pest kave v zrnu, sladkor in zavojček tobaka. Meja je tekla čez njihove pašnike, sekala poti do sorodnikov in obiralce silila, da so postali kriminalci na lastni zemlji.

Katarino so finančni stražniki ujeli že drugič. Sodnik, Italijan s hladnim, birokratskim pogledom, je udaril s kladivcem: dvajset dni zapora in sto lir globe. Za Angelo, ki je bila mlajša in še nekaznovana, je bila kazen milejša – petdeset lir. Ko so ju odpeljali v celico, sta vedeli, da njuna zgodba ni osamljena. Čez mejo so bežali vsi. Le leto kasneje so v Lazcu aretirali Marijo Šturm in Katarina Čefarin iz Davče, v Novakih pa Franca Oblaka. Nekaj mesecev zatem so celotne družine iz Otaleža polnile goriške zapore: Danijela Marvin, Frančiška Pirih, Katarina, Marija ... Ženske z nahrbtniki so bile hrbtenica upora proti lakoti, vojakinje tihe vojne, ki so jo domačini bili proti fašističnemu škornju.

Iskanje izgubljenega rojaka

Maja 1937 se je v Chicagu ponovno oglasila preteklost. Justin Zajc je na svojem naslovu na Millard Avenue prejel nujno pismo iz starega kraja. Mihael Peternel, rojen v Plužnjah pri Otaležu, je bil pogrešan. Doma mu je umrla žena in zapustila posestvo brez oporoke. Sorodniki v starem kraju so mrzlično iskali Mihaela, saj bi v nasprotnem primeru zemlja pripadla drugim sorodnikom.

Justin je takoj posredoval oglas v časopis Prosveta. Ta oglas je bil simbolični most med dvema svetovoma: cikaški delavski voditelj je poskušal rešiti kos zemlje v rojstnih hribih, ki so jih medtem tlačili tuji karabinjerji. Amerika je dajala kruh, a domovina je še vedno klicala svoje sinove nazaj k zemlji. Zgodbe o begu čez mejo so se vrstile ena za drugo; na goriškem in idrijskem sodišču so se vrstili procesi proti Stanislavu Sirku, Josipu Arčonu, Francescu Droletu in triintridesetletni Kristini Kogoj iz Lazca pri Cerknem.

 Ogenj, živo srebro in tišina

Doma, pod gorskim soncem, pa se narava in zgodovina nista menili za usode izseljencev. Septembra 1936 je v Jaznah pri Otaležu strela udarila v hišo tridesetletnega kolona Josipa Jazbeca. Ogenj je v nekoliko urah požrl vse – hišo, hlev, seno in kar 16 stotov težko prigaranega žita. Več kot deset tisoč lir škode je pomenilo popoln propad.

Kljub nesrečam pa je zemlja včasih pokazala svoj skriti, mistični obraz. Spomladi leta 1938 je neki kmet med Spodnjo Idrijo in Otaležem v svojem studencu opazil nenavadne, svetleče kapljice. Podstavil je lesen škaf in vanj se je nateklo čisto, težko živo srebro. Novica o novem vrelcu je dvignila na noge rudniško komisijo v Idriji, a malemu človeku to ni prineslo bogastva. Prineslo je le več nadzora in vojske.

Ljudje so iskali tolažbo v veri in skupnosti. Konec leta 1938 je priljubljeni otaleški župnik Tone Krapež zapustil župnijo in odšel na Vipavsko, zamenjal pa ga je kaplan Jože Petrič, kmalu za njim, marca 1939, pa je prišel Anton Pilat, znan po svoji ljubezni do otrok. Cerkev je ostajala edino zatočišče, kjer se je še smela govoriti in šepetati slovenska beseda.

Mejo so prestopali tudi tisti, ki so bežali pred politiko – kot petindvajsetletni Ivan Kacin iz Cerknega, priznani izdelovalec harmonijev in klavirjev v Gorici, ki so mu oblasti odvzele potni list, a je kljub temu nekje na Cerkljanskem prestopil mejo v Jugoslavijo. Spet druge so karabinjerji ulovili ob vrnitvi, kot Mihaela Podobnika iz Straže, ki je šel čez mejo iskat delo, ob vrnitvi domov pa so ga otaleški karabinjerji takoj odvedli v tolminske zapore.

Gospodarstvo se je kljub fašističnemu pritisku borilo naprej. Maja 1939 so se oblikovale Soške zadružne mlekarne. V Travniku pod Otaležem je vodenje prevzel Jernej Lapajna, v Plužnah Ciril Gruden, v Lazcu pa Jožef Kofol. Možje so poskušali rešiti tisto malo mleka in sira, kar jim je ostalo po obveznih oddajah državi.

A pritisk je bil za nekatere prevelik. Istega leta, ko so mlekarne volile odbore, je sredi poletnih dni odjeknila novica o nenavadnem samomoru blizu Idrije. Stari Maruškovec, krčmar, ki so ga varali posli in mlada žena, je nekega dne izpil dva litra terana, odšel v kamnolom, se ulegel na razbeljeno skalo z obrazom, obrnjenim naravnost v žgoče opoldansko sonce, in počakal, da so mu popokale žile. Našli so ga črnega, z obrazom, ki je odražal vso težo tiste krute dobe.

 Pred nevihto

V začetku leta 1940 je bil v Evropi že čutiti duh nove, še strašnejše vojne. Rapalska meja je postajala vse bolj neprepustna. Italijanski vojaški zemljevidi so natančno izrisovali kote nad Lazcem, Plužnjami in Otaležem – kraji so dobili popačena, potujčena imena: Plusina, Ottales, Lasez

To je bil zadnji utrip starega sveta. Medtem ko so v Chicagu Justinu Zajcu in rojakom prstani na rokah počasi rjaveli od cikaškega dima, so doma v cerkljanskih hribih njihove matere, sestre in sosedje še naprej tvegali življenja za prgišče moke. Bili so raztrgani med dvema svetovoma – med obljubljeno deželo na drugi strani Atlantika in domačo grudo, ki je bila prepojena s krvjo, tihotapskim znojem in neuničljivim ponosom.