Utrip pod vrhovi: Otalež in Cerkljansko v letu 1913

 Utrip pod vrhovi: Otalež in Cerkljansko v letu 1913

Leto 1913 je na Cerkljanskem in v celotnem goriškem zaledju minilo v znamenju velikih prelomnic. Bil je to čas, ko se je tradicija podeželskega življenja krčevito soočala s pritiski moderne dobe, političnimi razkoli, a hkrati tudi z opaznim gospodarskim in kulturnim napredkom. Prebivalci Otaleža, Plužna, Jazen in sosednjih vasi so skozi versko zavest, dramsko ustvarjalnost in trdo kmečko delo tlakovali pot v prihodnost, ki pa jo je že v naslednjem letu neizprosno presekala usodna vojna morija.

Verski preporod in dekliško posvečenje: Ustanovitev Marijine družbe

Duhovno življenje v Otaležu je pozimi na prelomu let 1912 in 1913 doživelo globok premik. Vse se je začelo med svetim misijonom, ko je prečastiti pater Benvenut Winkler s svojo ognjevito besedo med stanovskim govorom nagovoril domača dekleta. Njegov poziv k ustanovitvi Marijine družbe – bratovščine, posvečene verskemu poglabljanju in apostolskemu delu – je padel na izjemno rodovitna tla. Dekleta so se začela množično zglasiti z željo, da svoje življenje zaobljubijo nebeški Kraljici.

Sledilo je obdobje resne priprave. Skozi šest pripravljalnih shodov so se dekleta natančno poučila o pravilih in poslanstvu družbe. Dolgo pričakovani dan ustanovitve je nastopil tik pred božičem, na nedeljo, 22. decembra 1912. Slovesnost je vodil spoštovani katehet Osvald iz bližnje Idrije. V polni fari je v Marijino družbo uradno in slovesno sprejel kar 45 domačih deklet. Idrijski katehet je v svojem nagovoru slikovito orisal srečo in duhovno bogastvo, ki ga prinaša naziv Marijine hčere, ter novopečene članice pozval k neomajni vztrajnosti v dobrem, osebnem posvečenju in dejavnem apostolskemu delovanju v domači župniji.

Ustanovitev pa ni minila brez zapletov. Kot je bilo na podeželju v navadi, so bili nekateri fari sprva močno nezaupljivi do vsega novega. Zaradi predsodkov so glasno ugovarjali, češ čemu ta novotarija!. Vendar pa sta prepričljiv nastop kateheta Osvalda in vzorno vedenje deklet hitro utišala dvomljivce. Podučeni farani so spremenili svoje mnenje, zanimanje za družbo pa je postalo tako živahno, da so se dekleta, ki so dogajanje prej opazovala le od daleč, že začela vpisovati za naslednji sprejem.

Oder, ki je združeval: Kulturni razcvet pod okriljem Jerebove strehe

Spomladanski meseci leta 1913 so v Otalež prinesli kulturno vrenje, ki ga je usmerjalo domače Katoliško slovensko izobraževalno društvo. Odbor se je odločil, da za velikonočni ponedeljek, 24. marca 1913, pripravi veliko društveno veselico, ki naj bi povezala ljudi iz celega okraja. Za prizorišče so izbrali gostoljubne prostore pri gospodu Jerebu, osrednji dogodek popoldneva – takoj po cerkvenem blagoslovu – pa je bila uprizoritev narodne igre Stari in Mladi (podnaslovljene kot Četrta božja zapoved). Izbira besedila je nosila globoko čustveno noto, saj je šlo za zadnje delo priljubljenega in prezgodaj umrlega pesnika ter dramatika Antona Medveda.

Odziv domačinov je presegel vsa pričakovanja, a jo je organizatorjem pošteno zagodlo vreme. Zaradi hudega neurja in slabih poti sosednja društva iz okolice niso mogla obiskati Otaleža in si privoščiti tradicionalnega velikonočnega Emavsa. Kljub temu je bila Jerebova dvorana nabito polna. Domači igralci so se izkazali z izjemno, dovršeno igro. Gledalci so težko verjeli, da na odru stojijo zgolj domače moči in ne izkušeni poklicni igralci. Naval je bil tako velik, da je marsikateri obiskovalec zaradi prostorske stiske ostal pred vrati in se prireditve sploh ni mogel udeležiti.

Ker so bili ljudje nad videnim očarani, sosedje iz drugih vasi pa prikrajšani, je odbor ugodil splošni želji. Veselico z enakim sporedom so z veliko uspeha ponovili v nedeljo, 20. aprila, ob drugi uri popoldne ter tako ponovno dokazali, da je bila kulturna zavest v Otaležu na zavidljivi ravni.

Temačna senca preteklosti: Sodni proces proti Ivanu Vogriču

Medtem ko sta kultura in vera dvigovali ugled skupnosti, pa je spomladi leta 1913 regijo pretresla pretresljiva novica iz sodne kronike, ki je odmevala celo med slovenskimi izseljenci v New Yorku, kjer je o njej poročal časnik Glas naroda, podrobno pa jo je spremljal tržaški Il Piccolo.

V središču škandala se je znašel 72-letni (italijanski viri navajajo 74 let) vdovec in preužitkar Ivan Vogrič iz odmaknjene vasi Jazne pri Cerknem. Stari mož je bil obtožen gnusnega zločina – oskrumbe oziroma spolne zlorabe dveh mladoletnih deklic, ki naj bi jo izvajal v obdobju zadnjih treh let. Žrtvi sta bili komaj osemletna Viktorija Vogrič, obtoženčeva lastna vnukinja, in dvanajstletna Marija Mavri.

Zaradi obtožb nenaravnega poželenja so Vogriča aretirali v Cerknem in ga odvedli v preiskovalni zapor. Konec marca 1913 se je zoper njega začela glavna obravnava pred okrožnim sodiščem v Gorici. Javnost je proces spremljala z zgražanjem, vendar sodišče primera takrat še ni uspelo zaključiti. Ker je bilo za razjasnitev vseh okoliščin treba opraviti nove, dodatne poizvedbe na terenu, je bila razprava preložena na poznejši čas. Nenavadno za tisti čas pa je bilo, da so ostarelega Vogriča po tej razpravi do naslednjega naroka izpustili iz preiskovalnega zapora na prostost, kar je med prebivalci zagotovo sprožilo nemalo ugibanj in nemira.

Živinska razstava v Cerknem

Gospodarski utrip okraja je bil v tistem obdobju skozi vse leto odvisen od kmetijstva in živinoreje. Da bi spodbudili napredek in izboljšali pasmo goveda, se je 18. aprila 1913 v Cerknem odvijala velika razstava goveje živine. Na posebej pripravljenem razstaviščnem prostoru so rejci ponosno razkazali svoje najboljše živali: prignali so 15 bikov, 15 krav in 10 junic.

Strokovna ocenjevalna komisija je bila nad videnim navdušena. Živina je bila izjemno lepa, poseben, skokovit napredek pa se je pokazal pri vzreji bikov, kjer so kmetje s pridom uvajali kakovostne pasme, vpeljane iz Koroške. Med nagrajenci so vidna mesta zasedli tudi napredni gospodarji iz otaleškega konca, kar je dokazovalo njihovo strokovnost:

• V kategoriji bikov je denarno nagrado v višini 30 kron prejel Peter Zajec iz Lazcev (hišna številka 65).
• Pri kravah je komisija visoko nagrado v vrednosti 50 kron ter dodatno nagrado 10 kron podelila Andreju Zajcu iz Plužna (hišna številka 35).
• V kategoriji junic pa je odlično drugo mesto in 45 kron odnesel Jernej Golob, prav tako iz Plužna (hišna številka 237).

Ta sejem ni bil le praznik ponosa, temveč tudi jasen znak posodabljanja kmetovanja, kjer so denarne nagrade kmetom pomenile prepotreben kapital za nadaljnji razvoj.

Politično vrelišče: Spor med staro in novo strujo

Zgodovinski mozaik leta 1913 pa ne bi bil popoln brez opisa ostrih političnih spopadov, ki so tisto poletje dosegli vrelišče. Junija so namreč potekale državnozborske volitve, boj za volilne glasove pa je v Otaležu in okolici popolnoma razdvojil ljudi. Strasti so se razvnele ob izidu novega naprednega glasila Novi Čas (27. maja 1913). Konservativni tabor, zvest tradicionalni Slovenski ljudski stranki in njihovemu uradnemu glasilu Primorski list, je v novem časopisu videl nevarno grožnjo. Ironično so ga označili za novega Mojzesa, ki bo rešil goriške Slovence iz sužnosti starih faraonov.

Lokalni dopisniki so v svojih pismih javno obračunavali z voditelji nove struje (krščanskih socialistov oziroma naprednjakov). Očitali so jim strašno hinavščino. Spominjali so na leto 1907, ko sta dr. Knavs (ki so ga zbadljivo imenovali obloški Abram) in domači kurat Buda med volilno kampanjo pesnika dr. Simona Gregorčiča kovala v zvezde in ga primerjala z rimskimi bogovi – sedaj, leta 1913, pa so isti možje Gregorčiča blatili, ga hoteli v žlici vode utopiti in ga celo razglasili za izdajalca naroda.

Politični boj se je preselil tudi na osebno raven znotraj lokalne samouprave. Podporniki stare struje so ostro napadli domačega otaleškega občinskega odbornika, ki je prestopil k novostrujarjem. Očitali so mu, da je pred prejšnjimi volitvami kakor ovca lazil okoli volivcev prvega razreda, da bi dobil njihov glas, ko pa so se ljudje pritožili nad njegovim ravnanjem pri volitvi župana, pa je v cerkvi predrzno izjavil, da je za svoje delovanje odgovoren le enemu (svojemu političnemu voditelju) in ne ljudstvu, vse drugače misleče pa označil za razkolnike. Konservativni tabor je grmel proti temu terorizmu in pozval volivce, naj raje volijo poslance Slovenske ljudske stranke, ki so visoko učeni in ponižni ter odgovorni neposredno ljudstvu.

Politični spori so močno vplivali tudi na vsakdanje odnose med sosedi v Plužnjah. Anonimni dopisniki so v lokalnem tisku ostro in sarkastično napadali lokalne posestnike, ki so se oklepali nove napredne struje, ter jih opozarjali, naj se poleg visoke politike posvetijo tudi kmečkim opravilom in skrbi za živino v hlevih.

Infrastruktura in zaključek leta

Kljub hudim političnim trenjem pa se je leto zaključilo z optimističnim pogledom v prihodnost na področju javne infrastrukture. Za prebivalce hribovskih vasi je bila oskrba s čisto pitno vodo ključnega pomena za preživetje in zdravje. Septembra 1913 je županstvo Cerkno prejelo pomembno finančno spodbudo – nakazan je bil znesek v višini 600 kron kot prvi obrok deželne podpore za zgradbo občinskega vodovoda v Gorenjih in Dolenjih Jaznah. Ta pridobitev je pomenila začetek prepotrebne modernizacije, ki je domačinom olajšala vsakdanje delo v hiši in hlevu.

Tako je leto 1913 v Otaležu in njegovi okolici pustilo neizbrisen pečat, polno napredka, a hkrati razdvojeno v idejah, tik preden je celotno regijo zajel vihar prve svetovne vojne.