Zgodba o tisoč tristo devetinosemdesetih dušah

 Zgodba o tisoč tristo devetinosemdesetih dušah

Cerkljansko hribovje se je tistega poznega jesenskega popoldneva leta 1894 utapljala v težki, vlažni megli. Nad celotno pokrajino je kraljeval mogočni Bevkov vrh, samotni očak, ki je ločeval doline in s katerega grebenov se je razprostiral pogled na strme terase ter samotne kmetije. Po ozki poti, prekriti z drsečim listjem, je stopal mož s težko usnjeno torbo čez ramo. Bil je cesarsko-kraljevi popisovalec, ki je v svojih rokah stiskal uradne papirje z žigom dunajskega ministrstva, namenjene popisu življenja celotne davčne občine Otalež v suhoparne številke.

Pot ga ni vodila naključno; zarisana je bila po strmih grebenih in grapi natanko tako, kot so jo določale naravne meje in vsakdanje poti domačinov.

Svoje delo je začel na sami goriško-kranjski meji, v zaselku Verščeva. Tam, kjer so se stikali svetovi in administrativne meje imperija, je v 4 hišah naštel 25 prebivalcev – 11 moških in 14 žensk. Vetrovni obmejni hribi so dali ljudem trdo kožo, a toplo srce, ko so popisovalcu ponudili skodelico kropovca za popotnico.

Iz Verščevja pa se pot ni spustila, temveč ga je gnala naprej v hrib. Popisovalec se je povzpel v dolenje Jazne , kjer so ga kljub višini sprejele odprte kmetije z več živahnosti. Med 15 hišami je popisal 47 moških in 51 žensk, skupaj 98 duš, ki so obdelovale strme terase pod hribi. 

Nato pa je sledil še en strm vzpon,  ki ga je pripeljal v gorenje Jazne . Tam, visoko pod nebom, je stalo komaj 5 hiš. V njih je utripalo življenje natanko 38 prebivalcev – usoda je hotela, da je bilo moških in žensk popolnoma enako, 19 mož in 19 žena. Ta popolna simetrija v divji naravi je popisovalca za trenutek navdala z nenavadnim mirom.

Ko je opravil s hribi na robu, se je usmeril proti samemu administrativnemu in duhovnemu jedru skupnosti – v vas Otalež. Cerkev svete Katarine je bdela nad 70 hišami, kjer se je gnetlo največ življenja v celi občini. Tu je namočil pero v črnilo za kar 410 prebivalcev (190 moških in 220 žensk). V vasi je dišalo po kislem zelju in prepereli hribovski travi, ljudje pa so z radovednostjo opazovali mestnega gospoda, ki jim je s seštevanjem krojil prostor v cesarski statistiki.

Iz središča občine se je pot znova začela dvigati. Popisovalec se je povzpel na Verh (Vrh). Ta majhen, a ponosen zaselek je premogel le 2 hiši, a v njiju je živelo kar 14 ljudi – 9 moških in 5 žensk, ki so trmasto vztrajali na samem grebenu. Od tam je pot nadaljeval v Zakrog, skrit pred pogledi sveta, kjer je v 4 hišah zabeležil 23 prebivalcev (10 moških in 13 žensk).

Gorska steza ga je nato vodila navzdol, kjer se je svet nekoliko odprl proti Lazcu. To je bil močan, samosvoj kraj s 35 hišami. Tu je opazil demografsko posebnost – v vasi je vladala ženska roka. Medtem ko je bilo moških 95, je bilo žensk kar 115, skupaj 210 prebivalcev. Mnogi možje so namreč kruh služili drugje, morda globoko v rudniških rovih bližnje Idrije. Iz Lazca je prečil pot do sosednjih Pluženj, kjer je prav tako v 35 hišah naštel 185 prebivalcev, le da so tu z 99 glasovi moški preglasili 86 žensk.

Popis se je počasi bližal koncu, a pot je zahtevala še zadnji spust in ponoven vzpon. 

Popisovalec je odšel globoko v dolino na Stražo, ki je ob poti varovala vstop v ta gorski svet. Med 28 domovi je popisal 197 ljudi (96 moških in 101 ženska). Ko so bile dolinske hiše preštete, pa ga je čakal še zadnji, naporen vzpon v Masore. V tistih 26 hišah, ujetih med gozdove in grape, je živel zadnji del otaleške velike družine – 189 ljudi (96 moških in 93 žensk).

Ko je popisovalec po nekaj dneh pozno ponoči ob sveči končno potegnil črto pod zadnji stolpec, so številke pokazale celotno podobo davčne občine Otalež:

Popis prebivalstva v davčni občini Otalež (1894)

Kraj / Zaselek	Število hiš	Moški	Ženske	Skupaj prebivalcev
Otalež (skupaj)	224	672	717	1389
Verševa	4	11	14	25
Jazne dolenje	15	47	51	98
Jazne gorenje	5	19	19	38
Otalež (vas)	70	190	220	410
Verh	2	9	5	14
Zakrog	4	10	13	23
Lazec	35	95	115	210
Plužnje	35	99	86	185
Straža	28	96	101	197
Masore	26	96	93	189

Njegovo potovanje, ki se je začelo na goriško-kranjski meji v Verščevi, se vzpelo čez obe soseski Jazen in vijugalo gor ter dol med grapami in vrhovi, je v nekaj dneh  ujelo utrip celotne skupnosti. Vsaka črtica v uradni knjigi je pomenila par žuljavih rok, ki so kopale trdo cerkljansko zemljo, vsako mater, ki je ponoči bdela nad zibelko, in vsakega gospodarja, ki je z zaskrbljenim pogledom zrl v nebo. Leto 1894 je ostalo zapisano v večnost – kot dokaz o trmi, življenju in obstoju ljudi pod mogočnim Bevkovim vrhom.