Kronika Otaleža 1941-1945 Plamen upora in nezlomljiva beseda

 Plamen upora in nezlomljiva beseda

Kronika Otaleža, Lazca, Pluženj in okolice v letih narodnoosvobodilnega boja (1941–1945)

V hribovitem objemu Cerkljanskega, kjer se vasi stiskajo ob strma pobočja nad dolino Idrijce, je druga svetovna vojna pustila neizbrisne sledi. Zgodba Otaleža, Lazca, Pluženj in sosednjih zaselkov ni zgolj suhoparno nizanje vojaških premikov, temveč globoko človeška pripoved o izjemni narodni zavesti, tihem kljubovanju, nepredstavljivem trpljenju in solidarnosti ljudi, ki so za svobodo darovali vse, kar so imeli. Od približno 700 prebivalcev teh krajev se jih je kasneje okoli 200 vključilo v Združenje borcev za vrednote NOB, kar zgovorno priča o širini in globini njihovega upora.

Skrivna beseda pod fašističnim pritiskom (1941–1942)

Še preden so na cerkljanskih tleh počili prvi streli, je tu potekal trdovraten boj za golo narodno preživetje. Pod italijansko fašistično oblastjo je bila javna slovenska beseda pregnana, slovensko pesem pa je bilo mogoče slišati le še v cerkvi. Okupator je zaplenil in požgal javne knjižnice, v šolah pa mladina ni smela slišati niti imen Prešerna, Gregorčiča ali Cankarja.

A slovenskega duha ni bilo mogoče izbrisati. Na vaških podstrešjih so ostale skrite dragocene domače knjižnice. Pozimi, ko je delo na poljih mirovalo, mladim ni bilo težko gaziti snega uro hoda daleč – vse do kmeta Pavliča v Masorah –, da so si na skrivaj izposojali prepovedane knjige, jih brali doma ter tako ohranjali materni jezik in narodno zavest.

Aprilski napad na Jugoslavijo leta 1941 je sprva vzbudil upanje na hitro osvoboditev izpod fašističnega jarma, a je nenaden zlom jugoslovanske vojske prinesel grenko razočaranje in potrtost. Domače fante so vpoklicali v italijansko vojsko, a ker jim oblasti niso zaupale orožja in so se bale njihove uporniške miselnosti, so jih razporedili v posebne delavske bataljone.

Prelomno je bilo leto 1942. Junija je tovariš Darko Lipužič v vas prinesel prvo partizansko literaturo, ki je med ljudmi vzbudila novo upanje in dokazala, da resnica o poteku vojne ni takšna, kot jo je slikala fašistična propaganda. Jeseni so v okolico že stopili prvi partizani. Uspešen napad na orožniško postojanko v Zakrižu in letaki z borbenimi parolami, potreseni po glavni cesti ob obletnici oktobrske revolucije, so okupatorju jasno sporočili, da na teh tleh ni več varen in da njegova potujčevalna politika ni uspela.

 Upor dobi organizirano obliko (začetek leta 1943)

Z novim letom 1943 se je odpor iz tihega simpatiziranja prelil v organizirano akcijo. V prvih dneh januarja je s posredovanjem fantov iz Pluženj v vasi nastala prva uporniška trojka, ki so jo sestavljali mladinci Hedvika Bizjak, Filip Lipužič in Marija Peternelj.Ponoči so se na skrivaj sestajali v vaški gostilni pri pokojni tovarišici Ivani Bizjak, ki je kljub temu, da je bila najbližja okupatorjeva postojanka v Otaležu oddaljena le pol ure hoje, pogumno ponudila svoj prostor in aktivno sodelovala vse do svoje aretacije.

Prvi sestanek je vodil Jože Primožič - Miklavž. Mladim, ki jim je fašizem odvzel prihodnost in možnosti za učenje, je predstavil vizijo narodne in socialne osvoboditve ter jim zadal nalogo, da v Osvobodilno fronto (OF) povežejo vse zavedne vaščane in začnejo zbirati prostovoljce za partizansko vojsko.

Že 29. januarja 1943 je sledil širši nočni sestanek na koncu vasi, pri hiši »na Robu«, kjer je živela Alojzija Kenda – zavedna Slovenka in mati šestih otrok, ki je vse svoje otroke usmerila na pot upora. Ob prisotnosti Jožeta Primožiča - Miklavža in Jaka Štucina - Cvetka so izvolili sedemčlanski vaški odbor OF. Ker je bilo jasno, da bodo moški kmalu odšli v partizanske brigade, so glavno breme dela na terenu prevzele ženske: Alojzija Kenda, Hedvika Bizjak, Marija Zajc in Pavlina Zajc. Zbirali so orožje, opremo, sanitetni material in narodni davek ter vzdrževali stike s fanti v italijanski vojski, da bi jim preprečili odhod na fronto za okupatorja.

Sadovi dela so se pokazali 15. februarja 1943, ko je iz vasi v partizane množično odšlo okoli dvajset vaščanov. Italijanske oblasti so besnele in že marca 1943 v zapor odvedle šest moških in štiri ženske, a upora niso mogle več zaustaviti. Prebivalci Otaleža in okoliških vasi so množično stopali v partizanske čete ter se borili v najbolj znanih slovenskih enotah – med drugim v Gradnikovi, Vojkovi, Prešernovi in Tomšičevi brigadi. Kako globoka je bila odločenost teh krajev, najbolje priča majhna vas Lazec: od le 42 hišnih številk je v partizanske vrste stopilo kar 47 bork in borcev – 19 moških in 5 žensk že pred kapitulacijo Italije, po njenem zlomu septembra 1943 pa še dodatnih 17 moških in 6 žensk. Mnogi domačini Otaleža in Lazca so se v boju izkazali kot sposobni poveljniki in dosegli visoke častniške čine: iz teh krajev so izšli polkovnik, major, kapetan 1. razreda, poročnik in podporočnik, med ženskami pa kapetanka in dve poročnici, medtem ko so vsi preostali borci in borke dosegli podčastniške čine.

 Premična bolnišnica v Otaležu in solidarnost vaščank

Po kapitulaciji Italije in odhodu njene vojske 9. septembra 1943 so v Otalež vkorakali partizani. Na osvobojenem ozemlju se je razmahnila tudi sanitetna dejavnost. Še preden je decembra 1943 nastala znamenita korpusna bolnišnica Franja, je imela Vojkova brigada svojo premično bolnišnico v Otaležu, ki je kmalu prerasla v divizijsko bolnišnico 31. divizije.

Vodil jo je Nace Pervanja s Prapretnega brda na Tolminskem, po poklicu zobotehnik, ki je v vojnih razmerah postal bolničar, zdravnik in organizator. Iz Polhograjskih Dolomitov in okolice Cerknega je zbral ranjence, ki so se dotlej zdravili razpršeno po kmečkih hišah. Sprva jih je namestil v Micini hiši (pri Mariji Jereb), ko pa je število ranjencev naraslo na 27, so bolnišnico preselili v prostor nad vaško gostilno, kjer je pred vojno potekal šolski pouk, gostilničar pa ga je uporabljal za večje družbe ob porokah in pogrebih. Iz opuščene italijanske kasarne v Otaležu so prinesli dvanajst železnih postelj (kavalet) s posteljnimi vložki, Pervanji pa se je po srečanju v Cerknem kot zvesti pomočnik na vseh sanitetnih poteh pridružil sovaščan Franc Kobal.

V bolnišnici so ležali borci iz najrazličnejših krajev s strahotnimi poškodbami od topovskih granat, ročnih bomb in krogel – med njimi štirje popolnoma nepokretni ranjenci (s poškodbo hrbtenice, razcefrano nogo, prestreljenim kolenom ter zlomom noge in obeh rok), mnogi pa so prispeli iz Žirov že z zanemarjenimi ranami. Poleg slovenskih borcev – kot so bili Dolfe in Milan Mravle iz Idrije, Dušan, Stane, dva Gorenjca in Vlado Besednjak iz Pedrovga – se je tam zdravilo tudi več francoskih borcev iz okolice Marseilla, ki so k partizanom prebegnili iz italijanskega ujetništva, med njimi ranjeni Sergej.

Bolnišnica ne bi preživela brez neizmerne požrtvovalnosti otaleških žena in deklet:

• Pri Mežnarju (Jože Bizjak) so mati in hčerki Rozina - Zinka ter Marija dan za dnem kuhale in pekle kruh za ranjence.
• Za čistočo in pranje krvavega perila sta skrbeli Frančiška Tušar in Jerica Oblak.
• Pri oskrbi so pomagale Marija Bašelj, Albina Eržen ter partizanska učiteljica iz Štanjela Ivanka Pilat, ki je po kapitulaciji Italije poučevala v Otaležu in Jaznah.
• V sosednjem Lazcu pri Otaležu sta bili na okrevanju pri domačinki bolničarki nastanjeni mladi ranjeni borki, 17-letna Pavla Kokošar iz Šercerjeve brigade in 18-letna Vera Močnik - Živka (po vojni Dukić), ki je bila oktobra ranjena v obe nogi pri Sovodnjah; obe sta po svojih močeh pomagali pri negi ranjencev.

Ko se je novembra 1943 zgrnila sovražna ofenziva, se je morala bolnišnica umakniti. Nace Pervanja je odpeljal lažje ranjence, Veri Močnik pa je zaupal najtežje primere. Pet so jih skrili v bunker pri Slabetu na Bevkovem vrhu, po dva na dve sosednji kmetiji, dva pa sta ostala kar v hiši v Otaležu, kjer so domačini lepo skrbeli zanju. Vera se je preoblekla v civilna oblačila in jih redno hodila prevezovat. Kljub nemškim hajkam – med katerimi sta se dva ranjenca s pomočjo znanja nemščine spretno izgovorila, da sta navadna bolnika, sama Vera pa je enkrat v zadnjem hipu ušla nemškim kroglam s spustom po strmi drči – so vsi ranjenci srečno preživeli ofenzivo, medtem ko so Nemci med preiskavami po vaseh žal odkrili in pobili nekaj internirancev, ki so se ravno vračali iz italijanskih taborišč.

Krvavi december 1943 na Mrzlem vrhu in božični ropi po vaseh

Konec leta 1943 je prinesel hude tragedije in nenehno vznemirjanje civilnega prebivalstva.

2. decembra 1943 se je na bližnjem Mrzlem vrhu odvila krvava in v javnosti nikoli povsem pojasnjena tragedija. Na kmetiji pri Mrzlikarju se je nastanilo 70 borcev 5. bataljona Gradnikove brigade, ki so varovali pomembne partizanske poti. Iz Idrije je proti njim krenil sovražni Heinejev bataljon s 150 izurjenimi policisti. Čeprav so domačini – med njimi člani Mrzlikarjeve družine, ki so se nekaj dni prej zaradi varnosti umaknili v Gorenje Jazne – sovražnika opazili in na več načinov skušali opozoriti partizane, komandant bataljona iz nepojasnjenih razlogov ni pravočasno ukazal umika. Neizkušeni borci so se nenadoma znašli v smrtonosnem navzkrižnem ognju. Okrog trideset partizanov je padlo pri umiku proti Bevkovemu vrhu, več tistih, ki so se skušali rešiti proti nekdanji rapalski meji, pa je tragično umrlo ob eksplozijah na minskem polju med Italijo in Jugoslavijo.

Že naslednji dan, 3. decembra 1943, so Nemci v Otaležu ustrelili kmetico Frančiško Božič ter ji z rok pobrali prstane in z ušes uhane.

Kakšne so bile razmere v teh dneh, zgovorno pričajo tudi ohranjena bojna poročila XVI. brigade (Vojkove brigade) iz konca decembra 1943:

• 24. decembra 1943 je poročevalec 2. bataljona javljal, da Nemci že več dni zapored hodijo v Lazec in domačinom odnašajo vse, kar jim pride pod roke. Ob tem je eden izmed nemških vojakov celo potožil, da mora biti vojne kmalu konec, saj ne dobijo ničesar drugega kot strelivo in morajo za golo preživetje krasti ter ropati po kmečkih hišah.
• 27. decembra 1943 je 30-članska partizanska patrulja 3. bataljona postavila zasedo na cesti Idrija–Želin pod vasjo Jazne. Pričakovali so nemške oddelke, ki so se v preteklih dneh večkrat pojavljali v Jaznah, Otaležu in Lazcu ter tam izvajali prave »ofenzive« na prašiče in kokoši. Tokrat sovražnik ni prišel mimo in borci so se potrti vrnili na položaje, saj se jim je izjalovilo upanje, da bi jim zadali udarec.

 Spomladanski boji, topniško obstreljevanje in zmaga na Bevkovem vrhu (pomlad 1944)

Spomladi 1944 so se napadi na Cerkljansko še okrepili, o čemer je po vojni pisal tudi ameriški slovenski časopis Prosveta (14. septembra 1945). Okupator je 18. marca trikrat napadel okraj Cerkno ter s težkimi zažigalnimi granatami, mitraljezi in topovi obstreljeval nezasedene vasi Cerkno, Otalež in Ravne. V Otaležu je takrat pogorelo 15 hiš, med njimi tudi šolsko poslopje, skupaj na tem območju pa je do tal pogorelo 50 hiš ter 30 hlevov in gospodarskih poslopij.

A okupator na terenu ni bil vselej uspešen. Kot poroča partizansko glasilo Ljudska pravica (14. aprila 1944), je okoli 300 pripadnikov nemških, domobranskih in fašističnih enot iz smeri Otaleža in Jazen skušalo presenetiti partizanske enote na Bevkovem vrhu. Partizani so jih pravočasno opazili, zasedli ugodnejše položaje in jih temeljito odbili. Sovražnik je imel na samem bojišču 17 mrtvih, naslednji dan pa so partizani v gozdu na Bukovem vrhu našli še dva mrtva in štiri ranjene napadalce. Preostanek enote se je v popolni zmedi umikal nazaj proti Idriji. Ko so bežali skozi Otalež, so bili tako zbegani, da so domačine spraševali za pot proti Idriji, njihov poveljnik pa naj bi v Jaznah ogorčeno izjavil, da se raje ustreli, kot da bi še kdaj vodil takšne paničarje v boj.

Ognjeni ples in požig vasi (maj–junij 1944)

Ravno zaradi takšnih porazov so najhujše preizkušnje za civilno prebivalstvo nastopile v poznopomladanskih in poletnih mesecih leta 1944. Že 14. maja so nacisti v Otaležu zagrešili okruten zločin nad nedolžnimi domačini – umorili so 14-letnega Slavka Mlakarja in kmeta Tomaža Eržena (tudi Anton Peternel in Anica Prebil sta padla pod njihovimi streli, tako da je bilo v vasi skupaj pet civilnih žrtev nacističnega nasilja).

»Ognjeni ples«, ki se je začel že jeseni 1943, je dosegel svoj vrh v zloglasni »požigalski« ofenzivi junija 1944, ko je nacistični okupator z ropi, požigi, umori in odgonitvami v koncentracijska taborišča skušal zlomiti civilno zaledje odpora.

8. junija 1944 zjutraj so elitni oddelki SS-ovcev in domobrancev zasedli prehode Cerkljanske doline ter na desni strani Idrijce začeli utrjevati položaje v Jaznah, Otaležu, Plužnjah in Lazcu, na Želinu pa so kopali strelske jarke in gradili bunkerje. Naslednji dan, 9. junija, se je začelo vsesplošno uničevanje. V plamenih je na Cerkljanskem izginilo devet vasi: Jagršče, Šebrelje, Reka, Lazec, Straža, Idrijske Krnice, Masore, Otalež in Plužnje. Gost dim požganih domov je tri dni ležal nad dolino Idrijce in zakrival poletno sonce; ko se je razkadil, je sredi bujnega poletnega zelenja zazevalo šest velikih črnih lis z razvalinami hiš, gospodarskih poslopij in ožganega drevja.
9. junija popoldne so SS-ovci vdrli v Lazec iz smeri Straže in Pluženj. Tistim, ki se niso pravočasno umaknili, so ukazali izprazniti hleve in zapustiti domove. Požigalci z baklami so tekali od hiše do hiše, potem ko so okoli druge ure popoldne najprej pojedli zaseženo maslo, kruh in jajca. Ob četrti uri popoldne so najprej zagoreli postranski kozolci, nato pa po vrsti vsa vas – v vsega četrt ure je bil celoten Lazec en sam plamen. Zgorelo je 26 hiš in 26 gospodarskih poslopij z vsem orodjem, krmo, živežem, obleko in hišno opremo, en moški pa je bil umorjen.

Štiri dni kasneje, 14. junija 1944, sta enako usodo doživela Otalež in Plužnje. V Plužnjah je zgorelo 6 hiš in 5 gospodarskih poslopij, v Otaležu pa 7 hiš in 8 gospodarskih poslopij. Okupatorji so umorili tri domačine, vse preostale vaščane pa so zbrali kot živi ščit pred morebitnimi napadi partizanov. Petnajst talcev so odgnali v dolino na prisilno popravilo ceste. Tudi na Hmenici nad Otaležem so Nemci in domobranci izropali in požgali kmetijo ter po mučenju brez povoda ustrelili dva hlapca in 16-letnega pastirja.

Nepremagljivi duh domačinov: mineštra s pogorišča, volitve v kozolcu in pričakovanje pomladi (1944–1945)

Ljudje so ostali golih rok in pod milim nebom, brez strehe, orodja in obleke, a njihov duh in vera v zmago nista bila zlomljena. Ko je Marija Aljančič (roj. Peternelj) iz Lazca takoj po požigu hodila skozi tliče pogorišče, je slišala sovaščanko Simončkovo, ki je ponosno dejala: »Ne, jokati me pa le niso videli, pa tudi prositi jih nisem hotela, bomo že potem zgradili še lepše hiše.«

Ko se je takoj po hajki v požganem Lazcu za en dan ustavila partizanska brigada, so vaške žene stopile skupaj. Čeprav so same ostale skoraj brez vsega, so na pobudo Angelce sklenile, da bo vsaka skuhala lonec izdatne fižolove mineštre – večje kmetije večjega, manjše manjšega. Celo Vestrovka, za katero je Robarica opozorila, da nima več skoraj ničesar, je brez obotavljanja prinesla svoj lonec in s tihim ponosom dodala, da je vedno storila vse, kar so ji naložili.

Kako nezlomljiva je bila volja teh ljudi, kaže tudi spomin Poldke na prve demokratične volitve poleti 1944. Kljub temu da je v bližini divjala vojna in je okupator le nekaj dni prej požgal vas, so v sončno junijsko nedeljo izpeljali volitve v Lazcu. Volišče so uredili kar v kozolcu, ki ga je požar pred dobrim tednom le deloma prizadel – a je bil kljub temu ves ovenčan, nad njim pa je ponosno vihrala velika slovenska zastava. Pred začetkom volitev je iz množice stopil sivolasi kmet in spregovoril: »Tovariši, zdi se mi primerno, da preden pristopimo na volišče, preden prevzamemo mi, ljudstvo oblast v roke, pozdravimo našo zastavo, ki vihra nad nami, na teh naših tleh, kljub temu, da se bohoti tujec-fašist po naši deželi in zavedati se moramo, da samo borba, katero bijejo partizani vsak dan okoli nas, samo ta nam je omogočila, da danes svobodno volimo pod našo zastavo svobode.« Vaščani so nato zapeli Naprej zastava slave ter resno in premišljeno izbrali svoje predstavnike.

Ko je spomladi 1945 vojna že vstopala v zadnje tedne, so nemške enote med zadnjo ofenzivo še enkrat pritisnile na Cerkljansko. Takrat 22-letna Marija Aljančič - Polda se je z drugimi mladinkami iz Cerknega v zavetju noči umaknila pod Cerkljanski vrh in se zatekla v strmo, ozko grapo ob potočku. Več kot deset dni so dekleta v mrazu in dežju poslušala grozeče brnenje motorjev in rožljanje tankovskih gosenic s ceste četrt ure pod seboj ter hrepeneče opazovala še neozelenele, napete popke na drevju, ki bi jim nudili boljše zavetje. Nato pa je prišla odrešilna novica: »Švabi so odšli!« Kmalu zatem je ob skrivališču zacvetela divja češnja, v svetlo zelenem bukovju pa je zapela neznana ptica – znanilka pomladi in težko priborjene svobode.

Spomin, povojna obnova in novo življenje

Krvni davek teh krajev je bil neizmeren. Otalež in sosednje vasi so za svobodo darovali 52 življenj domačinov, poleg tega pa je na tem ozemlju padlo še 50 borcev iz drugih krajev. Na skupnem grobišču v Otaležu je v kamen vklesanih 76 imen padlih borcev in žrtev fašističnega terorja, vsem tem številkam pa je treba prišteti še nepopisano trpljenje, strah in solze preživelih. O razsežnosti uničenja priča tudi poročilo v časopisu Prosveta (12. oktobra 1945), ki navaja, da je v Plužnjah, Lazcu in Straži pri Želinu zgorelo 42 hiš s pripadajočimi gospodarskimi poslopji, orodjem, živino in zalogami; skupna materialna škoda (vključno z marčevskim obstreljevanjem Otaleža leta 1944) je bila po nepopolni oceni ovrednotena na 8.980.000 lir, oškodovanih pa je bilo 25 kmečkih prebivalcev v Plužnjah, 27 v Lazcu in 14 v Straži.

A življenje in ljudska oblast sta zmagala. Ko je Poverjeništvo PNOS jeseni 1945 razpisalo prve volitve v popolni svobodi – tokrat brez vaških straž in nevarnosti fašističnega napada – je bila udeležba v teh krajih stoodstotna, ljudje pa so v odbore izvolili preizkušene aktiviste OF, ki so jih vodili že v najtežjih vojnih dneh.

Hkrati je v Otaležu znova zaživela slovenska šola. Ker je bilo staro šolsko poslopje požgano, se je pouk preselil v zasebno hišo, kjer je v prvem povojnem šolskem letu 1945/46 v šolske klopi sedlo 25 dečkov in deklic – kot živi dokaz, da slovenska beseda, ki so jo ljudje med vojno skrivali na podstrešjih, nikoli ni utihnila.

---

Viri in pričevanja:

• Zbornik Slovenke v narodnoosvobodilnem boju (1970) – pričevanje Vere Dukić - Močnik in podatki o udeležbi v NOB
• Arhiv Cerkljanskega muzeja – pričevanji Marije Aljančič (roj. Peternelj) iz Lazca in Marije Aljančič - Polde
• Krajevna kronika vojnih zločinov za vas Lazec in zapisi Janeza Jerama
• Stanko Petelin: Gradnikova brigada in Monografija Vojkove brigade (Žirovski občasnik, 1981)
• Ljudska pravica, 14. april 1944, št. 4 (Spet idrijski banditi)
• Primorska borba, 19. september 1945, št. 6 (Spet volimo, kakor smo volili – pričevanje Poldke)
• Prosveta (Chicago), 14. september 1945, št. 179 in 12. oktober 1945, št. 199 (Fašistični domobranski teror nad Slovenci)