Iz pepela in upanja: Kronika obnove in vsakdanjika na Cerkljanskem v letu 1946
Leto 1946 se je v zgodovinski spomin vasi nad Idrijco in Cerknico – od Otaleža, Lazca, Pluženj in Jazen do Straže in Cerkljanskega vrha – zapisalo kot leto neizmernega kontrasta. Po eni strani so bile rane druge svetovne vojne še povsem sveže. Pokrajina je bila zaznamovana s požganimi domačijami, praznimi hlevi in zaraslimi potmi, v družinah pa je še vedno tlela tiha tesnoba ob čakanju na tiste, ki se iz vojne vihre niso vrnili. Še maja 1946 so svojci iz Pluženj prek časopisnega oglasa spraševali nekdanje soborce 1. bataljona Cankarjeve brigade za kakršno koli vest o pogrešanem tovarišu Jerebu. Po drugi strani pa je med prebivalci vladal skorajda nepredstavljiv zagon – odločnost, da s lastnimi rokami iz ruševin znova postavijo svoje domove, si priborijo pravično mejo in si ustvarijo lepšo prihodnost.
Cena svobode in opustošenje domačih vasi
Da bi razumeli razsežnost povojnega dela, je treba pogledati podobo teh krajev tik po osvoboditvi. Vojna vihra v teh hribih ni prizanesla skoraj nobeni domačiji. V vasici Plužnje pri Cerknem, ki je pred vojno štela 75 gospodarskih poslopij, je bilo uničenih 18 stanovanjskih hiš in 15 gospodarskih poslopij. Vaščani so izgubili kar sedemdeset odstotkov živine, devet najboljših mladih fantov pa je v bojih za svobodo izgubilo življenje. Podobno razdejanje je vladalo v Otaležu, Lazcu, Jaznah in na Cerkljanskem vrhu, kjer so požigi in pomanjkanje pustili ljudi brez strehe nad glavo, brez orodja in brez vprežne živine, ki je bila v strmih bregovih nujna za preživetje.
Kljub temu se prebivalci niso vdali malodušju. Že v prvih mesecih po vojni so se v vaseh začeli zbirati na zborih volivcev, kjer so trezno ocenili škodo in sklenili, da si bodo pomagali sami, kolikor jim bodo le dopuščale moči.
Junaki upora kot voditelji obnove
Obnova ni stekla naključno; poganjali so jo ljudje, ki so bili že med vojno hrbtenica upora. Eden najvidnejših med njimi je bil domačin s Cerkljanskega vrha Feliks Slabe. Kot eden prvih organizatorjev Osvobodilne fronte in ljudske vstaje na Cerkljanskem je že pozimi leta 1942 skupaj z Jakobom Šturmom povezoval vasi in oskrboval prve partizanske borce. Zaradi ovadbe, da partizanom vozi deske in gradbeni material, so ga italijanski okupatorji aretirali. V zaporu je prestal petinšestdeset dni krutega mučenja – privezali so ga na mizo in mu v usta vlivali vodo – a kljub temu ni izdal nikogar.
Nato ga je pot vodila v taborišče na Trsatu in v internacijo v Italijo. Po italijanski kapitulaciji septembra 1943 so taborišče prevzeli Nemci, a Slabe je med prevozom proti Nemčiji pogumno skočil z vlaka in se že 7. oktobra 1943 znova javil na komandi mesta Cerkno. Kot borec IX. korpusa in poznejši predsednik krajevnega Narodnoosvobodilnega odbora je bil znan po tem, da je borcem nosil hrano na prve bojne črte in pod ognjem reševal ranjence. V zadnji sovražni ofenzivi je bil pri preboju iz obroča ranjen, Nemci pa so ga zajeli v Novakih in ga zaprli v hram, kjer naj bi bil naslednje jutro ustreljen. Rešil ga je skorajda čudež: prav tisto noč so v vas vdrle enote Jugoslovanske armade na pohodu proti Trstu in ga v zadnjem trenutku rešile gotove smrti.
Marca 1946 je Feliks Slabe na zboru volivcev v Cerknem iz rok majorja Rudija Kodriča prejel državno odlikovanje Red za zasluge za narod. A namesto počitka je takoj prevzel vodenje gospodarske obnove kot predsednik Okrajne zadruge. Pod njegovim vodstvom so na Cerkljanskem vrhu postavili novo žago, obnovili in zagnali petnajst opekar ter začeli pripravljati opeko in les za nove domove požganih vasi.
Moč zadružništva in skupnih dogovorov
V času, ko je primanjkovalo vsega – od žebljev in strešnikov do denarja in delovne sile –, so vaščani spoznali, da posameznik sam ne zmore veliko. Rešitev so našli v zadružništvu, ki je postalo temelj gospodarskega okrevanja.
Že marca 1946 je svoja pravila prenovila Gospodarska zadruga z omejenim jamstvom v Cerknem, v kateri so moči združili gospodarji iz Cerknega in okoliških vasi. Upravni odbor, ki ga je vodil predsednik Ivan Zlatoper ob pomoči tajnika Franca Čelika in blagajnika Avgusta Toškana, so sestavljali predstavniki iz skoraj vseh okoliških krajev: Andrej Močnik iz Poč, Franc Kalan s Podjelovega brda, Simon Ortar iz Zakriža, Luka Jereb iz Lazca, Ciril Brezovšek iz Šebrelj, Vinko Jernejc iz Gorenjih Novakov, Metod Mlakar iz Dolenjih Novakov ter Venceslav Eržen, Marija Cankar in Ivan Mažgon iz Cerknega.
Še tesneje so se povezali prebivalci vasi na južnem pobočju. Najprej je Obnovitvena zadruga Straža–Otalež postavila lastno žago in delavnico za cementne strešnike ter med člane razdelila za 740.000 lir gradbenega materiala, ki ga je prejela od Tehnične baze. Junija 1946 pa so v Želinu uradno ustanovili Obnovitveno zadrugo z omejenim jamstvom v Otaležu, ki je zajela Lazec, Plužnje, Otalež, Stražo in Jageršče. Njeno vodstvo so prevzeli predsednik Ciril Carl (Lazec 236), tajnik Ciril Zajc (Plužnje 37), blagajnik Mihael Bizjak (Lazec 185) ter odborniki Ivan Zajc (Plužnje 36), Ana Lapanja (Jageršče 46), Rudolf Jereb (Straža 5), Marija Močnik (Lazec 66) in Jožef Eržen (Otalež 82).
Naloge te zadruge so bile izjemno obsežne in natančno določene. Za vsako vas in posameznega člana so izdelali poseben obnovitveni načrt in proračun, posredovali pri urejanju meja in zemljiških knjig (komasaciji), priskrbeli kredite ter organizirali skupno izdelavo gradbenega materiala. Ker je v vaseh zaradi vojnih izgub primanjkovalo moških rok, je zadruga od oblasti celo izposlovala dodelitev delovne sile iz vrst vojnih ujetnikov in jim odrejala delo glede na njihovo strokovno usposobljenost.
Pravičnost in solidarnost sta se kazali tudi na vaških sestankih. Na zboru volivcev v Otaležu marca 1946 so se vaščani dogovorili za skupno popravilo medkrajevnih poti med Lazcem, Plužnjami, Otaležem in Jaznami, ob tem pa sprejeli preprosto socialno načelo: tiste, ki so sposobni za delo, bodo zaposlili, sredstva za večje socialne podpore pa bodo namenili izključno tistim, ki zaradi starosti ali bolezni za delo niso več sposobni.
Udarniška vnema mladine in skrb za gozdove
Največje breme fizičnega dela so ob odraslih nosili mladi. V okviru tako imenovanega »prvomajskega tekmovanja« so mladinci, mladinke in pionirji opravili na tisoče prostovoljnih delovnih ur in s svojim elanom pogosto presegli pričakovanja starejših.
Mladinke, ki so bile izvoljene v Narodnoosvobodilne odbore, so prevzemale najzahtevnejše organizacijske naloge, preostala mladina pa je zavihala rokave na terenu. Na območju med Idrijo in Cerknim so mladi opravili 350 ur pri natančnem popisovanju vojne škode, še 480 ur pa so skupaj s pionirji namenili nabiranju macesnovega in smrekovega semena ter čiščenju sadnega drevja.
Vsaka vas je ponosno štela svoje ure:
- Mladina iz Lazca se je izkazala z izjemno vztrajnostjo. Pri obnovi porušenih domov so opravili 790 delovnih ur, pri splošni obnovi vasi 416 ur, pri popravilu razritih vaških poti pa še 380 ur. Poleg tega so prebelili in na novo oštevilčili vse hiše v vasi, za stradajoče prebivalce v Trstu zbrali 300 kilogramov hrane ter prispevali 1.138 lir v skupno blagajno.
- V Plužnjah je štiriindvajset mladincev in mladink opravilo 440 delovnih ur, najmlajši pionirji pa kar 412 ur. Skupaj z odraslimi so kljub pomanjkanju materiala do maja 1946 obnovili že devetnajst poslopij.
- V Otaležu so mladi svoj čas namenili predvsem obnovi vaške šole, medtem ko so vrstniki iz sosednjih vasi opravili skoraj šeststo ur pri sekanju drv za šolske peči in delu na poljih.
Pri vsem tem vaščani niso pozabili na trajnostno ravnanje z naravo. Zadružniki iz Otaleža, Lazca in Jazen so v gozdovih posekali več kot tisoč kubičnih metrov lesa za nujno gradnjo, obenem pa so gozdni delavci in mladina v tisoč prostovoljnih urah pogozdili poseke in v strma pobočja posadili natanko 30.855 smrekovih in macesnovih sadik. Začeli so tudi načrtno rejo plemenske živine, da bi postopoma zapolnili prazne hleve.
Lakota po kulturi, knjigah in pravični meji
Življenje v letu 1946 pa ni bilo le garanje z lopato, sekiro in zidarjem. Ljudje so sredi ruševin čutili globoko potrebo po kulturi, izobraževanju in duhovni tolažbi. V Otaležu so vaščani javno izrazili željo po več kmetijskih predavanjih, ki naj bi jih organizirala Idrijska ljudska univerza, saj so želeli posodobiti obdelovanje zemlje. V Plužnjah pa so mladinci in pionirji sredi še ne povsem obnovljene vasi na oder postavili Finžgarjevo ljudsko igro Razvalina življenja. Predstava je požela veliko priznanje; sedemsto lir izkupička so darovali socialnemu skrbstvu za najrevnejše, preostali denar pa namenili za nakup lesa, s katerim so si zgradili nov gledališki oder.
Morda najlepšo podobo tedanjega duha pa je jeseni 1946 ujelo srečanje s Peternelovo materjo, ostarelo kmečko ženo iz majhnega Lazca. Ker v njihovi majhni vasi ni bilo veliko mladine, je kljub svojim letom sama poprijela za delo na polju in pomagala spravljati pridelek. Nekega oktobrskega dne se je peš odpravila v dolino proti Idriji, da bi slišala, kako napreduje obnova po drugih krajih.
Poročevalcu, ki jo je srečal na poti, je s ponosom povedala, da so v Lazcu sicer revni, a so vaščani vseeno zbrali petsto lir za nakup knjig. Te naj bi jim ob dolgih zimskih večerih krajšale čas in prinašale tolažbo. Ko je opravila svoj prispevek, se je drobna ženica zadovoljno obrnila in se peš vrnila nazaj v svoj strmi hrib.
Vse to trdo delo in kulturno prebujanje pa je ves čas spremljala ena sama velika politična misel: vprašanje, kje bo potekala nova državna meja. Poleti 1946, ko se je začela pariška mirovna konferenca, so ljudje na Cerkljanskem z napetostjo spremljali pogajanja. Bali so se, da bi diplomacija velikih sil znova razkosala njihovo zemljo. Julija 1946 so vaščani iz Lazca, Pluženj in Otaleža vodji jugoslovanske delegacije Edvardu Kardelju v Pariz poslali odločno sporočilo: »Borili smo se za svobodo naše Primorske in našega morja. Imenujemo se stoletja Primorci zato, ker živimo pri morju. To se pravi, da je morje naše in da mora biti naše. Tovariš Kardelj, to jim povejte v Parizu in mi vam zagotavljamo, da od tega ne bomo nikdar odstopili.«
Odmev domačih krajev čez ocean
Zgodba teh vasi v letu 1946 pa se ni odvijala le med domačimi griči, temveč je segala daleč v svet – tja, kamor je ekonomska stiska in pozneje fašistični pritisk v prejšnjih desetletjih pognala številne Primorce. Avgusta 1946 je v clevelandskem časopisu Ameriška domovina izšla kratka vest iz mesta Dearborn v ameriški zvezni državi Michigan. Sporočala je, da je 16. julija umrl Louis Lapanja, rojen leta 1887 v Otaležu. Leta 1913, tik pred prvo svetovno vojno, se je izselil v Ameriko, kjer je najprej delal v Pennsylvaniji in nato v Michiganu. Za seboj je pustil ženo in hčer v ZDA, sorodnike v Milwaukeeju in Illinoisu, brata v daljni Argentini ter sestro doma, v starem kraju pod Cerkljanskim.
Ta skromni zapis iz tujine je tiho pričevanje o usodi generacij, ki so morale s trebuhom za kruhom zapustiti domačo grudo, a so v srcu do konca ohranile vez z Otaležem in Primorsko.
Ko danes pogledamo zbrane časopisne izrezke in uradne liste iz leta 1946, se pred nami izriše izjemno jasna podoba časa. To ni bila le suhoparna povojna statistika o kubičnih metrih lesa, posajenih smrekah in opravljenih udarniških urah. Bila je zgodba o skupnosti, ki je v najtežjih razmerah znala stopiti skupaj. Zgodba o ljudeh, ki so z eno roko zidali porušene hleve in popravljali kolovoze, z drugo pa sredi ruševin postavljali gledališke odre, zbirali zadnje lire za zimske knjige in svetu jasno sporočali, kdo so in kam pripadajo. Prav na teh temeljih – na solidarnosti, delavnosti in ljubezni do domače zemlje – se je rodila sodobna podoba Otaleža, Lazca, Pluženj in celotnega Cerkljanskega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar