Čas jeklenih volj in ognjene strele: Kronika Otaleža leta 1911 -1912
Leta Gospodovega 1912 je bilo življenje na strmih pobočjih Cerkljanskega hribovja vse prej kot lahko. V vasi Otalež, stisnjeni med visoke gorske grebene in globoke grape, so ljudje od nekdaj živeli v tesnem objemu trde narave, vere in tradicije. A to leto je prineslo fari nekaj posebnega – nemirnega duha napredka, idejnih bojev, naravnih katastrof in osebnih tragedij, ki so se za vselej vtisnile v spomin domačinov.
Fantje v jopičih in jeklena volja
Zima leta 1912 je bila dolga, a v prostorih lokalnega odseka mladeniške telovadne organizacije Orel je bilo vroče. Dvakrat na teden so se fantje zbirali na rednih večernih sestankih. Ti sestanki niso bili namenjeni zgolj krepitvi telesa, temveč tudi urjenju duha. 21. januarja je bil večer še posebej slovesen. Iz Idrije je pripotoval častiti gospod Fr. Oswald, ki je fantom predaval o čudežnem Lurdu. Poslušali so ga z odprtimi usti, nakar so se zbrali na občnem zboru slovenskega katoliškega izobraževalnega društva.
V tistih dneh se je konstituiral nov odbor, ki so mu načelovali domači možje trdnih korenin. Za predsednika so izvolili Ludovika Zajca, podpredsednik je postal Konrad Zajec, tajniški posel je prevzel Vinko Buda, blagajno pa je v roke dobil Janko Zajec. Odbor so dopolnili še Mohor Pavšič, Tomaž Eržen, Guštin Zajec kot načelnik in Jakob Brejc.
Toda zimska gorečnost je z meseci začela kopneti . Ko je prišla pomlad in z njo težko delo na zemlji, se je med fante prikradla mlačnost. Poročevalec v mladinskem glasilu Mladost je v marcu z grenkobo zapisal:
Bilo je to obdobje hudega idejnega boja med katoličani in nasprotniki krščanske misli. Voditelji so fante opominjali, da mora pravi Orel znati nasprotniku dokazati, da le katoliška stranka skrbi za ljudstvo – brez razločka med kmetom in delavcem, bogatim in revnim. Da bi dvignili moralno moč, so začeli dvakrat tedensko vaditi petje, čeprav je pevovodja večkrat potožil, da fantičem manjka »malo več ubogljivosti«.
Oder pri Jerebu in sveti misijon
Kljub spomladanski utrujenosti pa je otaleška mladina zmogla tisto, čemur so sami pravili »jeklena volja«. Prvo nedeljo v maju, 5. maja ob treh popoldne, je bilo v vasi praznično. Prostori I. Jereba na hišni številki 253 so pokali po šivih. Izobraževalno društvo je namreč priredilo veliko veselico.
Zavesa se je dvignila po uvodnem nagovoru in deklamaciji. Nato so domači amaterski igralci stopili na oder v narodni igri Tihotapec drami v petih dejanjih, ki sta jo po Jurčičevih motivih priredila slovesna peresa. Zgodba o predrznih tihotapcih, ki so ponoči prečili takratne meje in se izmikali žandarjem, je med občinstvom požela bučen aplavz – marsikdo v dvorani je namreč v igri prepoznal del lastnega vsakdana. Večer se je zaključil ubrano, ko je mešani pevski zbor zapel Gregorčičevi pesmi Tone, solnce tone in Naša zvezda.
Kmalu za kulturnim praznikom pa je vas zajela globoka duhovna prenova. V začetku junija, natančneje od 9. do 10. junija, so v Otaležu po dolgih dvanajstih letih ponovno obhajali sveti misijon. Iz frančiškanskega reda sta prišla čestita očeta Korsijan Zemljak in Bervenut Winkler. Ljudstvo, željno božje besede in spovedi, se je zgrinjalo v cerkev od vseh koder. Tudi sosednji duhovniki so prišli pomagat, slovesnost pa je za nekaj časa pomirila vsakdanje prepire in zdrahe.
Ognjeni jeziki s neba
A mir ni trajal dolgo. Poletje leta 1912 je s seboj prineslo hude nevihte. Nad Cerkljansko hribovje so se valili črni, težki oblaki, iz katerih so švigale strele z močjo, kakršne starejši ljudje niso pomnili.
Prvi udarec je doletel bližnje Plužnje. Nekega večera je strela z grozovitim pokom udarila neposredno v hlev tamkajšnjega posestnika. Ogenj je v nekaj minutah požrl poslopje, v plamenih pa je poginilo tudi več glave goveje živine. Nesrečni kmet je bil obupno slabo zavarovan – zavarovalnica mu je izplačala borih 500 kron, kar ni pokrilo niti desetine škode.
Le mesec dni kasneje, v soboto, 20. julija, ob pol deseti uri zvečer, pa se je nebo zneslo nad Lazce pri Otaležu. Strela je z jasnega udarila v vezani kozolec na »Sivki«, last premožnega posestnika Petra Zajca. Kozolec je bil ravno sredi poletja natlačen s sveže požetim žitom. Suha slama in les sta planila v hipu; nastal je ognjeni steber, ki je osvetlil celo dolino.
Le nekaj korakov stran je stal velik hlev, poln živine. Grozilo je, da bo požar uničil celotno kmetijo. Na pomoč so pritekle desetine rok. Možje in fantje so nosili vodo v brencljih, kljubovali vročini in gostemu dimu. Kmalu je na prizorišče pridrvela tudi požarna bramba iz Pluženj. S skupnimi močmi jim je uspelo nemogoče: kozolec je sicer pogorel do tal, a hlev so rešili. Peter Zajec je kasneje v javnem pismu izrazil globoko hvaležnost vsem sosedom in pogumnim gasilcem, ki so preprečili popolno gospodarsko katastrofo.
Črna senca nad Lazcem
Jesenski dnevi so prinesli hlad in žalost, ki je pretresla celotno skupnost. Iz Nemčije, iz rudarstva v Gertheju, so v domače kraje že spomladi prihajale čudne uradne preiskave in prepovedi glede rudarja Johanna Kogoja, sina delavca Markusa Kogoja iz Lazca. A najhujša tragedija je Kogojevo rodbino zadela doma.
Bilo je v petek zvečer, pozno oktobra. Osemnajstletni Janez Kogoj, bister in krepak fant iz Lazca, ki je delal kot tovarniški delavec pri »Gorenjcu« v Cerknem, se je po dolgem delovnem dnevu vračal domov. Noč je bila trda in gosta kot nalašč. V popolni temi je Janez hitel in spregledal voz, ki je stal ob poti. Z vso silo in hitrostjo se je zaletel neposredno v oje (drog) voza.
Udarec je bil silovit. Drog mu je potlačil drobovje. Fant je zbral zadnje moči, da so ga prepeljali na varno, a notranje krvavitve so bile prehude. V nedeljo, le poldrugi dan po nesreči, je v grozljivih bolečinah izdahnil svojo blago dušo – le pol ure zatem, ko je prejel zadnje olje.
Domači so jokali, ko so ga pospremili k večnemu počitku, medtem ko je nad vasjo zvonil zvon.
Železna blagajna in papirnati sklepi
Medtem ko so se preprosti ljudje ubadali z naravo in nesrečami, pa je v ozadju potekal tihi administrativni in politični boj v sami občinski upravi Cerkno. Med ljudmi so se začele širiti zlobne govorice o nemarnosti in slabem gospodarjenju z občinskim denarjem.
Nered je bil zakoreninjen globoko v preteklosti. Ko je prejšnje starešinstvo leta 1907 nastopilo svojo dobo – v njem je kot zastopnik Otaleža sedel odločni kurat Buda –, so na mizi našli popolnoma nerešene in zapuščene občinske račune za leta 1904, 1905 in 1906. Račune za kasnejša leta so jim predložili šele po hudih pritiskih poleti 1909.
Da bi rešili, kar se je rešiti dalo, je starešinstvo ustanovilo poseben pregledovalni odsek, v katerem so poleg kurata Bude delovali še Janez Mlakar, Peter Podobnik, Ivan Obid in Franc Gantar. Vendar pa je obstajala pravna zanka: odsek je imel pooblastilo le za pregled starih papirjev, ne pa tudi za dejansko revizijo blagajne in preštevanje gotovine. To je sprožilo val sumničenj.
Kurat Buda, mož dejanj, je septembra 1909 predlagal preprosto rešitev:
Toda birokracija in lokalni veljaki so se uprli. Predlog so zavrnili in železne blagajne v Cerknem ni bilo niti ob koncu leta 1912. Računi so ostajali nepotrjeni, sklepi napredni mož pa so prepogosto ostali le črka na papirju, saj jih takratno županstvo preprosto ni hotelo izvršiti. Otaleški zastopniki so se morali posluževati celo »izrednih pripomočkov« in političnih pritiskov, da so dosegli vsaj osnovne pravice za svojo vas.
Epilog
Leto 1912 se je izteklo s hladnim decembrskim snegom, ki je pobelil strehe Otaleža, Lazca in Pluženj. Statistični podatki ob koncu leta so pokazali, da je imel otaleški Orel kljub vsem težavam še vedno 18 zvestih članov, ki so premogli osem uniform in tri trobente, s katerimi so naznanjali nov čas.
Bilo je to leto, ko so se prepletali človeški pogum ob požarih, globoka žalost ob izgubi mladega življenja in trmasta borba proti oblasti v dolini. Zgodba o Otaležu iz leta 1912 ostaja pričevanje o ljudeh, ki jih viharji – ne tisti z neba, ne tisti iz človeških pisarn – niso mogli zlomiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar