Kronika zatiranih vasi pod Julijsko mejo (1921–1924)
Tihi upor na obrobju
Zima v cerkljanskih gorah ni bila le letni čas; bila je stanje duha. V vaseh Otalež in Plužnje, stisnjenih ob strma pobočja nad Cerknim, je zima trajala devet mesecev. Ko pa je leta 1921 pritisnil še hudo mraz in je sneg zapadel do pasu, se je med ljudi naselil nenavaden, težek molk. To ni bil le mraz, ki je zamrzoval vodo v vodnjakih, tako da so jo morali kmetje v lesene kadi prevažati iz oddaljenih grap. Bil je mraz nove oblasti.
Italijanska vojska je po koncu svetovne vojne, proti volji domačinov, globoko v slovensko srce zapičila svoje mejnike. Primorska je postala Julijska krajina, odrezana od bratov v Jugoslaviji. V teh odmaknjenih hribih so zmagovalci postavili svoje zakone, toda red, ki so ga prinesli, je bil namenjen le njim.
V majhni kmečki izbi, kjer je dišalo po prežganki in vlažnem lesu, so se tistega večera zbrali trije možje. Na mizi je ležal prepognjen list papirja, napisan z ognjeno rdečim črnilom.
»Plužnje in Otalež sta postali najbolj zatirani vasici na Primorskem,« je šepetal najmlajši med njimi, medtem ko so se zunaj slišali težki koraki karabinjerske patrulje. »Ovaduhi ovajajo, mogotci in karabinjerji pa vladajo. Če bi hoteli prirediti mi komunisti sestanek, da bi se pomenili o naših težnjah sami med seboj, nas hitro ovadijo. Takoj pridejo z robo nad nas.«
Razmere so postale v nebo vpijoče. Ljudje so bili lačni. Tisto poletje je suša pobrala polovico krme, sena skorajda ni bilo. A tisto malo blaga, kar ga je prišlo skozi aprovizacijo – uradno oskrbo –, je izginjalo v žepih izbrancev. Nekateri, tisti, ki so se klanjali novi oblasti ali stari klerikalni eliti, so blago dobivali kar na dveh krajih: pri Fari v klerikalnem konzumu, ki sploh ni spadal pod tolminski, ampak pod logaški politični okraj, in še v domači aprovizaciji. Proletariat pa je ostal praznih rok.
»Najprej bomo pogledali v gospodarstvo teh možakarjev,« je odločno udaril po mizi starejši delavec s požganimi rokami od krvavih delavskih žuljev. »Ko dokažemo, da hočemo samo pošten red za vse enako, bodo prišle na vrsto tiste znane ovaduške miši. Tisti pripadniki Goriške straže, ki si polnijo žepe, medtem ko naša proletarska edinost poka po šivih. Naš odgovor ne bo izostal.«
Bila je to nevarna igra. V gorah se je rojeval bes, ki ga ni bilo več mogoče brzdati.
Rdeči petelin nad Plužnjami
Februarja leta 1922 je burja tulila skozi lesene špranje podstrešij. Dnevi so bili kratki, noči pa dolge in črne. V vasi Plužnje je 16. februarja odbila osma ura zvečer, ko je tišino presekal divji krik:
»Gori! Grudnova hiša gori!«
Neznana, zlobna roka je sredi zimske noči zanetila požar pri premožnem posestniku Ivanu Grudnu. Ogenj je v trenutku zajel suh les gornjega dela poslopja. Iskre so frčale visoko v nebo, burja pa jih je nosila naravnost proti sosednjim hišam. Vse so bile krite s staro, suho slamo, oddaljene komaj par metrov. Grozila je katastrofa, ki bi lahko celotno vas spremenila v pepel.
Toda tisto noč se je pokazalo, iz kakšnega testa so hribovci. Fantje iz Prostovoljnega gasilnega društva Plužnje, ki so ga ustanovili že davnega leta 1909, so bili v nekaj minutah na kraju nesreče. Brez obotavljanja so se pognali v ogenj in dim. Nekateri sovražniki društva so jim prej očitali sebičnost, a gasilci so s svojo požrtvovalnostjo dokazali nasprotno. Z ramo ob rami z vaščani iz sosednjih vasi, ki so pretekli kilometre skozi snežne zamete, so omejili ognjene zublje. Tri slamnate hiše so bile rešene. Ivan Gruden je ostal brez strehe nad glavo sredi najhujše zime, a vas je preživela. Solidarnost je bila edino orožje, ki ga fašisti niso mogli zapleniti.
Zločin v Kačniku
Le tri dni po požaru v Plužnjah, v nedeljo, 19. februarja 1922, pa je Otalež zadela nesreča, ki je za vedno spremenila utrip teh krajev. Bila je tiha nedelja. Gospodar domačije v zaselku Kačnik je umrl tri tedne prej po dolgi bolezni, vodenici. Pri hiši sta ostala sama njegov 84-letni oče in 45-letna snaha Marjana Gostiša.
Ko je dopoldne zazvonilo k maši, je Marjana oblekla praznično krilo in se odpravila v cerkev. Stari oče, prešibek za pot, je ostal doma sam.
Nihče ni videl sence, ki se je prikradla skozi vrata. Bil je domačin, človek, ki so ga vsi poznali – Vincenc Lapajne. V njegovih očeh ni bilo več človečnosti, le sla po denarju, za katerega je verjel, da je skrit v hiši. Starca je presenetil v izbi. Brez usmiljenja mu je okoli vratu zadrgnil vrv in mu z topim predmetom popolnoma razbil glavo.
Ko se je Marjana pol ure pozneje, polna duhovnega miru, vrnila iz cerkve, je našla zaklenjena vrata. Presenečena je stopila korak nazaj, ko so se vrata nenadoma odprla. Iz teme veže je šinila sekira. Lapajne jo je čakal v zasedi. Z enim samim udarcem ji je preklal glavo in odsekal prste, ko se je branila. Nato je preobrnil njene žepe, odpel jopo in razmetal celo hišo v iskanju lir.
Okoli tretje ure popoldne je mimo prišel sosed Plesteničar. Hiša je bila nenavadno zaprta. Poklical je, a odziva ni bilo. Ko je stopil do okna in pogledal skozi motno steklo, je opazil starca, ki je nepremično ležal na tleh. Prestrašen je zbral sosede. Zlomili so vrata, ki jih je morilec zaklenil od zunaj, in naleteli na prizor, ob katerem so še najbolj trdni možje bruhali.
»Mesto veselja sta se med nas naselila žalost in strah,« je nekaj tednov pozneje objavil v časopisih ameriških slovencev Matt Vogrich rodom iz Otaleža, ko je prejel pismo svojih sorodnikov v domovini »Bojimo se razbojnikov in se zaklepamo. Sledovi v snegu so vodili proti cesti, nato pa se izgubili bogvekam ... Karabinerjev je polna dežela, a ti lovijo le tiste, ki so nezadovoljni z italijansko upravo. Za varnost ljudi jim ni mar.«
Italijanske oblasti so zaradi pritiska javnosti razpisale 1000 lir nagrade za informacije. Kmalu zatem so Vincenca Lapajneta ujeli in ga uklenili. Sumili so ga, da je na vesti imel še več roparskih umorov. Strah je bil uradno pod ključem, a grenak priokus je ostal.
Raztrgani baldahin
Pomlad leta 1922 je prinesla kratkotrajno olajšanje. Slovansko katoliško izobraževalno društvo v Otaležu je za velikonočni ponedeljek priredilo prvo povojno veselico. Ljudje so se stisnili v dvorano Andreja Ambrožiča. Solze so tekle, ko je pevski zbor pod vodstvom organista Mohorja Pavšiča zapel Triglav in Pobratimijo. Ko pa je mladenič z deklamacijo Gregorčičeve Velikonočne vžgal pogum v njihova srca, so verjeli, da bodo zdržali. Tudi igra Tihotapec je požela buren aplavz – tihotapstvo preko nove meje je bilo navsezadnje edini način, da so družine preživele.
Nato pa je prišel praznik Svetega Rešnjega Telesa, 21. junij 1922.
Procesija se je razvila v najlepšem redu. Za križem je stopala šolska mladina z učiteljstvom, sledila je Marijina družba s petintridesetimi dekleti v belih oblačilih, cerkveni pevci in ognjegasci v uniformah. Nad vasjo je odmevalo zvonjenje.
Kar naenkrat, ravno ko je procesija prispela do drugega oltarja sredi vasi, se je med množico preril orožniški brigadir. S trdim vojaškim korakom, namerno pokrit s klobukom, je stopil naravnost pod baldahin, tik pred duhovnika, ki je v rokah držal Najsvetejše.
»Prekinite to!« je zakričal brigadir. »Pokažite dovoljenje!«
Duhovnik ga je nemo pogledal. Sredi svetega opravila, v popolnem ornatu, mu ni mogel odgovarjati. Brigadir pa ni okleval. Obrnil se je k trem podrejenim orožnikom: »Razženite jih!«
Karabinjerji so planili med šolske otroke spredaj. Nastala je grozljiva panika. Ljudje so kričali, misleč, da je izbruhnil požar ali nov napad. Otroci so tekali po polju in jokali. Duhovnik je z nekaj zvestimi možmi uspel rešiti Najsvetejše in zbežati nazaj v cerkev, da bi obred dokončal pri stranskem oltarju.
Toda fašistična predrznost ni imela meja. Cerkevna vrata so se znova sunkovito odprla. Orožnik je s trdim korakom, ne da bi snel pokrivalo, primahal naravnost pred oltar in sredi končnega blagoslova zapovedal duhovniku: »Takoj greste z mano v kasarno!«
»Podam se po svetem opravilu,« je mirno, a odločno odvrnil duhovnik.
Ko se je obred v hudem nemiru končal, so vaščani pospremili svojega duhovnika do orožniške vojašnice. Brigadir jim je zmagoslavno pokazal avstrijski zakon iz leta 1886, ki je prepovedoval cerkvene obhode brez tridnevnega vnaprejšnjega dovoljenja. Bil je to isti brigadir, ki je le teden dni prej po veselici samovoljno ukazal, da se mora začeti ples – čeprav društvo zanj ni imelo dovoljenja in je protestiralo zaradi taks. Takrat je brigadir kričal: »V Otaležu sem jaz gospodar, brez župana in brez komisarja!«
Jeza in gnus prebivalcev sta dosegla vrelišče. Časopisi Edinost, Slovenski narod in Goriška straža so ogorčeno pisali o škandalu, kakršnega niso pomnili niti iz časov protestantizma. Podobe pokritih karabinjerjev pred oltarjem so postale simbol popolnega razkroja človekovih pravic na Primorskem.
Potujčevanje in preživetje
Do leta 1924 se je pritisk prelevil v sistemsko uničevanje slovenskega duha. V šolah v Otaležu in Lazcu sta bili ustanovljeni dvorazrednici, a z njimi sta prišli dve italijanski učni moči. Domači učitelji, kot je bil Bratina na bližnji Straži, so morali opravljati ponižujoče izpite iz italijanščine, če so sploh še želeli poučevati svoje otroke. Šole so zapirali, otroke pa prisiljevali v tuj jezik.
Toda kmet se ni dal. Če so mu zaprli usta, je spregovoril z delom. Žganjekuha je bila zaradi prevelikih fašističnih taks uničena, češplje so gnile, ker so trgovci iz Vidma odpovedovali pogodbe. Vozne poti so bile uničene, občinskih zastopnikov, ki bi skrbeli za vasi, ni bilo več.
Pa vendar so se zbrali. 4. februarja 1924 se je v Plužnjah trla množica ljudi na ustanovnem občnem zboru nove Mlekarne. Potovalni učitelj A. Šauli iz Tolmina jim je predaval o moči združevanja. Ugotovili so, da je v teh hudih časih vse odvisno od živinoreje. Kmalu so začeli snovati nove obrate še v Lazcu in Cerkljanskem Vrhu.
September 1924 je prinesel revizijo Izobraževalnega društva v župnišču. Društvo je takrat štelo 40 članov in premoglo bogato knjižnico s 450 knjigami. Mladi so hlepeli po branju, čeprav je primanjkovalo mladinske literature. Telovadno orodje je sicer začasno ležalo pozabljeno v kotu, a duh je bil živ.
»Zakaj bi dremljete?« je zapisal dopisnik v Goriško stražo ob koncu leta 1924. »Cerkev, šola, društvo in trezno gospodarstvo – to nas bo rešilo. Ljudstvo, zdrami se tudi gospodarsko!«
Ko so se decembra 1924 moški zbrali pred cerkvijo, so nekateri, okuženi s tujim duhom, med sveto mašo stali zunaj in popivali. Starejši so jih mrko gledali: »Možje, to ni slovensko. To je vse kaj drugega.«
Vasi pod Julijskimi Alpami so ostale na skrajni točki ranjenega naroda. Plužnje in Otalež sta krvavela pod škornjem fašizma, preživela sta požare, grozljive umore in oskrunjene procesije. A dokler je v izbah odmevala slovenska pesem, dokler so matere otroke učile domačo besedo in so kmetje z združenimi močmi oddajali mleko v domače mlekarne, meja ni mogla izbrisati tistega, kar je bilo zapisano v koreninah teh hribov. Upali so na prihodnjo pomlad. In pomlad je, četudi pozno, vedno prišla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar