Kronika poguma, dela in upanja v Otaležu, Lazcu, Plužnjah in Jaznah (1951–1955)
Visoko nad ozko, vijugasto dolino reke Idrijce, na sončnih, a strmih rebrih Cerkljanskega, ležijo vasi, kjer je bila zemlja od nekdaj skopa, zime dolge in ostre, človek pa trdoživ kakor gorski bor. V štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja so Otalež, Lazec, Plužnje, Jazne in sosednji Cerkljanski Vrh prehodili pot, ki se bere kot zgodba o nezlomljivi volji majhne skupnosti. To ni le pripoved o gradnji zidov, cest, vodovodov in daljnovodov, temveč predvsem zgodba o ljudeh – o njihovem pogumnem uporu, medsebojni solidarnosti, ustvarjalnosti in tihih osebnih žrtvah, s katerimi so svoj odmaknjeni hribovski svet popeljali v nov, svetlejši čas.
Zadružni dom, triindvajset kilometrov svetlobe in voda iz pipe
Ko je po letu 1945 utihnilo orožje, v hribih nad Idrijco ni bilo časa za počitek. Ljudje so se odločili, da bodo staro zaostalost pustili za seboj in z lastnimi rokami zgradili temelje boljšega, sodobnejšega življenja. Spomladi leta 1946 so vaščani s krampi in lopatami prvič zarezali v zemljo v središču Otaleža, kjer je začel rasti veliki zadružni dom. Delo je povezalo skoraj ves Otalež, na pomoč pa so z veliko vnemo priskočili tudi sosedje iz Pluženj, Jazen in Lazca. Kljub številnim gradbenim težavam in pomanjkanju materiala niso odnehali. Mnogi so pomagali pri sečnji lesa in težkih prevozih po strmih poteh, med desetinami pridnih rok pa so še posebej izstopali Jože Bevk iz Otaleža, Milan Jeran iz Jazen in Francka Zajec iz Lazca. Njihov skupni trud je obrodil bogate sadove – zrasla je velika in lepa stavba, ki je pod eno streho združila zadružno trgovino, vodstvo kmetijske zadruge, gostilno, čevljarsko delavnico, mizarsko delavnico in prostorno dvorano za kulturne prireditve.
Še preden je bil dom povsem pod streho, se je spomladi leta 1951 rodila nova velika zamisel: vasi je treba elektrificirati. Vaščani so imeli dovolj starih, dimečih petrolejskih leščerb, ki so ščemele v oči in po hišah širile neprijeten vonj. Za elektrifikacijo so krajani sami zbrali in prispevali ogromnih milijon dvesto petdeset tisoč dinarjev, saj so se dobro zavedali, kaj pomeni sodobna razsvetljava. Čeprav je bil izvoljen poseben odbor za elektrifikacijo, bi se projekt morda vlekel še dolgo, če ne bi vajeti v svoje roke vzela nekdanja partizanska borka in predsednica krajevnega ljudskega odbora Marija Bašelj. S svojo izjemno vztrajnostjo je prebudila dremajoči odbor in pognala kolesje naprej. Ob boku so ji stali številni predani krajani, med njimi Gabrijel Bevk, Francka Zajec, Ciril Filipič, Milan Jeran in Bernard Šturm. Glavna dela so končali še tistega leta in postavili več kot triindvajset kilometrov dolgo električno omrežje, ki je razsvetlilo vasi Plužnje, Otalež, Lazec in Jazne. Spomladi leta 1952 je v vasi napočil zgodovinski trenutek: iz radijskega sprejemnika v zadružni gostilni je po dolini prvič zadonela znamenita kukavica ljubljanskega radia.
Otalež je bil v tistih letih prava posebnost na širokem območju. Bil je eden redkih krajev – če ne celo edini –, kjer sta bili tako predsednica kot tajnica krajevnega ljudskega odbora ženski. Marija Bašelj in Frančiška Zajc sta med ljudmi uživali takšen ugled in spoštovanje, kakršnega bi marsikje zavidali njuni moški kolegi. Skrivnost njunega uspeha ni bila v ukazovanju, temveč v neposredni demokraciji in skupnem dogovarjanju z vaščani. Vsaka pomembna odločitev se je sprejela na zboru volivcev. Ker so ljudje soodločali, so skupne dogovore tudi spoštovali – zato je bil Otalež vedno med prvimi pri izpolnjevanju davčnih in javnih obveznosti. Vaščani so se na zborih odkrito pogovorili o vseh gospodarskih vprašanjih, tudi ko je šlo za občutljive teme. Ko so na primer ugotavljali, kdo zamuja s plačilom prispevkov za elektrifikacijo, je zbor volivcev sprejel jasno in pravično odločitev, da se tistim, ki niso poravnali dolga do skupnosti, odklopi električni tok. Na istem zboru pa je zasijala tudi izjemna človeška solidarnost, saj so se nekateri krajani odrekli svojim preplačilom pri elektrifikaciji in ta denar velikodušno namenili vojnim vdovam. Marija Bašelj, ki je bila že leta 1943 izvoljena v Narodnoosvobodilni odbor cerkljanskega okraja, je s svojo predanostjo uživala takšno zaupanje, da so jo krajani na zboru volivcev predlagali tudi za kandidatko v okrajni ljudski odbor.
Potem ko so se vasi Otalež, Jazne, Plužnje in Lazec odločile za priključitev k občini Idrija, pa so se vse bolj kazali tudi novi izzivi odmaknjenega hribovskega življenja. Za nekatere prebivalce je bila pot do Idrije dolga več kot deset kilometrov, v zimskem času pa so bile ceste in steze pogosto neprevozne. Ko je nekdo nenadoma zbolel ali potreboval nujno prvo pomoč, je bila pot do zdravnika dolga in včasih celo prepozna. Vaščani so zato glasno opozarjali pristojne organe, da kraj nujno potrebuje telefon, ki bi ga potrebovali tako zadruga, društva in delavnice kot tudi navadni ljudje v stiski. Obenem so se v letu 1953 začele vrstiti pritožbe nad kakovostjo električnega toka. Žarnice so zvečer pogosto svetile tako medlo, da so ljudje pri štirideset vatni žarnici le z veliko muko brali ali opravljali večerna dela, včasih pa je elektrike več večerov zapored sploh zmanjkalo. Ker so stare petrolejke že pospravili v kot, so morali mnogi svoje večere preživeti v temi in so odločno zahtevali ureditev napetosti.
Kljub tem začetnim težavam se napredek ni ustavil. Do začetka leta 1955 je Občinski ljudski odbor v Cerknem z izdatno finančno podporo okrajnega ljudskega odbora iz Tolmina zaključil še eno veliko pridobitev za Otalež – gradnjo sodobnega vodovoda, v katerega so vložili kar štiri milijone dinarjev. Tekoča voda v hribovskih domovih je ob elektriki pomenila pravo prelomnico, saj je ljudem prihranila dolge in utrujajoče vsakodnevne poti z vedri k vaškemu studencu.
Cesta iz Lazca v širni svet
Medtem ko je Otalež postajal gospodarsko in kulturno središče tega kota, so v okolici pa že vozili prvi avtomobili in tovornjaki, je bila znana partizanska vasica Lazec na Cerkljanskem še vedno ujeta v svojo prometno odmaknjenost. Iz Pluženj v Lazec je vodil le ozek in strm kolovoz, po katerem je bila nevarna in težavna že vožnja z navadnim kmečkim vozom. Iz leta v leto so prebivalci Lazca hrepeneli po sodobni prometni povezavi, saj je slaba pot močno oteževala tako kmečko delo kot vsakdanje opravke.
Ko je okraj spomladi leta 1955 končno dodelil večjo finančno podporo za gradnjo ceste med Plužnjami in Lazcem, so prebivalci Lazca znova dokazali, kaj zmore skupna volja. Zaposlili so se vsi po vrsti, poleg plačanega dela pa je vsak krajani prispeval še veliko število prostovoljnih ur. S krampi, lopatami in samokolnicami so stari in mladi z vztrajnostjo premikali skale in zemljo. Svojo nalogo so opravili z veliko častjo in natančnostjo: traso nove ceste so utrdili s trdnimi podpornimi zidovi in jo lepo tlakovali, tako da je do leta 1956 postala varna in prevozna za prav vsako vozilo.
Cesta pa je bila le pika na i izjemni preobrazbi, ki jo je Lazec doživel v prvem povojnem desetletju. V desetih letih je vas presenetljivo spremenila svoje obličje. Stare, dimeče petrolejske leščerbe je dokončno zamenjala električna luč. Po vasi so zrasle nove hiše, namesto nekdanjih slamnatih streh pa so domove zdaj povsod krile trdne strehe iz opeke. Lazec je postal živi dokaz, kako lahko majhna hribovska vas z lastnimi rokami in povezanostjo v enem samem desetletju stopi v povsem nov čas.
Znanje v kmečkih hlevih in vizija s Cerkljanskega Vrha
Preobrazba se v teh letih ni dogajala le v vaseh, temveč tudi na poljih, v sadovnjakih in hlevih. Kmetje so spoznali, da v hribih ni mogoče preživeti zgolj s trdim fizičnim delom, temveč je treba poprijeti za sodobno kmetijsko znanje. Kmetijska zadruga v Otaležu je postala prava gonilna sila tega napredka. Kljub slabšim letinam, ko v okolici skoraj ni bilo kmetijskih pridelkov za odkup, je zadruga z odkupom živine, lesa in mleka že do spomladi leta 1954 ustvarila več kot milijon dinarjev čistega pribitka. Ta denar je pametno vračala nazaj v domače gospodarstvo, obenem pa so uspeh začutili tudi zadružniki v svojih denarnicah, saj je vsak član prejel dva odstotka od celotnega zneska blaga, ki ga je v preteklem letu nabavil v zadružni trgovini. Poleg tega je zadruga ustanovila lastno strokovno knjižnico, ki je kmetom pomagala do novega znanja.
Že jeseni leta 1952 je otaleška zadruga kot ena prvih v tem delu Slovenije začela z načrtno odbiro živine. Na izrednem občnem zboru decembra 1952 so zadružniki sklenili zamenjati vse bike, ki niso bili plemenski, in tako dvigniti kakovost črede v celotni okolici. Že dva meseca prej je komisija zadruge pod vodstvom Cirila Šavlija opravila temeljito selekcijo po hlevih, pri čemer je uradno priznala trideset najboljših krav za plemenske in popisala še šestinpetdeset krav, ki so slovele kot odlične mlekarice. Za kontrolorja priznanih in popisanih krav je upravni odbor imenoval Alojza Rejca, ki je enkrat mesečno pregledoval mleko vsake izbrane krave, zadružniki pa so priporočili vodenje natančne evidence o teličkih, da bi kmetje vsa kakovostna sortna teleta obdržali in vzredili doma. Novica o tem pionirskem delu otaleške zadruge je bila tako odmevna, da jo je januarja leta 1953 v daljnem Clevelandu ponatisnil tudi časopis slovenskih izseljencev Enakopravnost. Do jeseni 1953 je bilo v rodovniku zadruge vpisanih že dvaintrideset krav mlekaric, zadruga pa je iz svojega čistega dobička namenila kar sto petdeset tisoč dinarjev za vzrejo dobrih telet in nagrade najbolj skrbnim živinorejcem. Z delom je nadaljevala tudi v prihodnjih letih, ko je komisija pod vodstvom Cirila Šturma skrbela za pregled plemenskih krav in izboljšanje zimskega krmljenja živine.
Hkrati je zadruga z vso vnemo spodbujala sadjarstvo, za katero so bile sončne rebri nad Idrijco kot ustvarjene. Iz čistega dobička je razdelila petdeset tisoč dinarjev, s katerimi so člani po znižanih cenah kupovali škropiva in orodje za čiščenje sadnega drevja, sadike pa so dobili celo za polovično ceno. Poseben ponos kraja je bila nova zadružna drevesnica, za katero je skrbel izkušen in prizadeven domači sadjar. Samo med jesenjo 1952 in pomladjo 1953 so iz nje oddali več kot dva tisoč petsto prvovrstnih sadik – večina teh mladih drevesc je našla svoj dom pri domačih sadjarjih v Otaležu in okolici, nekaj pa so jih poslali celo v Črni Vrh in Prestranek. Jeseni leta 1953 so v sončnih rebrih še posebej bogato obrodile češplje, ki so jih domačini v velikih količinah sušili za ozimnico, iz preostanka pa kuhali dišeče žganje. Kmetje so visoko cenili tudi pošteno, srčno ravnanje z živino in med jesenskimi deli tiho tekmovali, kdo bo prvi opravil oranje in spravilo pridelkov. Po vaseh so za zgled pogosto postavljali dva gospodarja: starega voznika Franca Rovtarja iz Kanomlje, ki je težko obremenjeno vprego vedno spodbujal le z lepimi, prijaznimi besedami in nikoli z bičem, ter domačina Jožeta Brejca iz Otaleža, ki je slovel po svojem spoštljivem in ljubečem ravnanju z živino.
Kako daleč lahko seže napreden kmečki um v visokih hribih, pa je leta 1955 na sosednjem Cerkljanskem Vrhu, več kot tisoč metrov nad morjem, dokazal gospodar Feliks Slabe. Na skopi gorski zemlji osme bonitetne kategorije, kjer je njegov oče nekoč redil trinajst glav govedi in stalno potreboval tujo delovno silo, je Feliks z znanjem in pogumnimi vlaganji število živine podvojil na petindvajset glav, vsa dela pa je – razen v času košnje – opravil sam skupaj s svojo sedemčlansko družino. Zastavil si je smel desetletni načrt, da bo na isti površini redil kar petdeset glav govedi. Najprej je odpravil vlago v hlevu in uredil gnojno jamo, da gnojnica ni več odtekala v dolino. Košenice je očistil kamenja; najboljše dele je preoral in ustvaril tri hektarje rodovitnih njiv, slabše pa je pogozdil, tako da je na pobočjih že raslo enajst hektarjev mladega gozda. Za svoje gozdove je zasnoval drzen petdesetletni načrt, s katerim je želel lesno zalogo s takratnih tisoč štiristo kubičnih metrov povečati na neverjetnih štiriinšestdeset tisoč kubikov. Da pridelkov ne bi bilo več treba nositi na hrbtu, je do polj speljal poti, v enem samem letu pa v izboljšave posestva vložil skoraj šeststo tisoč dinarjev. Pri hlevu je zgradil betonski most, da je seno na senik zapeljal kar z vozom, napeljal nov vodovod, ometal hleve in načrtoval silose. Kupil je celo cel vagon umetnih gnojil – Tomaževe žlindre in kalijeve soli –, s katerima je kislo hribovsko travo spremenil v bujno deteljo. Poleg tega je bil gospodar z računovodsko natančnostjo: v svoj zvezek je skrbno beležil vse dohodke in izdatke za vsako panogo posebej, spremljal težo živine in njen prirastek ter kmetijo vodil kot sodobno podjetje.
Večerni tečaji, knjižnice, gledališče in prvi takti orkestra
Materialni napredek v teh krajih pa nikoli ni prehitel lakote po kulturi in izobrazbi. Že v mrzlih zimskih večerih na prelomu let 1950 in 1951, ko je v idrijskem okraju delovalo štiriindvajset večernih tečajev z več kot tristo osemdesetimi udeleženci, so tudi v šolskih klopeh v Otaležu, Jaznah in Lazcu sedeli vaščani vseh starosti. Oseminštirideset tečajnikov, med katerimi je bilo veliko mladine, je dvakrat na teden obiskovalo večerne tečaje, ki sta jih požrtvovalno vodili učiteljici Slavica Bončina in Jelena Jean. Prvi dan v tednu sta predavali učiteljici, drugi dan pa so vajeti prevzeli vaški predavatelji – domačini, ki so svoje znanje o kmetijstvu, živinozdravstvu, gospodinjstvu in šivanju nesebično delili s sosedi.
Poseben ponos teh krajev je bila Ljudska knjižnica Ivana Cankarja v Lazcu, s katero so vaščani po bralnem zagonu prehiteli celo sosednje Bukovo. Pod skrbnim očesom večkrat pohvaljene in nagrajene knjižničarke Angele Močnik je knjižnica do leta 1951 na svojih policah zbrala že dvesto devetinšestdeset knjig in sto osemintrideset brošur, pri čemer se je fond samo v enem letu povečal za oseminosemdeset novih, predvsem leposlovnih del. Vaščani so v enem samem letu prebrali kar štiristo oseminštirideset knjig. Da bi knjižnica še hitreje rasla, so mladinci in žene s skupnimi močmi zbrali tisoč petsto dinarjev za nakup novih knjig. Nekaj let pozneje, konec novembra 1953, je mladina tudi v Otaležu uredila svojo čitalnico. V njej so bile vsem članom na voljo poučne, zabavne in znanstvene knjige, postavili pa so tudi šahovnice, kjer so tisti, ki so igro že obvladali, potrpežljivo učili mlajše vrstnike.
V vaseh je od začetka petdesetih let kipel tudi živahen odrski in glasbeni utrip. Najprej so pod okriljem Kulturno-umetniškega društva Mlakar Silvo iz Otaleža delovale kar tri dramske skupine – v Otaležu, Jaznah in Plužnjah –, ki so med seboj prijateljsko tekmovale, pozneje pa je kulturno delo prevzelo mlado in zagnano Kulturno-prosvetno društvo France Bevk. Tudi ko je huda zima leta 1955 z visokimi snežnimi zameti in silovito epidemijo influence za nekaj tednov odrezala vasi od sveta, zaprla šolo za več kot polovico obolelih otrok in ustavila vsak promet, so se vaščani ob prvem pomladnem soncu spet zgrnili v dvorano zadružnega doma. Tam so skoraj vsako nedeljo potekale gledališke predstave, recitacije in prireditve, ki so dvorano polnile do zadnjega kotička. Še posebej slovesno je bilo v nedeljo, 14. februarja 1954, ko so se vaščani poklonili enajsti obletnici odhoda prvih borcev v partizane. Mladina iz Lazca je takrat na oder postavila partizansko igro v treh dejanjih z naslovom Gospodar, pevski zbor je zapel borbene pesmi, v dvorani pa so se zbrali nekdanji borci, žene padlih borcev in mladina, ki so po uradnem delu skupaj zaplesali na veselici.
Glasba pa je bila tista umetnost, ki je vse štiri vasi povezala najbolj ubrano. Že konec leta 1951 je v Otaležu začela delovati podružnica državne glasbene šole iz Idrije. Novica je med mladino sprožila takšno navdušenje, da se je že prvi dan vpisalo kar petdeset gojencev, med katerimi je bilo veliko nadarjenih mladincev samoukov. Šolo je pozneje uspešno vodil prizadevni učitelj Močnik. V vaseh je pel tudi močan, petdesetčlanski mešani pevski zbor, v katerem so moči združili fantje in dekleta iz Jazen, Otaleža, Pluženj in Lazca, vodil pa ga je repertoar narodnih, borbenih in umetnih pesmi. Pravi glasbeni biser pa se je rodil v začetku leta 1955 v Lazcu, kjer je pod taktirko glasbenika in nekdanjega člana ljubljanskega orkestra Ludvika Grudna zaživel povsem nov mladinski orkester. Gruden je mladince iz Lazca začel učiti igranja violine, kitare, basa, harmonike in drugih glasbil. Fantje in dekleta so s takšnim navdušenjem poprijeli za note, da so januarja 1955 že igrali na skupnih vajah. Kljub kmečkemu delu in oddaljenosti niso izpustili niti ene vaje, pa čeprav so se iz Lazca v Otalež vsako nedeljo popoldne odpravljali kar peš. Njihova vztrajnost je bila bogato poplačana konec maja 1955, ko je njihov prvi veliki javni nastop posnela celo ekipa Radia Koper, ravnatelj glasbene šole v Idriji pa jim je navdušeno obljubil pomoč s potrebnimi notami.
Živahne razprave in neuničljivi humor
Življenje v tako dejavni skupnosti seveda ni minilo brez iskrenih razprav, demokratičnih soočenj in zdravega vaškega humorja. Jeseni leta 1953 je obiskovalec v otaleški zadružni gostilni odkril, da tam na polici glasno igra prav tisti nagrajeni radijski sprejemnik, ki ga je organizacija Antifašistične fronte žensk nekoč prejela od okrajnega odbora Osvobodilne fronte v Idriji. Ker ga ženske same niso uporabljale, so ga prodale zadrugi, ta pa ga je odkupila prav iz tistih dvajset tisoč dinarjev, ki jih je ob delitvi dobička namenila kot pomoč kulturno-prosvetnemu društvu. Člani prosvetnega društva so bili nad takšnim razpletom precej razočarani, saj so menili, da bi moral radio stati v njihovi sobi v zadružnem domu ob knjigah in šahu, ali pa bi za ta denar raje kupili nove knjige za knjižnico. Dogodek je sprožil živahne razprave med vaščani, delavci v zadružni mizarski delavnici in sindikalno podružnico, odmeval pa je celo v humoristično-satiričnem časopisu Toti list. V priljubljeni rubriki Kraška burja je dopisnica Pepa svoji prijateljici Juci hudomušno pisala o tem, kako so možje v zadružni upravi z nakupom radia za oštarijo ubili dve muhi na en mah: v gostilno radio privablja vedno več žejnih gostov, prosvetni delavci v zadružnem domu pa ga skozi stene tako dobro slišijo, da se lahko v tišini svojega kotička lepo zabavajo z mislijo, kako krasno bi bilo, če bi radio dejansko stal pri njih.
Podobno živahno, a trezno je bilo tudi spomladi leta 1954 na občnem zboru kmetijske zadruge. Prosvetni delavci so se takrat zavzeli, da bi zadruga iz svojega milijonskega pribitka odobrila večjo denarno podporo za kulturo. Vendar so delavni kmetje v večini zavzeli jasno stališče: zadruga bo prispevala deset tisoč dinarjev za nakup novih knjig v ljudskih knjižnicah v Lazcu in Otaležu ter podprla prostovoljno gasilsko društvo, za svoj nadaljnji napredek pa naj si prosvetno društvo sredstva ustvari samo z gledališkimi igrami, veselicami in prireditvami.
Kadar pa je šlo za širša vprašanja domovine in skupne prihodnosti, so prebivalci Otaleža, Jazen, Pluženj in Lazca vedno nastopili povsem enotno. Tako je bilo tudi konec oktobra leta 1953, ko je po vsej državi vrelo zaradi tržaškega vprašanja. Na odlično obiskanem zboru volivcev v Otaležu je zbranim prebivalcem vseh štirih vasi spregovoril general Jaka Avšič ter jim pojasnil gospodarski in politični položaj na meji. Vaščani so njegov govor pozdravili z gromkim ploskanjem, sprejeli resolucijo v podporo pravicam do Trsta, za svoja kandidata v republiško skupščino pa z zaupanjem predlagali domača, v boju in delu preizkušena tovariša Jožeta Primožiča - Miklavža in Franca Skoka, ki sta odlično poznala domače razmere.
Če danes pogledamo nazaj v tista prelomna leta med 1941 in 1956, se pred nami izriše jasna podoba skupnosti, ki ni nikoli čakala križem rok, da bi ji kdo drug iz doline ali mesta prinesel napredek. Vse, kar so imeli – od osvobojenih šol med vojno, zadružnega doma, triindvajsetih kilometrov električnih vodov, vodovoda in tlakovane ceste v Lazec pa do rodovniških čred, sadovnjakov, knjižnic, gledaliških odrov in prvih taktov mladinskega orkestra –, so ustvarili z lastnimi žulji, bistro glavo in neomajno povezanostjo. Luči, ki so se v petdesetih letih prižgale nad dolino Idrijce, tako niso osvetlile le strmih hribovskih poti, temveč so za vedno ostale zapisane kot trajen spomenik ljudem, ki so znali stopiti skupaj
Ni komentarjev:
Objavite komentar