Pod železno peto: Kronika usodnih mesecev na Cerkljanskem (1920)
Zima leta 1920 je na Cerkljansko prinesla strupen mraz, a še bolj koža je skelela od nevidnih vezi, ki so se počasi zategovale okoli vratov domačinov. Prva svetovna vojna se je končala, a namesto odrešitve in obljubljene svobode je Rapalska meja, ki se je takrat še zarisovala v zavest ljudi, te hribovite kraje pahnila pod italijansko zasedbo. Izmučeni kmetje, fantje, ki so komaj preživeli soško fronto ali rusko ujetništvo, in matere, ki so objokovale padle, so se znašli v novem, tujem svetu. To je zgodba o Otaležu, Plužnah in Lazcu – krajih, kjer sta se trma in ponos spopadla z usodo.
Molk v domačem jeziku
V začetku januarja je v Otaležu vladala zlovešča tišina. Ljudje mirnega in ljubeznivega značaja, vajeni trdega dela na strmih tleh, so z »Jobovo potrpežljivostjo« čakali, da bi se razmere umirile. Pa se niso. Prava stiska se je začela, ko so začeli uradi iz Cerkna pošiljati uradna obvestila in tiskovine.
Kmet, ki je celo življenje govoril in molil le slovensko, je v roke prejel papir, popisan v popolnoma tuijem, »laškem« jeziku. V hišah se je naselil strah pred neznanim. Ljudje so s papirji v rokah hodili od vrat do vrat in iskali tolmače, da bi izvedeli, ali jim oblast kaj jemlje ali jih morda zaradi česa preganja. Ko je do vasi prišla novica, da je mestni zastop v Gorici sklenil, da Slovencem ne pripada niti ena sama šola, je v ljudeh prekipelo. Po hribih se je šepetalo: »Ali mislijo gospodje, da pojde to res tako naprej? Vsaka stvar ima svoje meje.«
Resda so ugledni rodoljubi iz Cerkna kasneje v časopisih mirili strasti in pojasnjevali, da okrajna sodnija in županstvo še vedno ohranjata staro slovensko jezikovno rabo, a seme nezaupanja je bilo posejano. Italijanska vojaška škornja je pustila prevelik odtis, da bi ji domačini še kdaj verjeli na besedo.
Rdeča zastava nad Plužnjami
Pomlad je v Plužnje prinesla vrnitev moških. Vas, ki je bila med vojno skoraj izpraznjena, je zopet oživela. A ti moški niso bili več isti. Vojna jih je izučila, trpljenje v strelskih jarkih jim je odprlo oči. Vračali so se z mešanico olajšanja, ker so preživeli, in globokega besa nad sistemom, ki jih je poslal v klavnico.
Kmalu pa je udarila kruta realnost – domača zemlja jih ni mogla preživeti. Razmere so vsak dan bolj kazale na to, da bodo morali zopet odriniti v tujino in »doprinašati žrtve za kapitalizem«. V gostilnah in na skrivnih kmečkih dvoriščih se je začelo rojevati uporniško mišljenje. »Ne na tuje! Postanimo zavedni in ustvarimo si boljše razmere doma na lastni zemlji!« je odmevalo med mladimi proletarci.
Konec aprila se je v Plužnah, v tesno zaprti hiši, zbral pripravljalni odbor. Sestanek je bil tajen, zaupen. Iz Idrije je prispel sodrug, ki je zbranim goreče razlagal o ustanovitvi krajevne komunistične organizacije. Govoril je o delavskih in kmečkih sovjetih, o svobodi, ki si jo bo delovni narod izvojeval sam pod rdečo socialistično zastavo.
Sredi najgloblje debate pa so se vrata sunkovito odprla. V hišo so vdrli italijanski karabinjerji z naperjenimi puškami. Zastražili so izhode in začeli popisovati prisotne. Nastala je mučna tišina – nihče jih ni razumel, saj karabinjerji niso znali besede slovensko, domačini pa ne italijansko. Povedal je le jezik sile. Aretirali so štiri domačine in idrijskega govorca.
A slovenska trma se ni pustila kar tako vkleniti. Takoj pred hišo, v zavetju aprilske teme, je trem aretiranim uspelo izkoristiti trenutek nepozornosti in pognati v beg. Za njimi so odjeknili streli. Poki so prestrašili nočne ptice, a krogle na srečo niso zadele nikogar. Preostala dva ujetnika so karabinjerji odpeljali v sosednji Otalež, kjer so ju zaprli v podstrešno luknjo tamkajšnje postaje. Brez odej, na trdem ležišču, v temnici in ob postu sta čakala jutra. Naslednji dan so ju po dolgem zaslišanju izpustili – oblast je sprevidela, da tisti večer revolucija še ne bo izbruhnila. A duh upora je ostal. Domačini so vedeli: sodni dan za buržoazijo prihaja in svobodo si bodo izvojevali sami.
Nočni streli v Masori
Če so bili politični nemiri znamenje časa, pa je bila bližina demarkacijske črte vir vsakodnevnega, smrtnega strahu. Meja je privabljala klateže, kriminalce in tihotapce vseh vrst. Zakoni niso veljali, človeško življenje je izgubilo ceno.
V Lazcu so tihotapci nekega dne obkolili samotno hišo staršev komaj 16-letnega Ivana Kofola. Grobni moški so vdrli v hišo in od prestrašenega fanta zahtevali, naj prečka demarkacijsko črto in gre v Jugoslavijo vohunit, kako se godi njihovim tovarišem. Ko se je Ivan objokan branil, so nanj prislonili cev: »Če nas ne ubogaš, te ubijemo.« Fant je moral na pot, a so ga na drugi strani ujeli uradni organi, s čimer se je njegova kalvarija šele začela.
Najhujša tragedija pa je tisto poletje zadela Otalež, natančneje samotno domačijo v Masori, pri hišni številki 131. Bilo je 11. junija, uro čez polnoč. Zunaj je lilo, ko je na vrata potrkal neznanec – tihotapec, ki je prosil za prenočišče.
Hišni gospodar, 52-letni Mihael Magajne, je bil človek zlatega srca. Globoko veren, skrben in vzgleden gospodar, ki nikomur ne bi odrekel pomoči. Vstal je iz tople postelje, nič hudega sluteč tujcu odprl vrata, mu prijazno postlal na peči, da bi se posušil, sam pa odšel nazaj spat k svoji ženi.
Uro kasneje se je toplina krščanskega usmiljenja spremenila v pekel. Tujec je vstal, s puško v roki tiho poiskal spalnico hišnega gospodarja in hladnokrvno streljal nanj, ko je ta še spal. Dva strela sta pretrgala nočni mir. Eden je bil smrten.
Ko je Mihaelova žena zaslišala strele, je prestrašena skočila iz postelje k telesu svojega moža. Morilec je hladnokrvno nameril puško tudi vanjo in pritisnil na sprožilec – a usoda je hotela, da mu je zmanjkalo nabojev. Zločinec je pobegnil v noč, menda proti goriški okolici, za seboj pa pustil neutolažljivo vdovo in dve hčeri, obupani siroti. Da je bila tragedija še večja, se je edini Mihaelov sin že od leta 1915 pogrešal v ruskem ujetništvu. Celoten Otalež je Magajnetov pogreb pospremil z ihtenjem in globoko žalostjo. Ljudje so spoznali, da ob meji nihče več ni varen.
Grenko žito in sladki strup
Proti koncu poletja, avgusta 1920, se je med oblake negotovosti pomešal vsaj en svetel trenutek. V vasi je odmevala novica, da se je 9. avgusta Franc Močnik, ponosen posestnik iz Lazca, poročil z Marijo Zajc, mlinarjevo hčerko iz Pluženj. Cel hrib jima je privoščil obilo sreče, saj so bili lepi dogodki v teh časih redki kot suho zlato.
A realnost hribovskega življenja je hitro potrkala na vrata. Žita je bilo tisto leto izjemno malo. Hribovita zemlja, premočena od dežja in slabo obdelana zaradi pomanjkanja rok med vojno, je dala pičel pridelek, ki ne bi zadoščal niti za golo preživetje čez zimo. In kot da to ne bi bilo dovolj, je italijanska vlada napovedala neusmiljeno rekvizicijo – prisilni odvzem še tistega malo pridelka, ki so ga kmetje uspeli spraviti v skednje.
Hkrati so se vrstile aretacije. Italijanske oblasti so v tržaške zapore zaradi najbolj smešnih in banalnih prestopkov vsak dan odpeljale več domačinov. »Na tak način se nam gotovo ne bodo prikupili,« so godrnjali starešine.
Edino upanje je ostajalo sadje. Češplje in jabolka so v Lazcu in Plužnjah dobro obetala. A v tem upanju je tičala tudi velika nevarnost. Modrejši možje in dopisniki takratnih listov so s skrbjo opazovali svoje rojake. V hribih so ljudje preveč ljubili žganje. V njem so utapljali strah pred karabinjerji, žalost za padlimi sinovi in nemoč pred italijanskim pritiskom. Izobraženci so rotili ljudstvo, naj spregleda, naj opusti pijančevanje in začne trezno živeti, saj so se zavedali največje resnice tistega zgodovinskega trenutka:
»Ne morimo same sebe, ker zapit narod postane zabit in podleže tujčevi peti!«
Epilog
Leto 1920 je na Cerkljanskem pustilo globoke rane, a je hkrati iz klesanega hribovskega značaja izvabilo trmo, ki je Italijani nikoli niso uspeli zlomiti. Skozi pisma, ki so potovala čez ocean k sorodnikom v Ameriko, se je širil glas o »železni italijanski peti«, a med vrsticami je bilo vedno čutiti eno: ti ljudje ne bodo nikoli pozabili svojega jezika in svoje zemlje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar