KRONIKA IZOLIRANEGA SVETA: Otalež in okolica v viharnem letu 1915
Leta 1915 se je nad strmimi fari, gorskimi grapami in osamljenimi kmetijami Otaleža, Pluženj in Jazen zgrinjala težka senca velike vojne. Svet, ki je stoletja živel po ritmu narave in krščanskega praznika, je nenadoma postal del globalne morije. Moški so odhajali na oddaljene fronte, doma pa so ostajali starci, ženske, otroci, sneg in tiha tesnoba. Časopisna poročila iz tistega obdobja (iz listov, kot so Slovenec, Novi čas, Edinost, Domoljub in Bogoljub) izrisujejo pretresljiv mozaik usod, kjer so se prepletali smrt, kriminal, globoka verna predanost in neizprosen boj za golo preživetje.
Sneg, ki noče skopneti, in zapuščene domačije
Zima leta 1915 je bila neizprosna. Ko bi moral marčni dež že prebujati zemljo, je bilo Otaleško hribovje še vedno vklenjeno v bel oklep. V samem Otaležu je ležalo 80 centimetrov snega, pri višje ležečih kmetih pa je snežna odeja merila kar »sedem pedi« – več kot meter in pol zametov. Narava kot bi hotela napovedati mraz, ki je legal v človeška srca.
Zaradi splošne mobilizacije so domačije samevale. V Gorenjih Jaznah je vojna zarezala v samo srce dveh sosednjih družin. Iz hiš številka 101 in 102 – pri Jerneju in Ivanu Mlakarju – so morali k vojakom oditi po štirje sinovi. Osem mladih fantov iz dveh hiš je naenkrat nosilo cesarsko suknjo. Spomladi 1915 so domov še prihajale novice, da so vsi zdravi, a od mnogih drugih mož in fantov iz župnije že mesece ni bilo nobenega sporočila. Tišina iz bojišč je bila včasih hujša od slabih novic.
Vdove, tatovi in domači »tički«
Pomanjkanje in vojna psihoza sta hitro načela moralni kompas nekaterih domačinov. Medtem ko so gospodarji padali na bojiščih, so se doma pojavili tisti, ki so izkoriščali tujo nesrečo.
V Plužnjah pri Otaležu, pri hiši številka 44, se je zgodila tragedija v tragediji. Gospodar te hiše je padel na bojišču, doma pa je ostala sama zapuščena vdova. Nekega marčnega večera so brezobzirni neznanci prebili steno njene kleti.
Prestrašeni ženski, ki je že tako objokovala moža, so pokradli skoraj vse, kar je imela za preživetje: zalogo predelanega mesa in moke. Poročevalci niso skrivali ogorčenja – tatovi niso bili tujci, temveč domači »tički«. K sreči je pravica hitro posredovala; orožniki so nepridiprave kmalu ujeli, jih zaprli v cinkret (»špehkamro«) v Cerknem in jih predali sodišču.
Vojna pa ni izbirala načina, kako bo trgala družine. Maja istega leta je vas pretresla še ena nesreča v gozdu. Marijana Rejec, spoštovana, delavna in globoko verna krščanska gospodinja iz Jazen, se je ponesrečila med sečnjo drv. Za seboj je pustila osem nedoraslih, osirotelih otrok – v času, ko je bil vsak kruh že tako preštet.
Pisma iz Sibirije in prve vrnitve v črnih okvirjih
Do maja 1915 so iz Otaleža na oltar domovine padli že štirje vojaki. Med njimi je bil Luka Tratnik, infanterist 7. pehotnega polka, rojen leta 1875, ki je svoje življenje pustil na bojišču 24. februarja 1915.
So se pa zato začela vrstiti pisma iz ruskega ujetništva. Do maja je bilo ujetih že okoli dvajset otaleških vojakov. Prva poročila so omenjala pet fantov, razkropljenih po širni Rusiji: v Atkarsku v saratovski guberniji, v Tomsku in daljnem Petropavlovsku v osrčju Sibirije. Vojaki so pisali, da so živi, a potožili, da od doma ne prejmejo nobenega pisma, čeprav so jim domači redno pisali – vojna cenzura in tisoči kilometri železnice so opravili svoje.
Zgodovinsko nit z vojaško preteklostjo pa je tisto pomlad pretrgala še ena smrt: v častitljivem 85. letu starosti je umrl Ivan Brejc, eden zadnjih lokalnih veteranov, ki je pod maršalom Radeckim služil še v prejšnjem stoletju.
Duhovna opora: Knjige, Mohorjevke in slovesnost v viharnem času
V teh težkih časih so ljudje iskali tolažbo v veri in skupnosti. Kulturno življenje se ni ustavilo, ampak se je zateklo pod okrilje cerkve. Knjižnico izobraževalnega društva, ki je štela za tiste čase spoštovanja vrednih 400 knjig, so prenesli v župnijske prostore. Tam so si udi društva vsako nedeljo takoj po sveti maši izposojali čtivo, da so vsaj za trenutek pobegnili pred kruto realnostjo. Kljub revščini se je število naročnikov Mohorjevih knjig v župniji tisto leto povečalo za deset članov.
Maja je narava bogato zacvetela in sadovnjaki so obetali dobro letino. Nek lokalni »pijanček« je ob tem optimistično zavriskal, češ da »še ga bomo pili«. A veselje je bilo kratkotrajno, saj so se hkrati razširile zlovešče govorice, da bo vojna oblast pobrala bakrene kotle za žganjekuho (potrebovali so jih za predelavo v strelivo), kar je med ljudmi sprožilo val slabe volje.
Vrhunec verskega in narodnega ponosa tistega leta pa je bil binkoštni ponedeljek, 24. maj 1915. Dan prej je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski, soška fronta se je odprla le streljaj stran, v Otaležu pa so slovesno blagoslovili novo, dolgo želeno zastavo dekliške Marijine družbe. Zastavo je izvezla baronica M. Spann iz Gorice.
Kljub vojni nevarnosti je bil sprevod od župnišča do cerkve veličasten. Novo zastavo so prišle pozdravit sosednje Marijine družine s svojimi prapori iz Cerkna, Novakov, Nove Oselice, Leskovice, Žirov, Ledin in obeh Idrij. Slavnostni govor kateheta Frančiška Oswalda iz Idrije je ganil zbrano množico. Ko pa so se pevci vračali iz cerkve, so zvonovi morali utihniti – oblast je namreč zaradi bližine fronte in vojaških ukrepov prepovedala pritrkavanje. Poročevalec je v Bogoljubu preroško zapisal, da bo ta dan ostal »zgodovinski za otaleško Marijino družbo, s krvjo in obenem zlatimi črkami napisan v domači zgodovini, ko se je zastava blagoslovila v tako viharnem času.«
Slovo od otaleškega korenjaka
Julija 1915 je župnijo prizadela še zadnja velika izguba tistega leta. V Cerknem je v 40. letu starosti, v najboljši moški dobi, nenadoma umrl vnaprej upokojeni otaleški kurat in vikar Vinko Buda. Med ljudmi je veljal za pravega korenjaka, a težko delo (pet let kaplan v Cerknem in devet let kurat v Otaležu) mu je načelo zdravje. Bolehati je začel že jeseni 1913. Da bi si opomogel, je obiskoval zdravilišča in se pravkar vrnil iz Dolenjskih Toplic. Še 12. julija je maševal, nato pa se zgrudil v nezavest, iz katere se ni več zbudil.
Gospod Buda je bil motor napredka v Otaležu. Bil je izjemno agilen: v vasi je zgradil prepotrebno novo župnišče blizu cerkve, ustanovil hranilnico za pomoč kmetom, ustanovil prav to Marijino družbo, ki je maja razvila zastavo, ter bil celo občinski starešina. Bil je človek, ki je živel za časni in večni blagor svojega ljudstva. Pokopali so ga 23. julija 1915 v Cerknem ob globoki žalosti vseh župljanov, ki so izgubili svojega vodnika v najbolj nemirnih časih.
Leto 1915 je tako v Otaležu pustilo neizbrisne rane, a hkrati dokazalo trmo, vero in medsebojno povezanost ljudi, ki so preživeli v osrčju gora, ko je ves ostali svet norel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar