ZGODBA IZ ODROČNIH KRAJEV: Kronika Otaleža ob koncu devetnajstega stoletja 1889- 1895

 ZGODBA IZ ODROČNIH KRAJEV: Kronika Otaleža ob koncu devetnajstega stoletja 1889- 1895

Blagoslov rdečih jabolk

Zima leta 1889 je bila v Idrijskem in Cerkljanskem hribovju neizprosna, a v srcih hribovcev je tlela nenavadna toplina. Prečastiti gospod Janez Wester, vikar v Otaležu – mož bistrega očesa in blagega srca, rojen pod blejskimi planinami – je tisto jesen gledal, kako so veje starega sadnega drevja v Plužnjah, Lazcu in Jaznah šibile pod težo sočnih rdečih jabolk. Hribovski posestniki, ki so sicer z muko praskali kruh iz strmih nagnjenih njiv, so tisto leto vikarju nosili cente in cente sadu. Vsak je primaknil koš ali dva.

»Za otroke, gospod vikar,« so govorili možje z grobimi, od dela razpokanimi dlanmi.

Wester je jabolka skrbno prebral, jih naložil na vozičke in poslal dol v Gorico, v Podgoro in Pevmo. Ko so otroci v mestnih vrtovih tisto zimo ugriznili v sladko hribovsko sadje, niso vedeli ničesar o revščini otaleških strmali. Vedeli so le, da diši po soncu. Vikar Wester pa je v goriški list Soča dal zapisati preprosto, a globoko zahvalo: »Blagemu gospodu vikarju Westru  hvala na skrbi, dobrotnim darovalcem pa Bog povrni!«

Krvavi goli goldinar v Slavoniji

A hribi niso rojevali le dobrote; rojevali so tudi trde usode. Ker domača zemlja ni mogla prehraniti vseh lačnih ust, so moški odhajali na  sezonsko delo v tuje, širne gozdove Slavonije. Med njimi sta bila tudi Lovrenc Podobnik iz Otaleža in Jakob Gantar iz Stare vasi pri Žireh. Delala sta kot gozdna delavca pri Daruvarju, spala v vlažni, mrzli leseni kolibi z drugimi tovariši in od jutra do mraka zavihtela težke sekire.

V noči s 17. na 18. januar 1890 pa je v kolibi počilo. Med možema je že dlje časa tlela zamera. Lovrenc je namreč od gospodarja dvakrat vzel po en goldinar predujma – a ne na svoje, temveč na Jakobovo ime. Ko je Jakob zahteval svoj težko prigarani denar nazaj, se mu je Lovrenc le smejal v obraz. Dva goldinarja! Za gospodo v mestu prazen mar, za hribovskega fanta pa teden dni trdega garanja.

Jakob je tisto noč čakal. Poslušal je globoko, enakomerno dihanje spečih mož in prasketanje ognja v peči. Ko je bil prepričan, da Lovrenc trdno spi, je stopil do kota, otipal hladno železo svoje sekire in stopil k tovariševi postelji. Dvignil jo je in z ušesom sekire dvakrat močno udaril po Lovrenčevi glavi. Ni bilo krika. Nesrečni Otaležan je precej mrtev obležal v luži krvi.

Gantar s svojim umazanim dejanjem ni tajil. Stopil je k prestrašenim tovarišem, ki so se predramili, in jim hladnokrvno dejal, kaj je storil. Ker mu sprva niso verjeli, misleč, da gre za grozljivo šalo, je stopil pred Josipa Plešnerja, dvignil desnico in prisegel: »Pri moj duši, da sem ga.« Vklenjenega so odvedli pred kraljevo sodišče v Požego, v Otalež pa je prispela žalostna novica, da se Lovrenc nikoli več ne bo vrnil domov.

Ogenj pod streho in v krilcu

Nesreče so se vrstile ena za drugo, kot bi se nad kraj zgrnila črna senca. Avgusta istega leta je v Jaznah strela ali nepazljivost zanetila požar. Preprosta kmečka hiša in hlev sta pogorela do tal. Kar pa je gospodarja najbolj prizadelo, je bilo tuljenje živine v plamenih – zgoreli sta dve kravi in tele, kar je za tiste čase pomenilo čisto gospodarsko propadanje družine.

Še hujša tragedija pa je tri leta pozneje, aprila 1893, pretresla bližnje Plužnje. Bilo je v soboto, ko so starši zaradi neodložljivega dela na polju pustili otroke same v hiši. Najstarejši, komaj sedemletni deček, je želel biti koristen ali pa ga je preprosto zeblo. Stopil je k ognjišču in zakuril. Iskra je skočila, suho platno krilca njegovega štiriletnega bratca ali sestrice pa je v trenutku zagorelo. Ko sta se starša vrnila, je bilo že prepozno. Otrok je naslednji dan, v nedeljo, 9. aprila, v groznih bolečinah umrl. Cela fara je jokala z nesrečnima staršema, ki si nepremišljenega odhoda nista nikoli odpustila.

Sin slovenskega kmeta v Šibeniku

Medtem ko so domači kraji krvaveli v nesrečah, je poletje 1891 prineslo novico iz daljne Dalmacije. V Šibeniku je umrl Ivan Peternel, star komaj 37 let. Bil je c. in kr. nadporočnik v 80. domobranskem bataljonu, visok častnik cesarske vojske, rojen v Plužnah pri Otaležu. A Ivan, čeprav je nosil gosposko uniformo in poveljeval možem v nemškem jeziku, ni nikoli pozabil svojih korenin. Ostal je ponosen sin slovenskega kmeta. Tudi na daljnem jugu je bil vedno naročen na slovenske časnike in zvesto spremljal, kako gre rojakom pod Bevkovim vrhom. Njegovo srce je prehitro omagalo, a spomin nanj je med domačini ostal svetel vzor.

Dolgovi in težka butara sedanjega časa

Leto 1892 je prineslo streznitev. Ljudje so začeli glasno tožiti nad težkimi časi. Nekega marčnega dne je iz Otaleža na uredništvo Nove Soče prispelo pismo anonimnega, a izjemno razgledanega dopisnika. Njegove besede so nastavljale ogledalo celotni skupnosti:

»Povsod se ljudje prizadevajo priti do boljše prihodnosti... Kaj pa pri nas? Vse molči! Edina tolažba našemu ljudstvu je ta, da toži o slabih časih. Da bi si pa kdo skušal olajšati težko butaro sedanjega časa, mu še na misel ne pride...«

Občinska blagajna je bila namreč prazna. Pri računih za leto 1891 se je izkazalo, da je občina dolžna ogromnih 1600 goldinarjev. Dolg je rastel, obresti so bile 5-odstotne, županstvo pa je, da bi zakrpalo luknje, navrglo kar 100-odstotne doklade na davke. Kmetje so besneli. Ko je občinska oblast poskusila razdeliti skupna občinska zemljišča – domnevno zato, da bi ugodila nekaterim izbrancem, ki so jim pred volitvami nekaj obljubljali – je počilo. 129 posestnikov iz Otaleža je podpisalo ostro pritožbo in načrt je padel v vodo. Županom je postalo jasno: če ne bodo delali po pravici, jim bodo kmetje na prihodnjih volitvah obrnili hrbet.

Pismo, ki potuje štirinajst dni

Dopisnik pa je opozoril še na eno veliko rano teh krajev – popolno odrezanost od sveta. Otalež, Plužnje, Lazec ter Gorenje in Dolenje Jazne so bile velike vasi z več kot tisoč prebivalci, a brez pošte. Do najbližje pošte v Idriji je bilo tri ure hoda čez hribe, do Cerkna dve uri.

Če je kdo iz Idrije poslal nujno pismo ali paket, je ta potoval tudi po šest dni ali več. Iz Cerkna, ki sploh ni imelo rednega poštnega obhodnika, pa so pisma oddajali po priložnosti – komur in kadar so pač ujeli kakšnega voznika. Zgodilo se je, da je uradno pisanje potovalo štirinajst dni, prejemnik pa je medtem utrpel nepopravljivo poslovno ali osebno škodo.

Zato so Otaležani začeli kovati načrt: zahtevali bodo lastno poštno postajo ali vsaj nabiralnico in rednega listonoša! K sodelovanju so vabili sosednjo župnijo Nova Oselica, ki je ležala tik čez mejo, na Kranjskem. Tudi Oseličani so morali tri ure pešačiti v Idrijo, pozimi, ko je zapadlo ogromno snega, pa je bila pot skozi njihove še višje ležeče kraje skoraj neprehodna. Do Otaleža bi imeli le uro hoda. Možje so sklenili, da morajo nepristranski možje sesti za mizo in določiti, kje bo stala nova poštna postaja.

Tržaški ubežnik in zimske skrbi

Svet se je neusmiljeno vrtel naprej. Nekateri domačini so zašli na kriva pota. Tako so v Trstu, daleč stran od domačih gora, leta 1893 aretirali 23-letnega Ivana Pavšiča, dnevnega delavca iz Otaleža. Tržaški policist Tiz ga je opazil ob sedmih zvečer v neki stranski ulici in ga vklenil – goriško deželno sodišče ga je namreč že osem mesecev mrzlično iskalo zaradi tatvine in kršitve deložacije, ki jo je zakrivil na škodo vdove Anne Messe.

Doma, v hribih, pa so imeli ljudje drugačne skrbi. Zima leta 1895 je bila ena najhujših, kar so jih pomnili. Marec se je že iztekal, čas bi bil za sejanje in oranje, a zemlja je bila ujeta pod polmetrsko odejo snega. Po gričih so ležali celi sežnji snežnih zametov. »Kedaj bodo sejali Vrhovci?« se so spraševali zaskrbljeni kmetje v gostilnah, ko so gledali sivo nebo.

Glas občinarjev

A mrazu navkljub je v ljudeh tlelo politično vrenje. Med 5. in 7. marcem 1895 so v Cerknem potekale občinske volitve. Vse je minilo mirno, a ljudje so si želeli sprememb. Izvolili so novo občinsko starešinstvo. Preprosti občinarji so v javnem pismu novim voditeljem položili na srce besede, ki bi morale biti vklesane v kamen:

»Mi občinarji pa sploh želimo, da bi novo občinsko starešinstvo vedno imelo pred očmi biserno besedo pravica, da bi bilo vsem enako dobro in pravično, kakor samo sebi; sploh želimo, da bi bilo potrpežljivo, delovno in vneto za vse dobro.«

In ljudje so res stopili skupaj. Ko so avgusta istega leta volili volilne može za državni zbor, so možje iz Otaleža in Lazca pokazali svojo neupogljivost. Izvoljena sta bila Jakob Jereb iz Otaleža in Jakob Lipužič iz Lazca. Poročevalci so jih označili za trdne in zanesljive može. Brez oklevanja in strahu pred gospodo so odločno izjavili, da bodo svoj glas oddali za narodno zavednega dr. Gregorčiča in zemljemerca Ivana Lapanja. S to enotnostjo je bila zaprta pot vsakemu poskusu, da bi hribovcem vsilili tujega, njim nenaklonjenega kandidata.

Otaležani, Pluženjčani in njihovi sosedje so skozi požare, umore, dolgove in snežne zamete ob koncu stoletja korakali ponosno. Vedeli so, da so pretežko butaro sedanjega časa zmožni nositi le, če držijo skupaj in če nad njihovimi fari, tako kot nad Westrovimi jabolki, bdi tista preprosta, a močna vrednota – pravica za vse enako.