Iz ruševin vojne do zadružnega doma: Kronika Otaleža, Lazca, Pluženj in Jazen (1947–1950)
Nad strmo, tesno dolino reke Idrijce, koder se vije cesta proti Mostu na Soči, se na osojni strani dviga gozdnata in s hudourniškimi grapami prepredena Krnica. Na nasprotnih, prisojnih bregovih pa so pod slemenom, kot lastovičja gnezda stisnjene v strma pobočja, ugnezdene vasi Otalež, Lazec, Plužnje in Jazne. Življenje v teh hribovskih krajih na stičišču Cerkljanskega in Idrijskega ni bilo nikoli lahko. Ljudje so si kruh pridelovali na strmih ledinah, pogosto so gnoj v koših na ramah nosili navkreber po bregovih, a so kljub temu v sebi nosili trdoživost, ponos in globoko navezanost na domačo grudo.
Konec štiridesetih let prejšnjega stoletja je v teh vaseh zapisal eno najbolj ganljivih, delovnih in navdihujočih zgodb povojne obnove. Na podlagi ohranjenih časopisnih poročil in zapisov iz let 1947 do 1950 pred nami vstane živa, slikovita kronika časa, ko so domačini iz ruševin druge svetovne vojne s skupnimi močmi, žulji in neizmerno solidarnostjo zgradili novo prihodnost.
Vstajenje iz ruševin in vezi čez ocean
Konec druge svetovne vojne je vasi na območju Otaleža pričakal v izjemno težkih razmerah. Požgane domačije, prazni hlevi in izropane kašče so bili nemi pričevalci preteklih grozot. Še posebej hudo je bilo v sosednjem Lazcu. Vas, ki je tedaj štela okoli sto sedemdeset prebivalcev, je med vojno z vsem srcem podpirala osvobodilni boj – bodisi s fanti in dekleti v partizanskih enotah bodisi z zadnjimi zalogami hrane. Zato je plačala visoko ceno, saj je bila ob koncu vojne skoraj v celoti požgana.
Vendar se ljudje v teh bregovih niso vdali malodušju. Takoj po osvoboditvi so se skoraj vsi prebivalci Lazca povezali v obnovitveno zadrugo in se s prostovoljnim delom lotili obnove svojih domov. Že v prvem povojnem letu, leta 1945, so v vasi temeljito obnovili osem stanovanjskih hiš in sedemnajst požganih poslopij. V letih 1946 in 1947 so obnovili še preostale hiše in gospodarska poslopja, tako da je ob začetku leta 1948 le še ena sama hiša v vasi nosila sledove vojne. Iz pepela in ruševin je zrasla nova vas, lepša in bolj urejena kot kdajkoli prej. Hkrati si je začela opomoreti živinoreja. Na pobudo okrajnega odbora je kmetijski odsek najbolj prizadetim živinorejcem priskrbel štiri plemenske krave, s čimer se je živinski fond v Lazcu kmalu skoraj povsem približal predvojnemu stanju.
Korenito se je spremenil tudi vsakdanji položaj vaščanov. Pred vojno je bila v vasi stalno prisotna brezposelnost, saj je bila večina domačinov skromnih bajtarjev, ki so se komaj prebijali iz dneva v dan. Po vojni pa se je petintrideset prebivalcev Lazca zaposlilo v industriji, pri obnovi ali v različnih ustanovah, medtem ko se je dvajset mladincev vključilo v različne strokovne tečaje, pet pa se jih je vpisalo v osnovno in srednjo šolo – kar je bilo v prejšnjih časih zaradi pomanjkanja denarja za hribovske otroke skoraj nedosegljivo.
Medtem ko so v domačih vaseh polagali temelje novemu življenju, so novice o rojakih potovale tudi daleč čez ocean. Zaradi gospodarske stiske in fašističnega pritiska v prvi polovici stoletja se je namreč veliko ljudi s Cerkljanskega in Idrijskega izselilo v Združene države Amerike, zlasti v rudarska in industrijska središča v Minnesoti, Wisconsinu in Illinoisu. Slovensko-ameriški časopisi, kot je bila Enakopravnost, so desetletja ohranjali dragoceno vez med izseljenci in staro domovino. Tako so v Clevelandu in Chicagu še leta 1950 skrbno beležili vsako vest iz domačih krajev – od smrti Jerneja Vogriča v Travniku pri Spodnji Idriji, brata v Milwaukeeju dejavne Pauline Vogrich, do slovesa sedemdesetletnega Franka Bevka, rojenega v Lasicah (Lazcu) pri Cerknem, ki je po dolgi bolezni umrl v daljnem Elyju v Minnesoti.
Gospodarski preobrat: Zadruga in mlekarna prineseta novo upanje
Temelj za gospodarski vzpon štirih vasi – Otaleža, Lazca, Pluženj in Jazen – je postalo zadružništvo. Pred vojno, pod italijansko oblastjo, so bili tukajšnji kmetje povsem odvisni od trga v petnajst kilometrov oddaljeni Idriji. Vse, kar so pridelali, zlasti sadje, so morali v težkih nahrbtnikih nositi peš po strmih poteh do mesta in ga tam pogosto prodajati od hiše do hiše po izredno nizkih cenah.
Leta 1947 se je nabavno-prodajna zadruga v Otaležu osamosvojila in povezala prebivalce s celotnega območja krajevnega odbora. Na njenem čelu je stal prizadevni predsednik in nekdanji borec Ivan Bevk, ki je v času jesenskega odkupa osebno potrkal na vrata vsake hiše v teh vaseh. Kmetom je potrpežljivo pojasnjeval prednosti vnaprejšnjega pogodbenega odkupa in z njimi sklepal pogodbe. Rezultati so presegli vsa pričakovanja. Na območju, ki je štelo 714 prebivalcev, je zadruga jeseni 1947 odkupila kar 42.000 kilogramov krompirja – skoraj štirikrat več, kot je znašala obvezna oddaja, ki je bila določena pri 11.500 kilogramih. Poleg tega je zadruga od kmetov naenkrat in po poštenih cenah odkupila več kot enajst vagonov sadja, kar je za kmečke družine pomenilo nepredstavljivo olajšanje in zanesljiv zaslužek.
Hkrati se je v sosednjih Plužnjah začelo hitro razvijati mlekarstvo. Spomladi leta 1947 je tam začela obratovati mlekarna, v katero je sprva nosilo mleko le osem živinorejcev iz sosednjega Lazca, tako da so dnevno predelali okoli šestdeset litrov mleka. Ko pa so kmetje spoznali prednosti takšnega sodelovanja in sistema vezanih cen, ki jim je v zameno za oddano mleko omogočal ugodnejše nakupe potrebščin, je mlekarna doživela pravi razmah. Količina predelanega mleka se je do poletja 1948 povzpela na več kot dvesto litrov na dan.
Vendar povojni začetki niso tekli brez zapletov, domačini pa se niso bali javno spregovoriti niti o lastnih napakah. Poleti 1947 so v Lazcu s prostovoljnim delom mladine začeli graditi nujno potrebno sadno sušilnico. Čeprav je mladina s svojim delom prihranila kar polovico predvidenega posojila, se je gradnja zaradi zamude pri dobavi materiala zavlekla. Ko je bogata letina sadja dozorela, sušilnici še vedno nista bili nameščeni streha in vratca. Ker ljudje niso imeli dovolj sodov za kuhanje žganja in pridelavo mošta, trg pa hitro pokvarljivega zgodnjega sadja ni mogel odkupiti, je veliko pridelka zgnilo v sadovnjakih. V časopisu je sledila ostra javna kritika na račun vodstva obnovitvene zadruge, ki ni pravočasno poskrbelo za material. Ta grenka izkušnja pa je vaščanom dala jasno sporočilo: za uspešen razvoj potrebujejo boljšo organizacijo, lastne obrtne delavnice in predvsem velik, sodoben zadružni dom.
Veliki načrt: Zadružni dom v Otaležu
Obstoječi prostori zadruge v Otaležu, ki so gostovali v stavbi krajevnega ljudskega odbora poleg nove šole ter čevljarske in krojaške delavnice, so ob vedno večjem prometu postali odločno pretesni. Zadruga ni imela dovolj prostora niti za pisarne niti za trgovino in skladišča, vas pa je hkrati pogrešala dostojen prostor za kulturno in družabno življenje.
Konec leta 1947 so se prebivalci Otaleža, Lazca, Pluženj in Jazen na množičnem sestanku enotno odločili: v letu 1948 bomo v Otaležu zgradili nov zadružni dom! Januarja 1948 so izvolili pripravljalni odbor, ki je prevzel nadzor nad delom, vse lokalne organizacije pa so se zavezale k tisočim uram prostovoljnega dela. Sindikalna podružnica v Otaležu je obljubila štiri tisoč ur, gasilsko društvo v Plužnjah in mladinske organizacije po več tisoč ur, svoje deleže pa so prispevali tudi člani Osvobodilne fronte, organizacija žensk in celo najmlajši pionirji.
Ko je v vas prišel avtor načrtov, tovariš Velikonja, ki je vodil gradnjo zadružnih domov na celotnem Idrijskem, je odmeril prostor sredi Otaleža, kjer naj bi nova stavba – tako kot ostale vaške hiše – zrasla prislonjena v pobočje. Ob tem je prinesel novico, ki je še dodatno podžgala delovno vnemo domačinov: kmetje iz Črnega Vrha so vsem krajevnim odborom napovedali tekmovanje, kdo bo prvi zgradil svoj zadružni dom. Otaležani so izziv sprejeli z vso resnostjo in si za cilj zadali osvojitev prve nagrade – tovornega avtomobila, ki bi za te hribovske kraje pomenil neprecenljivo pridobitev.
Utrip gradbišča: Pesek, kamenje, apnenica in vagončki
Zima in zgodnja pomlad leta 1948 sta prinesli neverjeten val solidarnosti in delovnega zanosa. Vaščani so hiteli, da bi čim več težkih gradbenih del opravili še pred začetkom spomladanskih opravil na poljih in v sadovnjakih. Podrobni časopisni zapisi iz tistih mesecev so ohranili nepozabne prizore s terena, ki razkrivajo, kako je pri gradnji dihal celoten kraj:
- V peščeni jami nad vasjo ob cesti je bilo vsak dan živahno. Skupina prostovoljcev pod vodstvom neumornega predsednika zadruge Ivana Bevka je neumorno kopala in presejala pesek. Močnik, Vehar, France in drugi vaščani so v enem samem dnevu nakopali štiri kubične metre peska, tako da ga je prevoznik Brejc s svojo vprego komajda sproti vozil na gradbišče. Ko so opoldne iz šole pritekli otroci in zagledali vse večji kup peska na gradbenem odru, so s prsti v svež pesek zapisali preprosto, a zgovorno geslo: »Za zadružni dom.«
- V kamnolomu nedaleč od vasi so odmevali udarci težkih kladiv po železnih drogovih, ki so se odbijali v nasproti ležeči hrib Krnico. Poten, a vedno nasmejan tovariš Golob je ves dan lomil velike kose kamenja in z optimizmom zrl v prihodnost: »Ko bo dom dograjen, bo treba napeljati še elektriko in vodovod, potem bomo pa na konju.«
- Na strmem bregu nad cerkvijo so pele sekire. Veharjev Viljem je s skupino sovaščanov sekal grmovje in redčil pregoste mlade smreke. S tem delom so imeli dvojno korist: pripravili so drva za žganje apna v apnenici, hkrati pa so očistili gozd, da so mlade smreke dobile več sonca in zraka. Ker so primerno apnenčasto kamenje že našli, so načrtovali, da bodo nažgali celo več apna, kot ga potrebujejo za zadružni dom, in ga porabili še za druge vaške gradnje.
- V smrekovih gozdovih pri Jaznah, uro hoda od Otaleža, pa so sekali krepke smreke za gradbeni les in ostrešje. Vaščani so med delom že z nasmehom govorili o likofu – dnevu, ko bodo les obdelali in na zadnje sleme novega doma ponosno pritrdili smrekico s pisanimi trakovi.
Februarja 1948 so se zvrstile velike udarniške akcije. Na eno izmed njih, v četrtek, 12. februarja, se je na gradbišču zbralo kar 180 prostovoljcev iz Otaleža, Pluženj in Jazen, ki so v enem dnevu opravili 791 ur prostovoljnega dela. Od kamnoloma do glavne ceste so zgradili novo dovozno pot, na katero so nato položili izposojene tračnice, da so lahko kamenje z vagončki prevažali naravnost na gradbišče, izkopano zemljo z gradbišča pa so porabili za dvig in utrditev vaške ceste. Pri delu ni manjkal nihče – celo najmlajši pionirji, med njimi mali Mirko, so vlačili butare k apnenici in po vaseh zbirali staro železo, ki so ga zamenjali za gradbene tračnice.
Da gradnji ne bi zmanjkalo denarja, so poskrbeli zadružniki sami. Na poletnem zborovanju julija 1948 se je pokazalo, da je kmetijska zadruga v Otaležu postala ena najboljših v celotnem idrijskem okraju in je ustvarila nekaj čez 40.000 dinarjev čistega dobička. Zadružniki so soglasno sklenili, da polovico tega zneska namenijo neposredno za gradnjo zadružnega doma. Ob tem je predsednik Ivan Bevk zaradi obsežnega dela na gradbišču prosil, da bi ga razrešili funkcije v zadrugi, a so vaščani njegovo prošnjo enoglasno zavrnili – kot preizkušen borec in pošten gospodar je namreč užival neomejeno zaupanje celotne skupnosti.
Moč žensk, klekljaric in budno oko vaške inšpekcije
Kronika povojnega Otaleža in okoliških vasi bi bila povsem nepopolna brez izjemne vloge žensk, ki so bile tiha in vztrajna gonilna sila napredka. Že januarja 1948 so se žene iz Otaleža, Lazca, Pluženj in Jazen zavezale, da bodo poleg fizičnega dela na gradbišču prevzele skrb za prehrano prostovoljcev. Zbrale so dvesto kilogramov moke in neposredno na gradbišču organizirale skupno kuhinjo, da delavcem sredi dneva ni bilo treba hoditi domov na kosilo in pri tem izgubljati dragocenih delovnih ur.
Njihova dejavnost se je v naslednjih letih še okrepila. Leta 1949 so članice Antifašistične fronte žensk v Otaležu za šestdeset odstotkov povečale svoje članstvo, organizirale plakatne akcije in s tem zbrale 15.500 dinarjev za gradnjo zadružnega doma. Poleg tega so opravile več sto prostovoljnih ur pri ureditvi vaške ambulante ter ob tednu matere in otroka z denarjem, jabolki, moko, jajci in maslom obdarovale vse novorojenčke v vasi. V sosednjem Lazcu pa je vaški odbor Osvobodilne fronte spomladi 1950 za svojo enotnost in zmožnost, da v vsako akcijo pritegne celo vas, prejel visoko odlikovanje Glavnega odbora Ljudske fronte Jugoslavije, posebno priznanje pa je prejela tudi domača borka in predana aktivistka Frančiška Zajc.
Poleg dela na kmetiji in na gradbišču je bil za ženske v teh hribovskih vaseh pomemben vir preživetja klekljanje. Ko so se klekljarice iz Jazen, Pluženj, Lazca in Otaleža v začetku leta 1949 zbrale na posvetu v Otaležu, je ena izmed njih, ki je klekljala že petintrideset let, z vidnim olajšanjem opisala razliko med nekdanjimi in novimi časi. Pred vojno so trgovci klekljaricam trgali od zaslužka in izkoriščali njihovo stisko, po vključitvi v idrijsko čipkarsko zadrugo pa so bile za svoje natančno delo prvič pošteno plačane. Zadruga jim je poleg plačila namenjala še delež od dobička, skrbela za dobro razsvetljavo pri delu, za oddane čipke v vrednosti tisoč dinarjev pa so prejele potrdilo za živilsko nakaznico, kar je v času povojne racionalizirane preskrbe pomenilo veliko pomoč za vsako družino.
Kljub močni slogi pa vaščani niso zatiskali oči pred malomarnostjo ali napakami. Vaška ljudska inšpekcija je budno bedela nad skupnim premoženjem in poštenjem. Novembra 1949 je tako izvoljeni ljudski inšpektor v Plužnjah razkril, da je vaški odbor pobrano članarino tri mesece puščal v vaški blagajni, namesto da bi jo pravočasno odvedel na okraj. Maja 1950 pa je ljudska inšpekcija v Otaležu javno razkrila veliko malomarnost idrijskega podjetja Mleko-perutnina. V skladiščih Ivana Zajca in Ivana Raspeta je namreč od aprila čakalo 134 kilogramov svežega masla iz mlekarne v Plužnjah, a ga podjetje iz Idrije več kot tri tedne ni prišlo iskat, zaradi česar se je pokvarilo kar oseminšestdeset kilogramov dragocenega masla. Javna objava je bila jasen opomin, da skupnost ne bo dopuščala zapravljanja truda kmečkih rok.
Luč znanja in zaključek velikega dela
Konec leta 1950 se je večletno prizadevanje domačinov bližalo zmagovitemu koncu. Pri gradnji zadružnega doma v Otaležu so vaščani do decembra 1950 opravili že okoli osem tisoč ur prostovoljnega dela, pri čemer je v prvih vrstah stala mladina – med najbolj prizadevnimi sta bila v časopisu posebej pohvaljena mladinca Milan Jeram in Zlatka Vogrič. Zastavili so si jasen in trden cilj: v letu 1951 dom dokončno dograditi, hkrati pa so v Otaležu pred volitvami napovedali novo delovno tekmovanje sosednjim prebivalcem v Plužnjah.
Zidovi novega zadružnega doma pa niso rasli sami zase – spremljala jih je intenzivna duhovna, kulturna in izobraževalna rast celotnega območja. Že leta 1948 so v Lazcu odprli svojo vaško knjižnico, kjer so domačini lahko posegli po knjigah. V Otaležu se je mladina v dolgih zimskih večerih zbirala v bralnih krožkih, zvečer pa so vadili gledališke igre. Z izkupičkom od predstav so polnili sklad za zadružni dom, njihova vesela pesem pa je še pozno v noč odmevala po okoliških bregovih in se odbijala od Krnice.
Vrhunec teh izobraževalnih prizadevanj se je pokazal decembra 1950, ko so na območju krajevnega ljudskega odbora Otalež – v Otaležu, Jaznah in Lazcu – delovali kar trije večerni izobraževalni tečaji, ki jih je redno obiskovalo oseminšestdeset tečajnikov, zlasti mladine. Pod požrtvovalnim vodstvom učiteljic Slavice Bončina in Jelene Jean, ki sta tečaje vodili kljub napornemu rednemu šolskemu pouku, ter s pomočjo vaških predavateljev so se udeleženci dvakrat tedensko učili kmetijstva, živinozdravstva, gospodinjstva in branja. Tudi kmetijska zadruga je gledala naprej: načrtovali so ustanovitev lastne kovačnice in mizarske delavnice ter obnovo žage v dolini, poljedelski svet pa je pozimi pregledoval sadovnjake in kmetom svetoval pri obnovi in cepljenju sadnega drevja.
Spomenik slogi in ljubezni do domačega kraja
Če danes s časovne razdalje prebiramo ta skromna, porumenela časopisna poročila iz let 1947 do 1950, se pred nami razgrne veliko več kot le suhoparna kronika neke povojne gradnje. Pred nami oživi portret pokončnih, delovnih in srčnih ljudi iz Otaleža, Lazca, Pluženj in Jazen, ki so v najtežjih povojnih letih dokazali, kaj vse zmore povezana skupnost.
Vsak kubični meter izkopanega peska, vsak kos nalomljenega kamenja v kamnolomu, vsak zamah sekire nad cerkvijo in pri Jaznah, vsaka skleda skupnega kosila na gradbišču in vsak večer ob knjigi ali gledališki vaji so bili tlakovci na poti iz povojnega pomanjkanja v boljše, dostojnejše življenje. Zadružni dom v Otaležu tako ni bil zgolj stavba iz kamna, apna in lesa – bil je trajen spomenik slogi, vztrajnosti in globoki ljubezni do domačega kraja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar