TIHA PRIČEVANJA POD BEVKOVIM VRHOM: Kronika Otaleža in njegove okolice v letih Velike vojne (1916–1919)
Hribovske vasi nad Cerkljansko imajo poseben utrip. Tam, kjer se strmine spuščajo proti slikoviti strugi Idrijce in kjer pogled seže daleč čez slovenski svet, so ljudje od nekdaj živeli trdo, a ponosno življenje. Otalež, Lazec,Plužnje in samotne Jazne so bili kraji, kjer sta se prepletala ljubezen do domače grude in globoka narodna zavednost. Ko pa je poleti leta 1914 svet zajela morija prve svetovne vojne, je v te odmaknjene hribe zarezal oster rezilni rob zgodovine. Moški so odšli, vasi so opustele, pisma z bojišč pa so postala edina popkovina med živimi in tistimi, ki jih je požrla daljna galicijska ravnica.
Fantje na tujih frontah in prazne šolske klopi
Nihče v Otaležu ni slutil, da se tistega sončnega julija 1914, ko je odzvonil poziv k prvi mobilizaciji, za mnoge domače fante začenja pot brez povratka. Med prvimi je moral kovčke spakirati komaj 23-letni Stanko Trdan. Bil je vzor slovenskega učitelja: odkrit, neomajen, mož požrtvovalne ljubezni do naroda in goreč član cerkljanskega Sokola. V telovadnici, pri šolskem delu in v društvenem trobentaškem zboru je bil vedno prvi – zgled tovarišem, kako je treba »sveti domovini sveto služiti«.
S svojim polkom je odšel na rusko fronto. Doma, v osameli otaleški šoli, ki je žalostno zrla dol v dolino, so nadebudni otroški pogledi zaman čakali nanj. Dolgih devetnajst mesecev domači niso vedeli, kje je. Šele sredi poletja 1916 je na sodišče v Cerkno prispelo uradno, s suhim pečatom opremljeno obvestilo. Resnica je udarila kot strela z jasnega: Stanko je umrl že davnega 21. novembra 1914 v rezervni bolnišnici v Felzovskoju na Ogrskem, daleč od svojih hribov, star komaj 25 let. Njegova stanovanjska organizacija in sokolski bratje so objokovali fanta, čigar stopinje so za vedno ostale vtisnjene v pota src, ki jih je grel s svojo toplino. »Slava junaku, učitelju, Sokolu!« je odmevalo med vrsticami domoljubnega tiska, medtem ko je vojna divjala naprej.
Nekaterim je bilo prizaneseno z najhujšim, a negotovost je ostajala. Konec avgusta istega leta je Ivan Ambrožič, pred vojno cenjeni zidarski polir pri gospodu Josipu Kacinu v Otaležu, poslal kratek, a srčen pozdrav vsem svojim znancem in prijateljem po Kranjskem in Primorskem. Izza vojaških jarkov je sporočal le eno: Živ sem.
Medtem ko je doma primanjkovalo moških rok, so tisti, ki so ostali, opravljali nevarna dela. Širjenje ceste med Slapom in Želinom ob Idrijci je zahtevalo trganje žive skale. Maja 1917 je tam kot miner delal 62-letni Jakob Kogoj iz Lazca, mož izkušene roke in trdnih živcev. Nekega dne pa je usoda hotela drugače. Jakob je položil dinamit v vdolbino skale, užgal vžigalno vrvico in se umaknil. Minuta je minila, dve tudi – skala je molčala. Ker razstrelivo ni eksplodiralo, je Jakob v veri, da je ogenj ugasnil, stopil bližnje, da bi nevarne naboje dvignil iz vdolbine. V tistem usodnem hipu je strahovito počilo. Jakob je preživel, a cena je bila visoka: z razmesarjeno desno roko so ga prepeljali na dolgotrajno zdravljenje v ljubljansko deželno bolnišnico.
Pisma čez lužo: Iskanje izgubljenih vezi
Vojni vihar ni pretrgal le življenj, marveč tudi družinske vezi. Mnogi sinovi teh krajev so namreč že pred vojno s trebuhom za kruhom odšli v Ameriko, delat v tamkajšnje premogovnike in tovarne. Zdaj, ko je bila Evropa obdana z bodičasto žico in cenzuro, je vsaka sled za njimi izginila.
Decembra 1916 je John Eržen iz Imperiala v Pensilvaniji v izseljenskem časopisu Glas naroda objavil obupan oglas. Iskal je svojega bratranca Franka Veharja, doma iz Otaleža. Frank se mu je nazadnje javil pred dolgimi šestimi leti iz rudarskega mesta La Salle v Illinoisu, od tedaj pa o njem ni bilo ne duha ne sluha. John je roti rojake: »Ako kdo ve za njegov naslov, prosim, da mi ga naznani ... še bolj mi bo pa drago, če se mi sam javi, ker mu imam nekaj važnega poročati.«
Dve leti kasneje, tik po koncu vojne, decembra 1918, se je zgodba ponovila. Iz istega ameriškega mesta La Salle je Math Vogrič preko časopisa Prosveta poizvedoval za svojimi znanci iz domačih krajev: za Mihaelom Peternelom iz Plužnje, za Frankom Carelom iz Krnic pri Spodnji Idriji ter za Rozi Čerin, omoženo Bevk, iz Otaleža. Ti oglasi so bili tihi klici osamljenih izseljencev, ki so v hrupu ameriških strojev trepetali za usodo svojih sorodnikov v domovini, ki jo je pustošila soška fronta.
Zlom cesarstva in grenka »zlata svoboda«
Spomladi 1918 se je v Jaznah izteklo življenje Luku Bogataju. Star je bil 75 let, čevljarsko obrt pa je pošteno in zanesljivo opravljal več kot šest desetletij. Bil je zaveden katoličan in zvest naročnik Domoljuba. Umrl je tiho, z mislijo na svojega edinega sina, ki se je v tistem hipu še boril nekje daleč na italijanskem bojišču. Stari Luka je odšel z upanjem, da bo konec vojne prinesel mir. Mir je res prišel, a z njim nova, še večja nesreča.
Jeseni 1918 je Avstro-Ogrska razpadla. 30. oktobra so ljudje na Primorskem ponosno vzklikali svobodi. Trikrat hura za konec tiranije! Toda veselje je trajalo komaj štirinajst dni. Med 10. in 15. novembrom so v cerkljanske hribe prikorakale italijanske čete. Zasedba se je začela.
Kmalu se je oglasil anonimni otaleški učitelj, ki je pod psevdonimom »Otaležan« v svet poslal pretresljivo svedočanstvo o goriških učiteljih kot o »mučenikih«. Zaradi birokratske brezbrižnosti propadle avstrijske vlade so bili goriški učitelji že prej prezrti in so mesece stradali brez draginjskih doklad. Zdaj pa jih je doletela nova sužnost. Italijanski vojaki (»Lahi«) so zasedli šolska poslopja. Pouk je bil prekinjen, pošta je nehala delovati, nad vsemi zavednimi Slovenci pa je visela nenehna grožnja: »Če boste preveč glasni, vas odpeljemo v Kalabrijo!« Pogumni učitelj je moral svoje pismo osebno prenesti čez tedanjo improvizirano mejo v Poljansko dolino, da je sploh lahko doseglo Ljubljano in dr. Verstovška, poverjenika za uk. V srcu pa je še tlel žarek upanja: »Zlato svobodo pa nam kmalu prineso – tako vsaj upamo in hrepenimo – bratje Srbi!«
Pod škornjem okupacije
Upanje na rešitev iz Ljubljane ali Beograda je hitro usahnilo. Že v začetku decembra 1918 so italijanski karabinjerji zaukazali, da se pouk v cerkljanskem sodnem okraju mora nadaljevati. Pridevnik »slovenski« je postal nezaželen. Italijanski orožniki so sprva grozili, da se mora poučevati izključno v italijanščini. Otaleški učitelji so se pogumno uprli, sklicujoč se na to, da nimajo uradnih pisnih odlokov, in začasno obdržali stari slovenski urnik. A pritiski so bili vsakodnevni. »Maserra la scuola italiana, e maestri se caput« (Jutri bo šola italijanska, z učitelji pa bo konec), so jim v obraz žugali preprosti italijanski vojaki.
Peti december 1918 je prinesel nov udarec za skupnost. Italijanske oblasti so zbrale vse bivše avstrijske vojakov, stare med 18 in 40 let, ter jih pod stražo odpeljale neznano kam – baje v Gorico na izpraševanje. Med domačini je zavladal strah, saj so v ozadju slutili politične čistke. Negotovost je hromila vsakdanje življenje: okupatorji so obljubljali italijanske plače, a v zameno zahtevali fašistične pozdrave. »Če se to zgodi, kaj nam je početi? V prvem slučaju nas čaka zasramovanje, v drugem Kalabrija. Če ne bomo kmalu rešeni te sužnosti, nam je znoreti. Svobodni bratje, pomagajte nam!« je kričal glas iz Otaleža v začetku leta 1919.
Usoda pa je hotela, da je sredi te narodne agonije Otalež izgubil še enega mladega prosvetitelja. Petega aprila 1919 je v najlepši moški dobi, star komaj 30 let, nenadoma umrl učitelj Cvetko Faganel, doma iz Oseka na Goriškem. Služboval je v Tolminu, Nemškem Rutu in Dolenji Trebuši, preden je prišel v Otalež. Bil je navdušen, ponosen Jugoslovan, človek odprtega srca in priljubljen med ljudmi. Njegova nenadna smrt je bila še ena praznina v že tako zdesetkanih vrstah slovenskega učiteljstva.
Požari in upor na trgu
Da je bila stiska še večja, so tuji vojaki s seboj prinesli objestnost in nered. Maja 1919 je v Jaznah pri Otaležu zaradi skrajne neprevidnosti italijanskih vojakov izbruhnil uničujoč požar. Rdeči petelin je v hipu zajel suhe lesene skodle; do tal sta pogoreli dve stanovanjski hiši in več gospodarskih poslopij. Družine, ki jih je vojna že tako osiromašila, so čez noč ostale brez strehe nad glavo.
Okupatorska vojska pa ni bila enotna. Tudi med mladimi italijanskimi fanti, ki so jih poslali v te tuje, hladne slovenske hribe, sta vrela nezadovoljstvo in alkohol. Novembra 1919 je Anton Carbone, vojak 23. pešpolka, nastanjenega v Otaležu, pogledal globoko v kozarec domačega terana. Stopil je na otaleški trg in začel na ves glas razglašati revolucijo ter pozivati k uporu proti lastnim oblastem. Ko so pritekli karabinjerji, da bi pijanega upornika vklenili in utišali, je Carbonu na pomoč priskočil njegov vojaški tovariš Angelo Dolcieri. Ta je divje zamahnil s puško in zagrozil orožnikom. Po krajšem, a glasnem pretepu sredi trga pred zgroženimi domačini so karabinjerji oba nasilneža le obvladali in ju odvlekli v zapore.
Epilog te žalostne kronike se je izpisal nekaj let kasneje. Do leta 1926 je rapalska meja dokončno odrezala Primorsko od matične domovine. V Otaležu je takrat služboval župnik Jožef Kos. Iz tistega časa, natančneje z dne 18. maja 1926, je ostal ohranjen hladen, uraden italijanski obrazec za prejem denarnega naloga na njegovo ime. Slovenska beseda je bila v uradih prepovedana, imena krajev so bila potujčena, šole so postale italijanske.
Toda spomin na Stanka Trdana, Cvetka Faganela, starega čevljarja Bogataja in vse tiste neimenovane Otaležane, ki so skozi leta prve svetovne vojne in fašističnega pritiska ohranili zvestobo svojemu rodu, je ostal zapisan v kamnu teh hribov in v srcih potomcev. Ostali so kot večni opomnik na čas, ko je bilo najtežje biti slovenski učitelj, slovenski delavec in slovenski človek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar