Kronika nemirnega leta 1910 v Otaležu

Kronika nemirnega leta 1910 v Otaležu

Zima, ki je prinesla nemir

Januarja leta 1910 je narava v hribovju nad Cerknim kazala zobe. Meter debela snežna odeja je odrezala vasi od doline, a pod težkim snegom, ki je pritiskal na skodlaste strehe Otaleža, Lasca in Pluženj, ni bilo miru. Ljudje so bili nemirni. Po bajtah se ni govorilo le o draginji, ki je tisto zimo žrla še zadnje vinarje, ampak o politiki. Ta je prodrla celo skozi ključavnice šolskih vrat.

V Lazcu je tisto zimo vrelo. Na šolo je prišel mlad, komaj izšolan učitelj Ambrož Rusjan. Bil je fant ponosne drže, goreč pristaš krščanskih idej, a hkrati trmast in neizprosen. Za socialdemokratske očete v vasi, ki so v dolini poslušali govore o delavskih pravicah, je bil Rusjan strasten klerikalec. Še huje pa je bilo, da je mladenič v razredu hitro dvignil roko.

Ko je v začetku januarja po vasi zaokrožil izvod delavskega lista Rdeči prapor, so moški v gostilni pri Maruškovcu zbijali glave skupaj ob dopisu, ki je grajal mladega učitelja, češ da pretepa šolske otroke in nad njimi hladi svojo jezo, še posebej nad tistimi, ki imajo socialnodemokratične očete. Dopis je vseboval tudi ostro opozorilo, da starši ne bodo stali križem rok in da bodo porabili skrajna sredstva, da obvarujejo otroke pred njegovimi pestmi.

Učitelj Rusjan se ni zmenil za šepetanje za svojim hrbtom. Imel pa je močnega zaveznika – otaležkega župnika Vinko Budo in njegovega zvestega bernardinca z imenom Oros. Pes je bil strah in trepet vaških otrok. Ko so klerikalni veljaki videli napad v Rdečem praporu, so vrnili udarec z žolčno, a duhovito satiro v Primorskem listu. Zapisali so jo kar v imenu psa Orosa, ki je javnost posmehljivo obveščal, da mu je prav ta članek v Rdečem praporu podelil patentirano pravico grizti šolske otroke, zato naj ga nihče ne prijavlja oblastem, saj se bo s tem le osmešil.

Tako sta se tisto zimo v snegu grizla dva svetova: eden, ki je slepo verjel v staro cerkveno avtoriteto, in drugi, ki je zahteval pravico za malega človeka.

Solze pri Maruškovcu in poročni zvonovi

A življenje v hribih ni bilo le politično bojišče; bilo je polno krutih osebnih tragedij. Gostilna pri Maruškovcu v Otaležu, kjer so se zbirali možje, je v začetku januarja utihnila. Gostilničar Anton Zajec, ugleden mož in pristaš krščanske organizacije, je doživljal svoj križev pot. V enem samem letu mu je usoda vzela očeta in brata, drugega januarja pa je skozi vas krenil še pogrebni sprevod za njegovo mlado ženo Katarino.

Vas je jokala z Antonom. Katarina je bila vzorna krščanska žena in skrbna gospodinja, za seboj pa je zapustila trop majhnih, nepreskrbljenih otrok. Ko so jo položili v zmrznjeno zemljo, je marsikateri mož v slovo zašepetal besede sožalja in željo, naj ji sveti večna luč. Anton je ostal sam z dolgovi, gostilno in sirotami, njegov obraz pa je postal zagrenjen opomnik, kako hitro lahko hribovsko življenje zlomi človeka.

Toda že konec meseca, 31. januarja, so v isti vasi zapeli poročni zvonovi. Poročil se je Anton Močnik z Anco Rejec. Anca je bila srce in duša lokalnega Katoliškega slovenskega izobraževalnega društva. Dekle, polno življenja, se je zaradi poroke moralo odseliti čez hribe, na Staro Oselico na Kranjsko. Vaški fantje so jima klicali želje za mnoga leta, a v zraku je že viselo vprašanje: kdo bo nadomestil njeno zagnanost v društvu?

Vzpon Orlov in pustni greh

Odgovor je prišel z mladino. Konec prejšnjega leta so v Otaležu ustanovili telovadni odsek Orel. In kdo je bil njihov prvi načelnik? Nihče drug kot učitelj Ambrož Rusjan. Za krščanske fante je bil Rusjan pravi blagoslov. Dvakrat na teden so se zbirali v izobraževalnem društvu, kjer jih je Rusjan z zagnanostjo uril v telovadbi in narodni zavednosti.

Ko so Orli 2. februarja prvič stopili na oder na vaški veselici, je bila dvorana nabito polna, čeprav je zunaj divjal snežni metež. Fantje so blesteli. Skeči so pokali od smeha, šaljiva srečelovnica je ogrela srca, mešani zbor pa je pod vodstvom organista zapel tako močno, da so vsi pozabili na zimske stiske. Društvo je stopalo naprej s polno paro.

A le nekoliko kasneje, ob pustu, se je idila raztreščila v Plužnjah. Tamkajšnji fantje in celo starejši gospodarji iz uglednih družin so obudili starodavni običaj – pustno maškarado. Našemljeni v stare cunje, z glavami, okrašenimi s papirjem, in z zarjavelimi godali, ki so tulila in cvilila, so kot blazna drhal hodili od hiše do hiše.

Krščanski veljaki so se zgražali. Glavni krivec za to mačjo muziko je bil alkohol. Vse, kar so koledniki nabrali, so sproti zapili. V Primorskem listu je ogorčen dopisnik grmel, da sedanjemu resnemu času niso več primerne take zabave, ko vsem grozita pomanjkanje in beda, draginja pa preti uničiti najboljše domove. Pozval je, da je treba vsak vinar desetkrat obrniti in stopiti v boj proti alkoholu, ki uničuje družine in gmotno blagostanje.

Izbruhnila je prava medijska vojna. Dopisnik iz Pluženj, ki je maškare zagovarjal v listu Primorec, je bil tarča javnega posmeha, češ da nima čuta za pošteno zabavo in da je bil na pepelnično sredo sam deležen mačjega objema alkohola pred Filipčevo hišo.

 Sence na hribih: Tatice in odhodi

Pomlad je prinesla kmečko delo, pa tudi nenavadne sence. Aprila so oblasti po vseh okrajih zasledovale 36-letno deklo Katarino Jereb, ki si je pravila tudi Podobnik, iz Pluženj. Bila je prebrisana ženska, majhne postave, suhega obraza in črnih las, oblečena v rjava oblačila z belo ruto. Njen sistem je bil preprost: udomačila se je pri premožni gospodinji, čez par dni pokradla denar ter obleke in izginila v noč. Nazadnje je neki gospodinji izmaknila 29 kron – celo premoženje za tisti čas.

Maj pa je prinesel olajšanje. Deželni zbor v Gorici je končno odobril prepotrebna finančna sredstva za preživetje teh krajev. Za že zgrajeni vodovod v Plužnjah so nakazali celih 1000 kron, za tri vodnjake v Lazcu pa 180 kron. Voda, ta večni vir sporov in življenja, je končno tekla čisto in nemoteno.

Toda poletje je prineslo hudo izgubo za otaleške Orle. 23. junija je vas nenadoma zapustil učitelj Ambrož Rusjan. Odšel je drugam, morda utrujen od nenehnih političnih polen pod nogami, morda poklican na višjo dolžnost. Orli so ostali brez glave. Bil je mož, vnet z dušo in telesom, in mladeniči so vedeli, da bodo na prihodnjem občnem zboru težko našli tako zanesljivega voditelja.

Jesen ponosa in blagoslova

Kljub odhodu načelnika pa sadovi Rusjanovega dela niso propadli. Orli so se čez poletje urili sami. Prvega maja so na veselici nastopili v čudovitih novih uniformah – kar petinštirideset uniformiranih fantov je korakalo skozi vas, kar je bilo za tako majhno hribovsko skupnost pravi čudež. Hodili so na tečaje v Idrijo, romali na Sveto Goro, kjer so poslušali ognjevite besede dr. Janeza Evangelista Kreka, in kljub temu, da so jih lokalni nasprotniki zmerjali s čuki in šuntali nevedne ljudi proti njim, niso odnehali.

Vrhunec leta pa je pripadel Plužnjam. Skozi vse leto so zbirali denar, tesali les in žgali opeko. 9. oktobra 1910 ob dveh popoldne je napočil zgodovinski dan: slovesno blagoslovljenje novega gasilnega doma.

Sonce je obsijalo gorske vrhove, ko je otaležki župnik Vinko Buda stopil pred novozgrajeni dom. Vas je bila neprepoznavna – preplavila jo je množica domačega in tujega občinstva. Prihitele so uniformirane gasilske čete iz Idrije, Spodnje Idrije, Ledin in Cerknega, s seboj pa so pripeljale celo ženski podporni gasilni odsek. Župnik Buda je imel prekrasen, ganljiv nagovor. Gasilce je pozval k vztrajnosti in natančnemu izpolnjevanju dolžnosti, saj je bil požar v teh lesenih vaseh največji sovražnik. Popoldanska veselica je ponudila bogat program, gasilski odbor pa je vsem prisotnim namenil topel bratski pozdrav na pomoč.

Kmalu zatem, 30. oktobra, je oživelo tudi kulturno utrip v samem Otaležu, saj je tamkajšnje Bralno društvo priredilo veliko veselico na Travniku pri Francetu Vogriču.

 Razstava in pogled v prihodnost

Ko je v decembru padel prvi sneg nove zime, so se kmetje iz Otaleža in Pluženj odpravili na veliko živinsko razstavo v Cerkno. Govedo je bilo ponos hribovskega človeka. In prav možje iz naših zgodb so domov odnesli največje časti na razstavi, kjer je bilo ocenjenih 50 glav živine.

Andrej Zajec iz Pluženj, s hišne številke 35, je postal najuspešnejši rejec razstave. Njegova živina je bila brez para: odnesel je denarno nagrado za bika, prvo nagrado za kravo v vrednosti 60 kron in prvo nagrado za dvozobno junico v višini 40 kron. Tudi Peter Zajec iz Lasca s številke 65 in Miha Peternel nista zaostajala, saj sta s svojimi biki in junicami dokazala, da sta trud in trma domačega človeka močnejša od skope gorske zemlje.

Leto 1910 se je iztekalo. Katoliško društvo in telovadni odsek Orel sta do konca leta zbrala 23 članov, imela tri predavanja in kupila 13 uniform. 27. decembra so se zbrali na rednem občnem zboru. Iz Gorice je prišel poseben govornik, ki jim je s pomočjo slik – te čudežne naprave, ki je na platno risala svetlobo – kazal predavanje velikanskega pomena za krajevne razmere. Izvoliti so morali novega načelnika, močnega moža, ki bo stopil v čevlje Ambroža Rusjana in nadaljeval začrtano pot.

Skozi okna dvorane se je videl temen, zasnežen Otalež. Časi so bili resni, draginja je pritiskala, politični razkol je ostal. A ko so fantje stopili skupaj v nadi, da bo v kraje prišla blagodejna izobrazba in omika, je bilo jasno – ti ljudje pod Rebrjo ne bodo nikoli upognili hrbta.