Brat proti bratu, zvon proti kladivu .Leto 1909
Zgodba o uporu, veri in jabolkih v gorski vasi Otalež leta 1909
Zima tistega leta ni hotela oditi. Nad Cerkljanskim hribovjem se je zaklenilo nebo in gora nad Idrijco je spala pod debelo, težko odejo belega pršiča. V Otaležu, odrezanem od sveta na svojih šeststo metrih nadmorske višine, je sneg segal čez pas, ponekod celo čez meter. Možje so bili zaprti med štiri stene, stisnjeni k lesenim pečem, ki so goltale zadnja drva. Zunaj je bril mrzel gorski veter, znotraj pa je kuhalo nekaj veliko bolj nevarnega. Kuhala je zavest, da svet tam spodaj, v dolini, ne bo več tak, kot je bil.
Leto 1909 je namreč v te odmaknjene gorske laze prineslo tisto najbolj kužno in obenem najbolj privlačno človeško iznajdbo: politiko.
Rdeči sneg na Travniku
Vse se je začelo že nekaj dni po božiču prejšnjega leta, ko je bila zmrzal najhujša. Na Travniku, v tesnih, po tobaku in prepotenem sukno dišečih prostorih Franca Vogriča, se je gnetlo toliko ljudi, da se moški niso mogli niti obrniti, da bi pljunili na tla. Stali so poslušalec poleg poslušalca. Prišli so zidarji s hrbtenicami, ukrivljenimi od nošenja težkega kamenja, tesarji z oguljenimi dlanmi in kmetje, ki so z obronkov strmali čistili trmasto kamenje.
Pred njih je stopil dr. Henrik Tuma. Mož iz mesta, z uglajeno brado, a z besedami, ki so zvenele kot udarci kovaškega kladiva. Govoril je o kmetu, napredku in socializmu.
»Dolgo ste garali na zemlji, da so drugi jedli njene sadove!« je grmel Tuma, njegova senca pa je plesala po leseni steni ob siju petrolejke. »Zgodovina nas uči, da je kmet konservativen, ker je razpet po hribih. A ko se poljedelski delavec zave, da ima skupnega sovražnika v velikem kapitalu, ko spozna, da je vzrok vaše bede zloraba bogastva, vere in vede s strani tako imenovanih razumnikov... takrat se otrese suženjstva klerikalizma!«
V zadnji vrsti je strogih oči poslušal Ivan Ambrožič, ponosen otaleški zidar. Njegovo srce je utripalo v ritmu teh besed. Ko se je shod končal, so otaleški zidarji, zbrani okoli njega, udarili z dlanmi po mizi. Sklenili so: ustanovili bodo svojo stavbeno zadrugo. Iz žepov so potegnili prve krajcarje za strankarski davek. Domov so odnesli trideset izvodov Delavskega lista, skritih pod plašči, kakor da nosijo prepovedano strelivo.
Otalež, ta mirna gorska vas, je postal prva utrdba socialne demokracije na Goriškem.
Gasilci brez »idrijske olike«
A cerkveni zvonovi v Otaležu niso zvonili v socialističnem taktu. V župnišču je sedel kurat Vinko Buda, mož ostrega peresa in še ostrejših načel. Zanj je bil socializem strup, ki so ga v hribe zanesli mestni hujskači – brezverna tolpa, ki želi kmetu vzeti zemljo in dušo.
Nevihta je najprej izbruhnila v sosednjih Plužnah. Nekega januarskega nedeljskega popoldneva so se domačini zbrali, da bi ustanovili nujno potrebno Gasilno društvo. Na posvet so povabili gospoda Žaklja, načelnika gasilcev od Fari. Z njim pa je prispelo tudi nekaj nepovabljenih gostov iz Idrije, naprednjakov, ki so s seboj prinesli mestno samozavest in prezir do vsega, kar je dišalo po cerkvi.
Žakelj je stopil pred zbrane in začel z lepimi besedami: »Gasilsko društvo mora biti nad strankami!« A že v naslednjem dahu je začel tolči čez »farje«. Pridušal se je, da njegovi možje ne bodo delali parade pri cerkvenih obhodih, če za to ne dobijo plačila.
Idrijski načelnik, poln mestne vzvišenosti, je medtem vpil čez sobo: »Sem naj pride far! Naj sliši!« Vedel je, da v Otaležu prav takrat poteka služba božja in da je v vasi varno vpiti.
Domačim možem je prekipelo. Pogledali so se, trdi v obraz, in hitro spoznali, kam pes taco moli. »Za coklo ne bomo nikomur,« so mrmrali med seboj. »Posebno pa ne potrebujemo idrijske 'olike' in njihove priliznjene nepristranskosti. Smo sami dovolj zmožni in razsodni!« Idrijčane so poslali nazaj po dolini navzdol, v Plužnah pa so sklenili ustanoviti svoje lastno, čisto gasilsko društvo.
Vojna harmonijev in jabolk
Do jeseni leta 1909 je gorska vasica postala pravo bojno polje dveh svetov. Na eni strani so bili naprednjaki in liberalci, na drugi klerikalci Kmečke zveze. In sredi tega ognja sta stala dva moža, ki se nista mogla videti niti na sliki: kurat Vinko Buda in Ivan Kacin, organist ter samonikli izdelovalec ameriških harmonijev in orgel.
Kacin je bil bister mož, ki je v svoji delavnici iz lesa in kovine ustvarjal čudovite instrumente, a njegovo srce je bilo na strani napredne stranke. Ko so se bližale usodne deželnozborske volitve za tolminski okraj, kjer sta se udarila dr. Tuma za socialiste in kandidati Slovenske ljudske stranke, je Kacin obul škornje in začel brusiti pete. Tekel je v Gorico po navodila, tiskal plakate in ponoči hodil od hiše do hiše, prepričujoč kmete, naj se otresejo cerkvenega jarma.
Klerikalni tabor mu ni ostal dolžan. V časopisu Primorski list se je pojavil anonimen zapis, ki je duhovščino pozval, naj bojkotira Kacinovo podjetje: »Ta mož se kot izdelovalec orgel rad usiljuje prečastiti duhovščini, kateri ga s tem primerno priporočamo!«
Kacin je pobesnel. Vzel je pero in v liberalno Sočo zapisal besede, polne žolča: »Že eno leto izdelujem harmonije, pa še enega samega ni kupila ta naša prečastita duhovščina! Nasprotno, raje podpirajo Nemce, tuje in judovske tvrdke. Hočejo me uničiti, ker se ne pustim vpreči v klerikalni jarem!« Dopisnika je obtožil laži in javno ponudil: »Če ta lažnik dokaže, da sem šel pred volitvami v Gorico po navodila, mu takoj dam dva harmonija na izbiro! Če ne, pa je lažnik brez primere!«
Zgodba je postala še bizarnejša, ko so se v volilno agitacijo vmešala – jabolka. V Lazcu je novi učitelj Ambrozij Rusjan, velik abstinent in še večji klerikalec, skupaj s kuratom Budo začel obiskovati kmetije. Po vasi se je razširil glas, da sta moža kmetom obljubljala, da bosta osebno poskrbela za izjemno drago prodajo letošnjega pridelka jabolk, če bodo le glasovali za klerikalno stranko.
V Masori pa so kmetje opazovali nenavaden prizor. Kurat Buda je sam hodil po blatnih kolovozih, meril bodočo cesto in obljubljal blagostanje. Na dan volitev je bil tako blatnem čez kolena od samega truda, da so se mu pridušeno smejali celo lastni pristaši. Eden od liberalnih dopisnikov je pikro zapisal, da kurata sploh ni mogoče dobiti v župnišču in da bi se skoraj ponovil primer izpred dveh let, ko je nek mladenič moral umreti sam, brez duhovnika in zakramentov, ker je pastor rajši politiziral po hribih.
Resnica Blaža Razpeta
Politična gonja je dosegla vrhunec, ko je kurat Buda v Gorici objavil oster odgovor Kacinovim privržencem. »Meni to junaštvo, ko se pisec skriva v grmovje v Masoro, nič ne imponira,« je zapisal zviška. »Njegovi lastni liberalni somišljeniki so ga v Cerknem že tako siti, da so ga javno oklofutali in vrgli iz Firbarjevega salona. Pika!«
Toda obtožba o umirajočem mladeniču brez zadnje popotnice je zadela živo rano v srcu nekega očeta.
- novembra 1909 je Blaž Razpet, posestnik iz Masore s hišne številke 209, stopil pred vaščane. Njegov sin Vinko je umrl januarja prejšnjega leta. Bolečina je bila še vedno sveža. Z ogorčenjem je napisal javno izjavo za časopis Slovenec:
»Ker ima zahrbtni pisun gotovo v mislih mojega rajnega sina Vinkota, izjavljam resnici na ljubo, da ga je česti gospod kurat Buda pred smrtjo previdel s tolažili svete vere, kolikor je Vinkotovo pomilovanja vredno stanje sploh dopuščala. Odločno pa povem liberalnemu zahrbtnemu pisunu, naj nikdar več ne zlorablja blagega spomina na mojega rajnega Vinkota v svoje strankarske umazane namene!«
Ta pretresljiva očetova izpoved je presekala liberalno agitacijo. Prah se je za trenutek polegel, ljudje v hribih pa so spoznali, da je politika začela hlastati po tistem, kar jim je bilo najbolj sveto – po njihovem žalovanju.
Orli nad Otaležem
Volitve so minile. Klerikalni tabor je razglasil popolno zmago. »Kot en mož smo vsi volili kandidate S.L.S.,« so se hvalili v Primorskem listu. »Nasprotniki so prišli do boljšega prepričanja in ostali doma. Le nekoliko več poguma, pa vas prihodnjič vidimo v naših vrstah!«
Da bi kurat Buda dokončno zavaroval otaleško mladino pred »rdečim zlom«, je konec novembra, na prvo adventno nedeljo, pripravil zadnji, odločilni korak. Iz Cerkna je pripotovalo petnajst uniformiranih fantov, iz Spodnje Idrije še pet. V novi dvorani Jakoba Jereba so ustanovili telovadni odsek Orel za vasi Otalež, Jazne, Plužnje in Lazec.
Govoril je Franz Kremžar iz Gorice, mladeniče je pozval k vztrajnosti, disciplini in obrambi vere. Petindvajset domačih fantov je takoj stopilo naprej in se vpisalo v društvo. Začeli so redno vaditi vsak ponedeljek in četrtek pod vodstvom učitelja Rusjana. Za predsednika in tajnika odseka je bil, seveda, izvoljen kurat Vinko Buda osebno.
V vasi je spet zavladal red, vsaj na videz. Katoliško izobraževalno društvo je ponosno poročalo, da so njihovi člani v enem letu prebrali več kot tristo knjig in da med ljudi delijo čez petdeset izvodov verskih časopisov. »Ne napadi, ne psovanja nas ne bodo ustavili. Nasprotniki si bodo prej razbili glave, kot pa nas ustavili na našem potu!« je pisal društveni kronist.
Čebelji roj nad zamrznjeno goro
Medtem ko so možje pisali ostre dopise, šteli volilne glasove in ustanavljali straže, pa je narava v Otaležu živela po svoje, ne meneč se za človeško razprtijo.
Maja tistega leta, ko je sneg komaj dobro skopnel s strmih gora in je bila zemlja še mrzla, je enainosemdesetletni Jakob Brejc, najstarejši čebelar v vasi, stopil pred svoje panje na višini 603 metrov. Po dolgi in kruti zimi nihče ni pričakoval življenja. A ko je sonce posijalo na lesene deščice, je starec obstal v čudenju.
Iz panjev sta izletela prva dva, močna, čebelja rojca. Bila je to nenavadna, skoraj čudežna prikazen za tisti letni čas in to gorsko lego. Divji, svobodni roj je poletel visoko nad otaleške strehe, nad cerkveni zvonik kurata Bude in nad delavnico Ivana Kacina, ter izginil nekje v zelenem objemu gozda.
Čebele niso bile ne klerikalne ne socialistične. Iskale so le cvet, ki bo pognal iz blata, ki so ga možje tisto zimo tako vneto premetavali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar