Kronika gorskega raja in trpkih preizkušenj 1928 1929

Kronika gorskega raja in trpkih preizkušenj 1928 1929

Nekje visoko nad globoko, divjo grapo reke Idrijce, tam, kjer se strmine Masor in planinske trate Pluženjskega ter Bevkovega vrha dvigajo proti nebu, leži Otalež. Za zunanjega opazovalca je to morda le skupina raztresenih hiš, ujetih med hribe, kjer pozimi brije oster mraz, spomladi pa narava zacveti v vsem svojem gorskem sijaju. A za tiste, ki so tam pognali svoje korenine, je bil to cel svet – svet trdega dela, globoke vere in neupogljivega ponosa.

V obdobju med obema svetovnima vojnama, ko so ti kraji pripadli italijanski upravi, je bil utrip življenja v Otaležu tesno prepleten z zvonom farne cerkve svete Katarine. Ta mogočna stavba, ki je ponosno kraljevala nad fari, ni bila le versko središče, temveč živa priča trme in sloge domačih ljudi.

Graditelji iz grape: Dediščina očetov

Starejši vaščani so v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja še radi obujali spomine na čase, ko je cerkev dobivala svojo podobo. Najstarejši mož v fari, Lavrenc Božič, po domače Zaravnar, je rad pripovedoval zgodbo iz svojih rosnih let. Kot dvanajstletni deček je imel pomembno in odgovorno nalogo: delavcem in nosačem je nosil tobak s Trat od svetega Antona.

Gradnja cerkve je bila namreč nadčloveški napor. Dolge vrste domačinov, mož in fantov, so v tistih časih v okviru tlake in prostovoljnega dela nosili pesek iz globoke struge Idrijce. V težkih koših na hrbtih so se vzpenjali po strmih, nezavarovanih rebrih navzgor do stavbišča. Zaravnar je s tobakom lajšal trud tem utrujenim možem, ki so dobesedno na svojih ramenih prinesli material za božji hram. Ko je Zaravnar leta 1929 stopil v štiriindevetdeseto leto in se poslovil od sveta, je s seboj odnesel žive spomine na šest duhovnikov, ki jih je preživel, a za seboj je pustil trdno cerkev in zgodbo o zdravih, krepkih planinskih koreninah.

To zdravje in dolgoživost sta bili plod neprestanega gibanja. Ob poletni košnji je vsak, kdor je sploh še lahko premikal noge, odšel v planino. Po strminah Bevkovega vrha so se vile dolge vrste koscev in grabic, ki so po strmih drastah vlačili cele gore dišečega sena, naloženega na veje. Delo je dajalo življenje, vera pa mu je vlivala smisel.

Slovo od očeta fare: Župnik Josip Kos

Leta 1928 je Otalež doživel globok udarec. Dolgoletni kurat Josip Kos, rojen v Nemškem Rutu, je po dolgi in izjemno mučni bolezni podlegel raku na želodcu. Bil je mož krepke postave, polno življenja in neizmerne energije. Za Otaležce ni bil le duhovni pastir, temveč resnični oče, učitelj in gospodarski steber. V času, ko so bili časi hudi in je pomanjkanje denarja trlo marsikatero družino, je gospod Kos vodil lokalno hranilnico in posojilnico. Znal je prisluhniti vsaki stiski, svetovati kmetu in podpirati slovensko prosvetno delo, zaradi česar je bil med ljudstvom izjemno priljubljen.

Njegov pogreb junija 1928 je postal nemi manifest slovenske povezanosti v tistih težkih letih. Pred pročeljem ljubljene cerkve svete Katarine, kjer so mu izkopali grob v hladni zemlji, se je zbrala nepregledna množica. Prišli so ljudje iz sosednjih vasi – Cerkljani, Novačani, Šebreljci – ter celo prijatelji iz Trsta in Gorice. Dvanajst duhovnikov, šolska mladina z učitelji, gasilci in dekleta iz Marijine družbe so ga pospremili k večnemu počitku, medtem ko je domači pevski zbor pel ganljive pesmi posmrtnice.

Smrt gospoda Kosa je zapustila zevajočo vrzel, a življenje v hribih se ni ustavilo. Že julija istega leta so Otaležci s slavolokom, okrašenim s cvetjem in zelenjem, ter ob slovesnem pritrkavanju zvonov sprejeli novega dušnega pastirja, Antona Krapeža, ki je obljubil, da bo nadaljeval delo svojega predhodnika.

Skupnost, ujeta med tradicijo in moderno dobo

Življenje pod italijansko oblastjo je prinašalo nenehne spremembe. Okoli cerkve in šole se je začela graditi nova vojaška kasarna, urejali so državno cesto med Želinom in Idrijo, v vas pa so se znova naselili orožniki. To je domačinom prinašalo vsaj nekaj prepotrebnega zaslužka v dneh, ko je denarja primanjkovalo za najnujnejše gospodarske potrebe.

Kljub političnim pritiskom in revščini pa sta vera in tradicija ostali nedotaknjeni. Dekleta so ponosno vstopala v Marijino družbo, kljub zlobnim jezikom, ki so pravili, da se pobožna dekleta ne bodo mogla omožiti. Resni fantje, so takrat govorili v vasi, ne iščejo nevest na plesiščih, ki so »smetišča posameznih krajev«, temveč med poštenimi in vernimi dekleti. Ko sta se oktobra 1929 poročila Katrca Brejc, dolgoletna cerkvena pevka, in Jernej Lapanje iz Jazen, so svatje v cerkev prišli brez godcev, a so se kljub temu veselo in dostojanstveno zabavali ves dan, v čast krščanskemu zakonu.

Vrhunec skupnostnega življenja je vsako leto predstavljal shod svete Katarine, ki je potekal 25. novembra. Takrat se je tiha gorska vas odela v praznično vzdušje. Cerkev je bila napolnjena do zadnjega kotička, ljudje pa so opravljali tradicionalno darovanje s svečami in se v procesiji vili okoli glavnega oltarja. Svetloba stoterih sveč je odsevala na obrazih vernikov, ki so v molitvi iskali tolažbo pred vsakdanjimi skrbmi, boleznimi in bivanjsko stisko.

Leta 1930 je farno skupnost še dodatno utrdil sveti misijon. Bil je to čas duhovne prenove, ko so se stari spori pozabili, cerkvene klopi pa so bile prepolne tistih, ki so iskali upanje za prihodnost.

Večni počitek pod zvonikom

Zgodovina Otaleža je bila tudi zgodovina neizprosne smrti, ki je kosila brez izbire. Pobirala je mlade fante, kot je bil Anton Slabe, ki je preminul zaradi posledic ran iz svetovne vojne in namesto krčem rajši zahajal na 1050 metrov visoke domače vrhove. Pobirala je mlada, komaj 26-letna dekleta, kot je bila priljubljena Cilka Lipužičeva iz Lazca, katere krsto so lokalni fantje in dekleta prekrili z neštetimi rožnimi venci. In pobirala je stare korenine, kot je bila 92-letna Ana Golob, najstarejša faranka, ki je še tik pred smrtjo sama peš obiskovala cerkev.

Vsi ti ljudje – od preprostih kmetov, požrtvovalnih mater, zavednih učiteljev, kot je bil prezgodaj preminuli glasbenik Alojzij Kokošar, do trmastih graditeljev – so delček svoje duše zapustili v kamnih cerkve svete Katarine. Ko so zvonovi doneli z njenega zvonika in se razlegali po okoliških grapah, niso le oznanjali ur ali klicali k maši. Pripovedovali so zgodbo o narodu, ki ga nobena oblast, noben mraz in nobena revščina niso mogli ločiti od njegove zemlje, njegove vere in njegovega ponosa. Cerkev v Otaležu tako ostaja večni spomenik času, ko se je gorski raj prepletal s trdo resničnostjo, luč vere pa je svetila skozi meglo zgodovinskih preizkušenj.