Križpotja gorskih vasi leta 1927

Križpotja gorskih vasi leta 1927

Onkraj velikih luž: Grenki kruh Ivana Lipužiča

Zgodaj spomladi leta 1927, ko so po rodnih grivah okoli Lazca zapeli prvi ščinkovci in so se liščki zagostoleli v prebujajočem se grmičevju, je med hribe zavel hladen, tuj veter. Prinesel je vest, ki je potovala dolgo, čez cel ocean, iz velikega, hrupnega Chicaga.

Ivan Lipužič je bil eden tistih fantov, ki so pred dvema desetletjema zapustili domovino s trdnimi pestmi in visokimi upi. Ko je stopal mimo cerkve svete Katarine, se je ozrl nazaj na domačo vas, svest si svoje mladostne moči. Tujina mu je v daljnem Illinoisu, tam v mračnih premogovnikih Lincolna, sprva ponudila delo, a mu je kmalu vzela vse ostalo. Črni prah in neusmiljen ritem strojev sta drobila pljuča, dokler ga ni dokončno zlomila divja influenca.

Še marca tistega leta so rojaki v chikaškem Proletarcu brali obvestilo, da tovariš John Lipuzich leži v bolnišnici Cook County na Harrisonovi ulici, v triinpetdesetem oddelku, na postelji številka 104. Obiski so bili dovoljeni popoldne in zvečer, rojaki so ga iskali, mu stiskali roko. A zahodna pomlad je bila neusmiljena. Maja je v Trstu izšla Edinost z uokvirjenim zapisom zvestega vaščana. Amerika, ki je obljubljala zlato, je Ivanu izpila poslednje moči, v plačilo pa mu ponudila le skromen kotiček pod tujo zemeljsko odejo. Niti domači zvon mu ni zapel v slovo, niti ena solza iz materinega očesa ni kanila na tisti daljni, samotni grob. Ostal pa je spomin – spomin na zavednega fanta, ki v tujini ni naredil sramote svojemu rodu.

Življenje pod škornjem in zakoni tujega kralja

Doma, v hribih nad Idrijco, pa se je življenje zvijalo pod povsem drugačnim pritiskom. Minilo je nekaj let, odkar so ti kraji z rapalsko mejo pripadli Kraljevini Italiji, in leto 1927 je prineslo dokončno zaostrovanje fašističnega primeža.

V šolske klopi v Lazcu in Otaležu je že globoko zagrizla tako imenovana Gentilejeva šolska reforma. Italijanske oblasti so z zakoni zahtevale prevzem razrednih knjižnic in sistematičen pregon slovenske besede. Učiteljice so morale s seznama knjig s težkim črnilom prečrtati naslove, ki so dihali s slovenskim ponosom: Naš cesar, Slovenski Branik, Cesar v Gorici. Vse to se je, z uradnim pripisom »se je odstranilo«, znašlo v ognju ali zaklenjenih zabojih.

Tolminsko učiteljsko društvo, ki je dolga leta po uničujoči soški fronti edino skrbelo, da so otroci sploh imeli tiskane knjige v domačem jeziku, je bilo leto poprej nasilno ukinjeno. Šolske knjižnice so začele stagnirati in nazadovati. Medtem ko je imela šola v Lazcu leta 1921 še sto slovenskih knjig za svojih 85 učencev, je do leta 1927 njihov fond padel na 85. V Otaležu pa, kjer leta 1921 sploh niso imeli knjižnice, so do leta 1927 na police naložili 51 knjig – a vse po vrsti so bile tiskane v jeziku rimskih volkulj, namenjene prevzgoji gorskih otrok.

Pritisk se ni končal v šolah. Septembra 1927 je goriški prefekt izdal neusmiljen odlok, ki je globoko zarezal v kulturno pljučno krilo regije: uradno je bilo razpuščeno Prosvetno društvo v Otaležu. Italijanske oblasti so v poročilu, ki sta ga povzela tako goriška Straža kot tržaška Edinost, hladno zapisale, da je društvo »delovalo v nasprotju z nacionalnim redom«. Slovenska pesem, igra in predavanja so postali zločin proti državi.

 Med revščino, upom in pregreho: Vsakdan pod goro

Navkljub političnim nevihtam pa je moral mali človek preživeti. In preživetje v teh hribih je pomenilo nenehno borbo z naravo in lastnimi slabostmi.

Gore so še vedno celile rane grozovitih jesenskih poplav in plazov iz prejšnjega leta. Nekaj usadov so kmetje uspeli popraviti z lastnimi žulji, spet drugi pa so se spremenili v sive meline, ki so trajno pohabile rodovitna polja. Poti do vasi so ostale zaprte, polne kamenja in blata. Kmetje in obrtniki so zaman prosili občinsko vodstvo in podžupana za pomoč. Ljudje iz Masor so morali do dohodkovnih poti dobesedno plezati po vrveh čez drvečo Idrijco, kjer so se nemalokrat pripetile hude nesreče. Pomanjkanje je bilo tolikšno, da skoraj ni bilo hiše, ki ne bi bila zadolžena pri lokalnih trgovcih ali hranilnicah.

V tej revščini je edino luč predstavljala mlekarna, plod zavednih domačinov, ki je pravočasno ponudila kmetom možnost za pošten zaslužek z mlekom, čeprav so jo nekateri sebičneži poskušali spodkopati. Zato pa je bilo toliko huje pri živinoreji. Ko je spomladi leta 1927 komisija pregledovala bikove plemenjake, se je pokazala vsa beda gorskega gospodarstva. Zaradi visokih taks (kar 32 lir na bika) kmetje niso zmogli plačati potrdil. Rezultat je bil porazen: komisija ni odobrila niti enega bika. Tako so vasi Lazec, Plužnje, Otalež, Jazne in Travnik, ki so skupaj štele več kot 560 krav, ostale odvisne od enega samega priznanega bika, ki je bil nastanjen v najbolj oddaljeni vasi. Kmečki človek je moral sredi največje poletne delovne vneme vzeti palico v roke in gnati živino kilometre daleč po hribovskih stezah, saj domačih nepriznanih bikov pod kaznijo visokih glob niso smeli puščati blizu.

Vse te stiske so rojevale dve skrajnosti: globoko žalost in divji pobeg v pozabo. Pust tistega leta je bil divji, kakor bi ljudje hoteli preglasiti nesrečo. V Plužnjah in spodnjih Jaznah so plesali kar tri dni skupaj ob hripavem škripanju harmonik. Nekateri so prirejali veselice nalašč, da bi jezili domačega gospoda župnika. Starejši pisci so v časopise ogorčeno poročali: »Ples, pijančevanje – to je naše razvedrilo! Ali res nimamo boljše zabave?« Na pepelnično sredo so pusta z muziko slovesno zvlekli v jansko rupo in ga pokopali, a grenak priokus je ostal. 

Da je moralna trdnost popuščala pod težo težkih časov, pričajo tudi drobne, skoraj bizarne kronike tistega leta. Mladi, komaj 19-letni Florian Vogrič iz Jazen je zabredel v težave z zakonom, ko so ga karabinerji v Benetkah zalotili pri tatvini luči s tovornjaka nekega italijanskega trgovca. Istega leta je neznani, divje žejni tatič vlomil v klet posestnika Ivana Piska v Jaznah. Ker je poznal domače razmere, je mirno snel pipo z okna, jo zabil v sod in izpraznil neverjetnih 100 litrov sadnega mošta, s čimer je lastnika pustil v popolnem ogorčenju, a z upanjem, da bo jesenska bera sadja sod znova napolnila.

Tri krste in zvonovi, ki molčijo

Hribi pa niso poznali le revščine, marveč tudi tiho, neizprosno minljivost. V vasi Jazne, kjer dolga leta ni umrl nihče, se je spomladi usoda znesla nad hišo posestnika Maksimiljana Mlakarja. V razmaku le nekaj tednov so v isti hiši tesali tri krste. Najprej je umrla njegova mala hčerka, nato je v zemlji končal najmlajši sinko, nazadnje pa je k večnemu počitku legel še sam strti oče Maksimiljan. Vas je utihnila, le redke poroke po veliki noči so dekletom vračale upanje, da gorski domovi ne bodo ostali prazni.

Konec aprila se je od sveta poslovil še Jožef Podobnik iz Hobovš. Mladenič v najlepših letih je že od leta 1917 potrpežljivo prenašal zavratno bolezen, ki si jo je nakopal v strelskih jarkih prve svetovne vojne. Vojna je vzela svoj davek tudi pri nekdanjem otaleškem župniku Vincencu Budi in njegovi mladi kuharici, ki sta oba kmalu po moriji podlegla skrivnostni bolezni.

Ko se je leto 1927 prevešalo v jesen, so se v Otaležu naselili tuji možje. Šest miličnikov je zasedlo prostore nekdanje Idrijske hranilnice, v zraku pa je visela grožnja o gradnji nove vojašnice. Gorski človek je ostal ujet med spomine na vojno, fašistične dekrete, zaprte ceste in tiste daljne ameriške grobove, kamor so odhajali njegovi bratje. A globoko v  teh hribov je ostala tiha trma – zavedanje, da bo sadje znova rodilo in da slovenske besede, čeprav prečrtane v šolskih katalogih, ni mogoče izbrisati iz src.