Dolina na prepihu: Leto 1907, ko so se v Otaležu prebujali hribi
Leto 1907 se je v gorsko vas Otalež, ugnezdeno visoko nad cerkljansko dolino, prikradlo z ostro zimo in težkim, pomenljivim molkom. Stoletne kmetije, raztresene po strmih tleh, so živele svoje odmaknjeno življenje, ujeto med vsakodnevno garanje, skrb za živino in nedeljsko mašo. A pod to mirno površino je tistega leta brbotalo. Avstro-Ogrska monarhija se je pripravljala na prve splošne, enake in tajne volitve v državni zbor. Pravica do glasu, ki je bila prej pridržana le bogatim, je nenadoma pripadla vsakemu malemu posestniku, hlapcu in delavcu. In ta nova moč je med hribovce prinesla nemir, ki ga nihče več ni mogel ustaviti.
Iskra napredka in rdeči prapor
Vse se je začelo v mrzlih januarskih dneh, ko so možje, željni vedenja in sveta onkraj domačih gora, ustanovili prvo društvo v zgodovini Otaleža – Bralno društvo. Pobudo je vodil priljubljeni domači nadučitelj Andrej Sattler, mož, ki je v trinajstih letih službovanja v vasi pustil neizbrisan pečat. Med ljudmi je veljal za marljivega in poštenega, otroke je učil brati, odraslim pa odpiral oči za širši svet.
Pravila novega društva so bila hitro odposlana namestništvu v Trst. Namen je bil jasen: ponuditi članom poučno in zabavno berilo, prirejati predavanja in veselice. A medtem ko je liberalni časnik Soča previdno pisal o zabavnem in poučnem berilu, je socialistični Rdeči prapor naravnost grmel: »Misel je dobra! Bralno društvo bo sprejemalo vse napredne elemente v svojo sredo. Socialistična misel se pri nas lepo širi. V socializmu vidimo svojo rešitev!«
Začele so se risati prve bojne črte. Na eni strani so stali naprednjaki – mešanica liberalcev, svobodomislecev in delavcev, ki so v socializmu in izobrazbi videli izhod iz kmetske revščine. Na drugi strani pa je nadvlada klerikalcev, ki jo je poosebljal otaležki vikar, gospod Buda, z zaskrbljenostjo opazovala ta brezverski vpliv, ki se je plazil med njegove farane. Da bi bile razmere še slabše, so bile poštne povezave z administrativnim središčem v Trstu katastrofalne, kar je med naprednimi krajanu le še stopnjevalo občutek odrezanosti in željo po spremembi.
Spopad pri Maruškovcu
V nedeljo, 5. maja 1907, je bilo vreme v Otaležu čudovito. Sonce je obsijalo znano gostilno pri Maruškovcu, kjer se je zbrala nepregledna množica – 150 mož-volilcev. Soba je bila nabito polna, za 70 ljudi sploh ni bilo prostora, zato so se drenjali zunaj in poslušali skozi odprta okna. Iz Cerkna se je pripeljal liberalni kandidat, dobro rejeni odvetnik dr. Rudolf Gruntar, ki ga je spremljal ves njegov generalštab: vplivni domačini, čevljar Brejc, Firbar, gozdni čuvaj Trček in nadučitelj iz Cerkna, Rakušček, ki je prevzel vodenje shoda.
Dr. Gruntar je nastopil samozavestno. Govoril je to, kar je kmet želel slišati: obljubljal je znižanje davkov, skrajšanje vojaške službe na dve leti in povzdig zatiranega kmetskega stanu. Najbolj pa je prisotne predramila obljuba o gradnji prepotrebne nove železnice od Svete Lucije do Idrije in naprej do Ljubljane, bi hribom končno prineslo gospodarski razcvet.
A shod ni bil enonitnih misli. Med poslušalci je sedelo kakih trideset nasprotnikov, ki jih je osebno pripeljal vikar Buda. Ko je Gruntar končal svoj govor ob bučnem aplavzu, je vikar stopil naprej. Nastala je tišina. Buda je z zvito retoriko začel secirati Gruntarjev program: »V glavnih gospodarskih vprašanjih smo si edini. Če je program enak, zakaj se potem sploh pehamo? Komu naj damo svoj glas?«
»Dr. Gruntarju! Živio!« je iz grl liberalnih privržencev takoj preglasil vikarja.
Toda vikar se ni dal. Prešel je na versko vprašanje. Gruntarju je stopil neposredno pred nos in izpostavil dejstvo, da čeprav se kandidat sam razglaša za dobrega kristjana, nastopa na listi stranke, katere uradni program zahteva svobodno, brezversko šolo pod geslom farovž duhovniku, šola učitelju ter podpira civilno ločitev zakona . Da bi podkrepil svoje besede, je Buda iz žepa potegnil stare izvode časopisa Soča in začel brati proticerkvene zapise.
Po poročanju klerikalnega časopisa Gorica se je Gruntar v tistem trenutku zapletel v lastne besede, branil se je s svojo advokatsko spretnostjo, ko pa je hotel dokazati, da liberalci niso proti veri, je skozi okno zavpil neki Jernejc z Loga: »Mi pa zahtevamo brezversko šolo! Tako je prav!« Med ljudmi je nastal vik in krik, klerikalni volivci so glasno protestirali proti liberalnemu zavijanju. Ko je cerkljansko nadučitelj Rakovšček poskušal rešiti situacijo in pozval ljudi, naj glasujejo za Gruntarja, so ga kmetje prevpili s skandiranjem: »Za dr. Gregorčiča!« Shod se je končal v kaosu, vikar Buda pa jo je po zmagoslavnem nastopu odpihal s svojim kolesom navzgor proti Otaležu, medtem ko so se liberalci poparjeni odpeljali domov in svojo jezo utapljali z vinom pri Gorenjcu.
Trganje zastav in politični teror
Volilni dan, 14. maj, je prinesel odprto nasilje. Politične strasti so prestopile meje besed. Ko se je voz s klerikalnimi volivci iz Otaleža in Masore pripeljal pred gostilno pri Maruškovcu, so jih tam zbrani liberalci surovo napadli. Vnel se je pretep, v katerem so napadalci klerikalcem iz rok iztrgali slovensko trobojnico in jo raztrgali na kose.
Ta incident je sprožil pravo medijsko vojno. Klerikalni časopisi so zgroženo ugotavljali, da so se pri tem podlem delu posebej odlikovali odborniki učiteljevega bralnega društva: »Tu bo treba začeti izobraževati na najnižji stopnji Culokafrov!« je pisala Gorica. Kasneje se je izvedelo, da je zastavo dejansko raztrgal mladi Avguštinov Cirilček iz Cerkna, sicer odbornik tamkajšnje čitalnice. Istega dne sta dva surova liberalca na cesti napadla tudi voznika Piriha z Mlak, mu ustavila konja in od njega zahtevala, da klerikalne može odpelje nazaj. Pirih je pobegnil le hvaležni pomoči mimoidočih, zadeva pa je končala na državnem pravništvu.
Liberalno glasilo Soča pa je imelo o incidentu povsem drugačno mnenje. V enem najbolj ciničnih zapisov tistega leta so sporočili: »Če so iztrgali iz rok klerikalcem slovensko zastavo, storili so prav. Rešili so čast slovenske zastave, kajti slovenska zastava ne paše v roke klerikalcev. Klerikalci naj nosijo okrog spodnje hlače gospod-nunca ali pa spodnje krilo kake farovške kuharice, ne pa slovensko zastavo!«
Boj se je prenesel celo na državne uradnike. Gozdnega čuvaja Trčka, zagrizenega darvinista, ki je po gorah namesto sajenja smrek pridigal o evoluciji, so klerikalci javno blatili kot suroveža brez manir in zahtevali od vlade, naj ga premesti v dalmatinske hribe. Okrajnemu šolskemu nadzorniku Lasiču pa so očitali, da je ob nedeljah raje vodil učitelje na izlete na Blegoš, kot pa nadzoroval mladino v cerkvi med službo božjo. »Riba pri glavi smrdi,« stoodstotno kmetje.
Vojna veselic in bitka za kulturo
Ko so se strasti po zmagi klerikalne Slovenske ljudske stranke (v novem cerkljanskem občinskem odboru so klerikalci dobili vsa mesta, za podžupana Otaleža pa je bil izvoljen Iv. Brejc) malce pomirile, se je boj preselil na kulturno raven.
Katoliški tabor je avgusta ustanovil Slovensko katoliško izobraževalno društvo. Vpisalo se je več kot 70 članov, kmalu že 124. Prejeli so 100 kron podpore od cerkljanske hranilnice, njihov cilj pa je bil jasen: izobrazba na krščanskem temelju.
Zdaj sta v vasi stali dve društvi in jeseni sta se spopadli v tistem, kar so domačini poimenovali vojna veselic:
- Veselica Bralnega društva (naprednjaki): Priredili so jo na Travniku ob državni cesti. Udeležba je bila sijajna, prišli so gostje iz Cerkna, Spodnje Idrije in samega mesta Idrije. Plesalo se je in pilo. Klerikalni tabor je v Primorskem listu zaničljivo zapisal, da je bila to veselica primerna njihovemu slovesu: »Damski ples, prosta zabava, ples. Rdeče-napredno telo in grlo – začetek in konec vse zabave!« Obtožili so jih celo, da so imeli pripravljene rdeče zastave, a so jih iz strahu skrili.
- Veselica Izobraževalnega društva (klerikalci): Katoliško društvo je vrnilo udarec z ogromno prireditvijo v prostorih gostilničarja Jereba. Pripravili so oder na šupi zraven sena in slame, pod slamnato streho. Obiskalo jo je med 500 in 600 ljudi, nastopili so pevci, odigrali sta se dve igri (Krčmar pri zvitem rogu in Pri gospodi), iz Idrije pa je peš prišlo 20 katoliških telovadcev.
Naprednjaki so bili zavezani maščevanju. Pred katoliško veselico je znan Frančkov harmonikar s kolesom oddrvel v Cerkno, se posvetoval v strojarji in poslal nujni brzojav okrajnemu glavarju v Tolmin, naj veselico prepove, češ da obstaja nevarnost požara zaradi slamnate strehe. Glavarstvo veselice ni prepovedalo, je pa poslalo redarja Kosmača, ki je na prizorišču strogo prepovedal kajenje. Liberalna Soča je katoliški dogodek kasneje raztrgala v medijih: zapisali so, da so ljudje trumoma odhajali še pred koncem, da so predstave slabe, ker stare babe ne morejo delati igre, gostilničar Jereb pa naj bi ves čas preklinjal in klical hudiča na pomoč, ker so mu klerikalni gostje delali zgago.
Kljub političnim igram pa je življenje teklo naprej. Novembra je bila v Cerknem velika razstava goveje živine. Kmetje so za nekaj dni pozabili na stranke in ponosno razkazovali svoje blago. Jernej Mlakar z Vrha Otaleža je za svojo kravo prejel zavidljivo prvo nagrado v vrednosti 80 kron, Anton Slabe iz Otaleža pa je domov odnesel nagrado za čudovito junico.
Novo župnišče pod streho
Zimski sneg je ob koncu leta znova pobelil Otalež. Novi farovž, ki so mu liberalni svetniki tako dolgo nasprotovali in ga kritizirali (češ da je delo slabo opravljeno pod nadzorom snubača Petra), je končno stal pod streho.
- decembra 1907 se je na svojem rednem občnem zboru sestalo Bralno društvo. Možje so sedeli v zadimljeni sobi, prebirali novice in ugotavljali, da se svet okoli njih neustavljivo spreminja. Enoglasno so za častnega člana izvolili svojega nekdanjega učitelja Andreja Sattlerja, ki je takrat že služboval v Ljubinju. Bil je to stisk roke preteklosti in obet prihodnosti.
Leto 1907 je Otalež pustilo razdeljen, ranjen od pretepov in medsebojnih obtožb, a hkrati nepreklicno prebujen. Ljudje iz hribov so spoznali ceno in pomen svojega glasu. Vedeli so, da poti nazaj v tišino ni več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar