Glas vpijočega v puščavi: Kronika otaleške grape 1881-1888

 Glas vpijočega v puščavi: Kronika otaleške grape 1881-1888

Zemlja, ki je pozabila rojevati

Leta gospodovega 1881 so bili hribi nad Idrijco še vedno tihi, zaprti vase in odrezani od sveta s strmimi grapami, kjer je človek prej srečal medveda ali divjega petelina kot pa popotnika iz mesta. Če si se vzpel v breg nad krčmo v Vrščevah, tik ob stari kranjski meji, se ti je odprl pogled na prijazno, a divje obdelano brdo. Tam je ponosno stala jazenjska cerkev in okoli nje vas Jazne. Pa ne Desiva, kakor so si v svojih toplih pisarnah namislili gospodje na Dunaju in narisali na Kozlerjeve ter druge uradne zemljevide. Nobena živa duša v teh hribih ni slišala za Desivo; domačini so od nekdaj vedeli, da ime njihove vasi izvira iz starih, globokih jazbin.

Tistega leta so bili hribi še napol zeleni od gostega gozda in grmovja, napol pa preorani s težko kmečko motiko. Na tistih strminah, kjer se je še živina komaj obdržala na nogah, so rasla čudovita, bujna sadna drevesa. Stari možje so z ognjičem v očeh pripovedovali, kako so v časih njihovih dedov cele voze težkih, dišečih jabolk in hrušk vozili navzdol proti morju, vse do Trsta. Zdaj? Zdaj je bila višina njihovega sveta Idrija. Tam so rudarji potrebovali hrano in tam je otaleški kmet pustil svoj pridelek za nekaj drobiža.

Toda zemlja je postajala utrujena. Po sto in več letih neprestanega rojevanja je opešala. Drevesa so ostarela, mah je prekril njihova debelna, veje pa so se sušile. Kmetje so le nemočno skomigali z rameni: »Sadje ne rodi več tako, kakor je včasih. Bog je obrnil obraz stran od naših sadovnjakov.« Živino so oskrbovali bolje, polja so gnojili in prekopavali, na sadovnjake pa pozabili. In ko je kak gospodar poskusil kaj izboljšati, je divjake ves dan iskal po pašnikih in trnjevem grmovju, saj nihče več ni znal pravilno cepiti drevesa. Znanje starih je tonilo v pozabo, v šoli v Otaležu in Cerknem pa otroke niso učili, kako pomagati zemlji, temveč le, kako služiti cesarju.

Aristokrati in plebejci pod isto farno cerkvijo

Pod cerkvijo svetega Katarine v Otaležu pa je vladal red, ki se od srednjega veka skorajda ni spremenil. Svet se je zunaj hitro obračal, narodi so napredovali, po slovenski zemlji so se ustanavljale čitalnice in narodna društva, kjer je kmet ponosno dvignil glavo in spoznal svojo materinščino. V Otaležu pa o omiki nihče ni vedel ničesar. No, vedeli so, da »nekje« obstaja, a do njih hvala Bogu ni dospela. Domačini so bili ljudje stare korenine – trmasti, zakrknjeni v svoje navade, prepričani, da se njih ne prime »vsaka neumna muha«, ki prihaja iz mest.

To je rodilo družbo, ki je bila podobna zgodovinskim kastam. Prebivalstvo se je neusmiljeno delilo na dva dela: na kmete in na bajtarje. V mestu bi si kdo mislil, da je razloček majhen, a v otaleških hribih je bil to prepad med nebom in zemljo.

Kmet je bil aristokrat. Nosil je glavo visoko, gospodoval nad gmajnami in si v svoji oholosti mislil: »Jaz sem kmet, ti si ubog bajtar. Bodi zadovoljen, če dobiš tisto, kar meni ostane.« In bajtar, uboga, preplašena duša, je molčal in trpel. Strah pred kmetom je bil tako globoko vraščen v njegove kosti, da si bajtar ni upal pristopiti k vaškemu koritu po vodo, če je kmet tam ravno napajal svojo živino. Čakal je v senci, z lesenim škafom v roki, dokler se gospodar ni umaknil. Bajtar je moral biti ponosen, če je kmečka veljava sploh spregovorila z njim, in med pogovorom je moral paziti, da je »vso vodo obrnil na kmetovo kolo«.

Ko je kmet potreboval prevoz, pot pa je bila strma, razbita in blatna, ni poprijel za lopato. Sklical je sosednje hlapce in bajtarje ter ukazal: »Pripravite pot gospodu!« In bajtarji so popadli motike, tekli po klancu navzdol, da jim je škripalo pod škornji, in krotko opravljali tlako, saj je bilo povelje dano »od zgoraj«.

Ko pa se je delilo skupno zemljišče ali vaški les, so se zbrali le učeni možje — kmečki prvaki. Če se je med njimi oglasil kak pravicoljuben glas in vprašal: »Kaj hočemo pa z ubogimi bajtarji? Jim ne privoščimo ničesar?« so se premožni gospodarji le surovo zarežali:
»Obesimo jih v dimnik, da se posušijo! Jih bomo imeli vsaj za prihodnji pust!«
Nenasitni želodci hribovskih aristokratov niso poznali usmiljenja, čeprav je bil tudi bajtar ustvarjen po božji podobi.

Pa vendar, eden brez drugega niso mogli živeti. Ta tesna, trpka vez jih je držala skupaj kot zaklete. Bajtarji (hišniki) so od kmetov dobili zaplate revne zemlje, da so si nasadili krompir in nekaj malega zelja za preživetje družine, v zameno pa so kmetu pomagali obdelovati njegova obsežna posestva, ko je nastopila košnja ali žetev. Živeli so v večnem, nemirnem sporu, se opravljali in sovražili, a bili priklenjeni na isto grudo.

Antonova pregreha in grehi doline

V takšni revščini in zaprtosti so nekateri skrenili s poti. Spomladi leta 1881 je nek Anton Mihelič iz Otaleža nekje izmaknil borih pet goldinarjev in še nekaj malih zneskov. Ni bilo veliko, a nesrečni Anton je imel preteklost, ki ga je bremenila kot mlinski kamen okoli vratu. Že prej je leto in pol preživel za rešetkami v kaznilnici v Gradiški zaradi tatvine. Ko so ga ujeli tokrat, porotna sodnija ni poznala milosti. Zaradi prejšnjega življenja so ga obsodili na štiri leta ostre ječe. Štiri leta za nekaj goldinarjev! To je bila opomin vsem, da je pravica v rokah oblasti ostra in neizprosna.

Toda dolina je imela druge, skrite pregrehe, ki jih sodnija ni preganjala, a so počasi uničevale otaleške domove. Ljudje so neprestano tožili: »Kako gre slabo! Dohodki so zmeraj manjši, stroški pa rastejo kot huda nalezljiva bolezen! Ne bo se več dalo preživeti!«

Resnica pa je bila drugačna in je marsikoga skelela v oči. Ljudje preprosto niso več znali trezno in ponižno živeti. Prevzetnost je zameglila razum. Kmetje so začeli prodajati svoje domače, trpežno prteno platno, da so si kupovali draga tovarniška, »mašinska« oblačila. Sami sebe so goljufali, ko so trdili, da jih to stane manj; kupljena obleka je bila namreč že po nekaj mesecih raztrgana in zopet je bilo treba kupiti novo.

Tudi med dekleti ni bilo več nobene, ki bi hotela nositi tradicionalno drukanco — krilo iz domačega platna. Pa naj je bila iz še tako revne bajte! Nobenega razločka ni bilo več med bogato in revno. Nekatere so imele v omarah do sedemindvajset parov kril za praznike. Stari modrijani so se zgražali: »Ali ne bi zadoščala dva para, da bi ostal kak novčič v žepu? Ali ni dekle s par prihranjenimi goldinarji več vredna kot pa s polno omaro judovskih cap?« Vse je moralo biti kupljeno, vse v modi.

In hrana? Kava je morala biti na mizi, pa četudi je bilo treba za to zapiti zadnje krilo. Moški so metali denar v prepad za drago pijačo in žganje — šnops. Nobeden ne bi zbolel, če žganja nikoli v življenju ne bi videl, a steklenica je bila preveč privlačna. Tobak pa so kadili že otroci. Komaj so fantiča odstavili od materinega mleka in ga naučili jesti trdo hrano, že so mu pustili kaditi in žvečiti pipo. Če sta bila pri hiši dva moška, sta dala več denarja za tobak kot pa za cesarske davke! Pridobiti so še znali, a prihranjenega niso znali prav obrniti. Življenje v ubožni bajti in premožni hiši je teklo naprej v tožbah, a ko je Bog poslal bolezen ali nesrečo, je bila v žepu tema.

Črna vojska proti napredku

Zunaj, v širšem okraju, so se stvari premikale. Leta 1883 se je veliko pisalo o novi cesti, ki so jo z muko in tisočimi stroški gradili od Želina proti Idriji. Nekateri, kot neki dopisnik pod imenom Borodinov, so javno šušmarili in grajali cerkljanski cestni odbor, češ da je denar davkoplačevalcev slabo porabljen. A strokovnjaki so vedeli, kako težka je bila ta črta: sami potoki, divji griči, nenadne vdrtine in nevarna močvirja, zaradi katerih je bilo treba na mnogih mestih delati dvakrat ali trikrat. Denar je odtekal tudi za gorske poti čez vrh Kladij do Tolminskega ter za občinske poti v Ravne, Labinje in Šebrelje.

Otaležci so gledali sosednje občine, kako napredujejo, in jeseni leta 1885 so si končno tudi sami rekli: »Morda je le lažje voziti z vozi kakor pa vse življenje nositi težka bremena na hrbtu iz vasi do glavne ceste.« Črta njihove nove ceste ne bi bila dolga. Cestni odbor jim je priskrbel izkušenega inženirja, ki je teren prehodil, cesto izmeril in naredil načrt. Načrt je bil odličen: cesta bi imela najmanjše možne klance in bi zahtevala najmanj stroškov. Prva stvar je bila mirno dognana in potrjena.

A glej ga zlomka! Komaj je bil načrt javno razkrit, se je čez otaleško cesto vzdignila domača »črna vojska«. To je bila žalostna prikazen tistega časa: zvitim, trmoglavim in oholim osebam v vasi je zmeraj uspelo omamiti svoje vrstnike, da so začeli kljubovati vsaki novi, občih koristni stvari. Surova prevzetnost in neotesana modrost sta rodili hujskaštvo.

»Kaj nam bo tak ukazoval? Kaj nas bo tak komandiral?« so vpili po krčmah.
»Rajši se tožimo! Se podpišeš pod pritožbo? No, podpiši se! Bomo poslali na deželni odbor, pa da vidimo, kako jih bomo uničili!«

In tako so sosedje okoli njih napredovali in delali, Otaležci pa so se prepirali v lastno škodo, polni grde nevoščljivosti, ki je žrla pravo bratsko ljubezen.

Tudi lokalnih želja je bilo veliko, a so ostajale neuslišane. Ko se je iztekalo leto 1883, so si naprednejši možje želeli le dvoje: da bi jim cesarsko-kraljevi uradi končno začeli dopisovati v mili materinščini — slovenščini, in da bi Otalež končno dobil novo šolsko poslopje ter svoj občinski zbor. Zbor, ki bi enako skrbel za vse, tudi za tiste nesrečne občane na levi strani Idrijce, ki so morali hoditi po nevarnih, razpadajočih poteh, po katerih se je bal hoditi vsakdo, kogar je nesreča zanesla v tiste kraje.

 Cecilija v hribih

Edini kraj, kjer sta se nemir in sovraštvo vsaj za trenutek umaknila, je bil cerkveni kor. Pisal se je februar leta 1888. Zima je spet razprostrla svoj debel, beli plašč, veliko debelejši od prejšnjega. Zunaj je bdel mraz, ljudje so posedali okoli gorkih peči in »po turško« kadili iz svojih pip, na koru otaleške cerkve pa je zmrzovalo šest pevcev.

Bilo jih je malo, le za vzorec: dva soprana, dva alta, en tenor in en bas. Vodil jih je domači orglavec, mož resne volje, ki je vsako leto znova bil bitko z usodo. Njegova največja težava je bila, da je imel vsako leto nove sopranistke. Dekleta so odrasla, se omožila ali odšla služit v Idrijo in Gorico, in kor je moral vsako jesen začeti znova — z abecedo in zgrešenimi toni. »Da ni tako, kje bi bili že danes!« je včasih potožil pevovodja.

Pa vendar so v cerkvenem duhu prepevali čudovite maše: Dieboldovo Missa Adoro Te, Fajgljevo, Foersterjevo in Hallerjevo Misso tertio. Orglavec je bil neizmerno hvaležen Cecilijinemu društvu v Ljubljani in družbi svetega Mohorja, ki je pesmarice razširila »na vse štiri vetrove« in hribovskim orglavcem prihranila nešteto ur prepisovanja in pisarije. Ko so ti štirje glasovi zadoneli pod oboki, se je zdelo, da se bo led v srcih raztopil.

A ko je bila maša končana, so pevci stopili nazaj na sneg. Bil je čas štiridesetdnevnega posta — prijeten čas, da bi človek opustil pregrehe, hudobije, jezo in sovraštvo. Sneg bo naposled le skopnel in led se bo raztajal, so si mislili redki omikani možje, ko so gledali otaleško grapo. Ali bo kdaj izginila tudi tista razdražljivost med kmetom in bajtarjem, da bi lahko vsi skupaj, z enim srcem, zapeli veselo velikonočno Aleluja? Odgovor je ostal skrit v megli, ki se je valila nad Idrijco.