petek, 13. november 2026

Kmet Slabe: Komandant cerkljanskih vrhov

 Kmet Slabe: Komandant cerkljanskih vrhov

Visoko pod Bevkovim vrhom, kjer so veter, strma pobočja in trda kmečka roka stoletja oblikovali značaj ljudi, je v viharnih letih druge svetovne vojne stala mogočna domačija kmeta Slabeta. V hlevu te bogate hribovske kmetije je takrat stalo tudi po dvajset glav govedi naenkrat, a njeno pravo bogastvo ni bilo le v zemlji in živini, temveč v neomajni pokončnosti njenega gospodarja. V časih, ko so po cerkljanskih hribih divjali boji in so se meje med življenjem in smrtjo brisale z vsakim strelom, je bil Slabe eden najzvestejših in najpomembnejših zaveznikov partizanskega gibanja.
 
Slabe ni bil le navaden podpornik, ki bi borcem na skrivaj potisnil kos kruha ali skledo mleka. Bil je mož izjemne naravne avtoritete, bistrega uma in redke organizacijske sposobnosti. Kadar je na njegovo domačijo na Cerkljanskem Vrhu prispela partizanska brigada ali bataljon, se je razmerje moči na dvorišču v hipu spremenilo. Izkušeni kmet, ki je poznal vsako stezo, vsako vrtačo in vsak ovinek pod Bevkovim vrhom, je za tisti čas prevzel vlogo oskrbnika in celo poveljnika. Štabu enote je brez vsakršnega oklevanja naravnost ukazal, da bo na svoji zemlji sam odločal o tem, kje bodo postavljene zasede, kje bodo stale straže in po katerih poteh bodo hodile patrulje. Partizanski poveljniki so njegovo besedo sprejeli z globokim spoštovanjem, saj so vedeli, da pozna hribovski svet bolje kot kdorkoli drug. Na njegovi domačiji so cele enote našle varno zavetje in hrano, ob svoji živini pa je Slabe skrbel tudi za črede, ki so jih partizani zaplenili pri belogardistih v Dolomitih in jih tako ohranili za hude čase.
 
Da njegova avtoriteta ni slonela le na besedah, je dokazal v trenutku, ko se je pred njegovim pragom pojavil sovražnik. Nekoč se je mimo domačije vila dolga kolona nemških vojakov. Partizanska enota, ki je bila takrat v bližini, se je pred premočjo umaknila v zavetje gozda, Slabe pa je ostal na svojem. Z ostrim očesom gospodarja je opazil zadnjega vojaka v koloni, ki je zaradi utrujenosti ali nepazljivosti precej zaostajal za svojimi tovariši. Brez pomisleka je stopil v akcijo. Povsem sam je presenetil zaostalega Nemca, ga spretno obvladal, razorožil in skril na varno. Ko se je nevarnost umaknila in so se partizani vrnili na domačijo, jih je na dvorišču pričakal nasmejan in ponosen gospodar. Prednje je položil zaplenjeno nemško brzostrelko, naboje in ročne granate ter jim z mešanico kmečkega ponosa in dobrosrčnega zbadanja dal lekcijo, da se je za uspeh treba boriti tudi takrat, ko si sam na svojem dvorišču. Zaradi takšnega poguma in neposrednosti so ga borci nosili na rokah, okoliški kmetje pa so ga brez ugovora ubogali kot svojega naravnega vodjo.
 
Ko je orožje po vojni končno potihnilo, bi človek pričakoval, da bo mož takšnih zaslug užival miren in spoštovan vsakdan. A povojni časi so pogosto prinesli slepo birokracijo, ki ni poznala ne ljudi ne njihove preteklosti. Leta 1949, v času nasilnih obveznih odkupov, sta na Slabetovo dvorišče stopila neizkušena aktivista iz okraja. Kmeta, ki je med vojno tvegal vse za svobodo, sploh nista poznala. Po kratkem in osornem pogovoru sta mu hotela na silo odpeljati živino iz hleva. V Slabetu je zavrela hribovska kri. Takšne krivice in brezobzirnosti na svojem pragu ni mogel prenesti. V roke je zgrabil gnojne vile, stopil pred hlev in vsiljivcema jasno dal vedeti, da ju bo gladko nabodel, če prestopita njegov prag.
Prestrašena aktivista sta poklicala narodne zaščitnike, ki so moža, vajenega poveljevanja brigadam, vklenili kot navadnega upornika. Zaradi upora in ostrih besed so ga obsodili na šest mesecev prisilnega dela v Kočevju. To je bila grenka in sramotna ura za mlado oblast, ki je z grobo silo udarila prav po tistem človeku, ki jo je v najtežjih vojnih letih hranil in pomagal postaviti na noge.
 
Toda kmet Slabe je bil izklesan iz tiste redke, globoke hribovske korenine, ki je ne izruva noben vihar. Šest mesecev težaškega dela v Kočevju ga ni zlomilo, niti mu ni vzelo ljubezni do domačih ljudi. Ko se je vrnil v svoje hribe, se je z enako nepopustljivostjo, s katero je nekoč branil svojo domačijo, lotil novega boja – boja za napredek in luč v zakotnih cerkljanskih vaseh. Prevzel je vodenje elektrifikacije in postal glavni zagovornik tega, da bi vasi Otalež, Lazec, Plužnje in Cerkljanski Vrh končno dobile trifazni tok in lastno trafo postajo.
 
Kmalu se je pokazalo, da je bila brez Slabeta na Cerkljanskem vsaka večja stvar obsojena na neuspeh. Ljudje so mu zaupali, saj so vedeli, da drži besedo. Ko pa se je gradnja električnega omrežja ustavila zaradi birokratskih ovir in gluhih ušes na okraju ter celo na republiški ravni, Slabe ni vrgel puške v koruzo. Oblekel je svojo najboljšo obleko, se usedel na vlak in odpotoval naravnost v Beograd, na sedež zvezne vlade. Tam je poiskal vplivnega znanca še iz vojnih dni, nekdanjega partizanskega komandanta, s katerim sta nekoč skupaj načrtovala zasede pod Bevkovim vrhom. Stara bojna zaveza in spoštovanje do poštenega hribovca sta odprla vrata, ki so bila doma zaprta. Slabe se je vrnil kot zmagovalec in v kratkem času je v vseh vaseh in zaselkih zasvetila električna luč.
 
Slabe je bil v tistih težkih povojnih letih resnična duša celotnega terena. Kadar se je on za nekaj odločil, je stvar stekla; kadar je bil proti, se ni premaknilo nič, pa naj so v hribe prišli še tako visoki politični ali gospodarski voditelji. Čeprav so ga nekateri šibkejši domačini iz zavisti in tihega sramu pred njegovo veličino za hrbtom radi opravljali, je zgodovina zapisala resnico. Kmet Slabe s Cerkljanskega Vrha je ostal zapisan v spominu kot plemenit gospodar, nezlomljiv borec za pravico in človek, ki je v vsako delo vložil vsega sebe.

Ni komentarjev:

Objavite komentar