En bik za petsto šestdeset nevest ali Kako so v Lazcu leta 1927 skoraj izumili maraton za krave
Če bi kdo spomladi leta 1927 na Cerkljanskem na glas rekel, da je romantika v hribih mrtva, bi se mu vsak kmet iz Lazca najprej grenko nasmehnil, nato pa zamišljeno pokazal proti svojemu hlevu. V tistih časih in v tistih strmih krajih namreč ni bilo prostora za pesniško romantiko, temveč le za neusmiljeno hribovsko matematiko. Ta pa se tistega leta nikakor ni hotela iziti – niti če si jo računal na prste, niti na fižol, še najmanj pa v uradnih knjigah takratnih oblasti.
Vse skupaj se je začelo že pozimi, ko so po vaseh pribili uradne razglase, ki so v resnem, birokratskem jeziku naznanjali, da je zadnji rok za prijavo plemenskih bikov 31. januar. Kmetje so se ob teh papirjih le popraskali za ušesi, vendar so svoje najboljše živali vestno pripravili na prihod visoke gospode. Dne 23. marca je nato v naše konce res prispela uradna komisija za pregledovanje bikov plemenjakov. Gospoda iz doline so prišli s pomembnimi obrazi, debelimi usnjenimi mapami, ostrimi svinčniki in še bolj ostrim čutom za birokratski red.
Kmetje iz Lazca in okolice so prednje privedli svoje najboljše, najlepše in najbolj mišičaste bike, trdno prepričani, da bo komisija od navdušenja nad kleno hribovsko živino kar zaploskala. A zgodilo se je natanko nasprotno. Komisija je hodila okoli živali, jih merila z strogimi pogledi, nekaj kracala v svoje sezname in pomembno zmajevala z glavami. Ko so končno sešteli svoje ugotovitve, so razglasili uradni rezultat, ki je med zbranimi kmeti sprožil najprej tišino, nato pa kislo smejanje: potrjenih bikov je točno nič. Okrogla nula. Niti eden samcat.
Najbolj tragično-komičen primer tega zgodovinskega dne je doletel gospodarja, ki je imel v hlevu bika pasme Belansko govedo. To ni bil kar nekakšen bikec, temveč pravi korenjak – takega bi mu zavidal sam cesar, če bi še sedel na dunajskem prestolu. Imel je lepo rast, široka pleča, močan vrat in tisti globoki, samozavestni pogled, ki bi v hipu omehčal še tako trmasto in muhasto kravo. Toda zataknilo se je pri denarju. Komisija je namreč za sam pregled in uradni žig zahtevala plačilo 32 lir. V hribih, kjer se je vsak sold obrnil trikrat, preden je šel iz žepa, je bila to prava mala premoženjska katastrofa. Kmet te vsote preprosto ni hotel ali mogel odšteti.
Uradniki seveda niso imeli posluha za lepo rast in plemenito držo živali. Ker v blagajno ni zvenelo 32 lir, so hladnokrvno sklenili, da ta krasni belanec uradno ne izpolnjuje pogojev za ljubezen. Očitno so v mestnih pisarnah verjeli, da cerkljanske krave pred vsakim snubljenjem najprej natančno pregledajo, ali ima ženin plačane vse kolke, takse in državne štemplje, šele nato pa se zanj ogrejejo. Brez plačane takse je bil bik v očeh zakona le navaden, neuporaben jedec sena.
Posledice te komisijske ničle so bile takšne, da bi se jim človek še danes smejal do solz, če ne bi bile za takratne ljudi tako boleče. Razpršene hribovske vasi Lazec, Plužnje, Otalež, Jazne in Travnik so čez noč ostale z enim samim uradno priznanim plemenskim bikom. Vse lepo in prav, če ne bi v hlevih teh petih vasi skupaj mukalo najmanj petsto šestdeset krav.
Če to uradniško mojstrovino prevedemo v človeški jezik, dobimo prizor, ki presega najbolj bujno domišljijo. To je približno tako, kot če bi v petih vaseh ostal en sam samski fant z dovoljenjem za poroko, okoli njega pa bi se zbralo petsto šestdeset nevest, ki vse po vrsti pričakujejo snubitev še pred koncem poletja. Ubogi bik je bil čez noč postavljen pred delovno obveznost, ob kateri bi obupal tudi antični Herkul, kaj šele pošteno cerkljansko govedo. Da pa bi bila mera polna in komedija popolna, je ta edini srečnež z uradnim državnim žigom živel v najbolj oddaljeni vasi daleč naokoli.
In tako je poleti leta 1927 na strmih cerkljanskih pobočjih nastal povsem nov, neuraden olimpijski šport: hitrostno pešačenje s kravo na vrvici. Vsakdo, ki pozna poletno delo v hribih, ve, da je takrat vsaka minuta dragocena kot zlato. Ko sonce pripeka na strme senožeti, kmet nima časa niti za to, da bi si pošteno obrisal pot s čela, kaj šele za sprehode. A birokracija ne pozna košnje. Namesto da bi gospodar mahal s koso ali obračal dišečo mrvo, je moral sredi najlepšega dne odložiti grablje, vzeti v roke dobro leskovo palico, na vrv privezati kravo in se odpraviti na celodnevno romanje čez drn in strn.
Predstavljajte si ta prizor na prašnih kolovozih in strmih stezah med Lazcem, Otaležem in Travnikom: gospodar s palico v roki in resnim izrazom na obrazu, za njim pa počasi in dostojanstveno stopa krava, ki se ji nikamor ne mudi. Medtem ko so sosedje na travnikih tekmovali z nevihtnimi oblaki, je naš romar prepešačil pol Cerkljanske, da je svojo kravico pripeljal na uradno odobren zmenek k tistemu enemu, povsem izčrpanemu ženinu na koncu sveta.
Seveda bi marsikdo raje po tihem odprl vrata domačega hleva in spustil k delu tistega čednega, a ne žigosanega belanca, ki je doma samo žalostno gledal skozi lino in se spraševal, zakaj ga nihče več ne povabi v družbo. A takratna oblast je imela dolge lovke in ostre oči. Brez uradnega "lista" oziroma potrdila o poreklu novorojeno tele za državo preprosto ni obstajalo. Kdor bi si drznil zaobiti predpise in ubirati bližnjice mimo 32 lir takse, bi ga doletela tako draga denarna kazen, da bi moral prodati ne le kravo in telička, temveč še tisto leskovo palico, s katero je hodil po svetu.
Stiska in absurdnost teh razmer sta bili tako veliki, da se je neznani dopisnik iz Lazca odločil, da o tem ne smejo vedeti le sosedje ob večernem klepetu, temveč ves svet. Svoje pismo je poslal v Trst, kjer so ga 6. aprila 1927 objavili v znamenitem slovenskem dnevniku Edinost. S svojimi ostrimi, a življenjskimi besedami je mestnim bralcem slikovito opisal, kako se v hribih bije bitka med zdravo kmečko pametjo in neživljenjskimi predpisi.
Zapis iz Lazca tako še danes ostaja čudovit spomenik trdoživosti in humorju naših prednikov. Kajti če že niso mogli premakniti trmastih birokratov v dolini, so jim vsaj pred celim svetom nastavili ogledalo. In kdor je tisto poletje na strmi cerkljanski poti srečal kmeta s palico in kravo, je natanko vedel, za kaj gre: ne gresta na poletni izlet, temveč na uradno potrjeno poroko, ki jo je žegnal sam državni proračun.

Ni komentarjev:
Objavite komentar