Štefan Mlakar: Življenje in delo poljanskega harmonikarja in fotografa
Zgodovina lokalnih krajev med Idrijskim hribovjem, Cerkljanskem in Poljansko dolino skriva številne izjemne, a pogosto prezrte posameznike, ki so s svojim delovanjem pomembno sooblikovali družabni in kulturni utrip predvojnega časa. Med njimi posebno mesto zavzema Štefan Mlakar, vsestranski ustvarjalec, ki je v svoji osebnosti združeval strast do ljudskega glasbenega izročila in pionirski nemir zgodnjega fotografskega obrtnika. Čeprav so zgodovinski viri o njegovi življenjski poti skopi, si njegovo zapuščino danes s ponosom delijo tako na Cerkljanskem, od koder je izšel, kot v Žireh, kjer je preživel svoja najbolj plodovita ustvarjalna leta in postal osrednja osebnost lokalne dokumentarne fotografije.
Mladost v Jaznah in prebujanje glasbenega talenta
Štefan Mlakar se je rodil v hribovski vasici Jazne na božični dan, 25. decembra 1885. Odrastel je v okolju, kjer sta trdo delo in tesna povezanost z naravo narekovala vsakdan, prav v tej odmaknjenosti pa se je v njem že zgodaj prebudila globoka ljubezen do glasbe. Med vsemi inštrumenti ga je najbolj očarala diatonična harmonika. Kot popoln samouk je z neizmerno vztrajnostjo razvil izjemen občutek za igranje, s čimer si je kmalu pridobil sloves odličnega muzikanta. Postajala sta nepogrešljiv člen vaških praznovanj; zaradi svojega veselega značaja in tehnične podkovanosti je bil pogosto vabljen, da je vodil glasbeno dogajanje na ohcetih in ljudskih slavjih po vseh okoliških vaseh.
Njegov glasbeni ugled je sčasoma presegel lokalne meje. Vrhunec njegove glasbene poti predstavlja nastop na radijskem mediju, kjer je igral skupaj z znamenitim harmonikarjem in glasbenim pedagogom Avgustom Stankom. Slednji je že v obdobju pred drugo svetovno vojno veljal za ključno avtoriteto na področju slovenske narodne glasbe, sodelovanje z njim pa priča o tem, da je Mlakar s svojim instrumentom dosegal zavidljivo umetniško raven. Glasba pa Štefanu ni prinesla le ugleda, temveč mu je prekrižala pot z ljubeznijo. Na enem od svojih nastopov je spoznal Frančiško Pivk, izjemno nadarjeno pevko. Skupna strast do melodij in pesmi je prerasla v globoko naklonjenost in okoli leta 1910 sta svojo zvezo kronala s poroko ter se preselila v Žiri, ki so postale njun novi dom.
Fotografski začetki in uveljavitev v Žireh
Vzporedno z glasbenim udejstvovanjem se je Mlakar že v času bivanja v rojstnih Jaznah začel intenzivno zanimati za fotografijo – medij, ki je bil takrat na podeželju še prava redkost in tehnološki čudež. Ker ni imel možnosti formalnega šolanja, se je z zakonitostmi svetlobe, kompozicije in kemičnih procesov razvijanja slik sprva spoznaval sam. Njegova neizmerna želja po napredku ga je gnala v Škofjo Loko k uveljavljenemu stanovskemu mojstru Otonu Sadarju. Pod njegovim mentorstvom je Štefan uspešno opravil uradni strokovni fotografski izpit, s čimer je svojemu talentu nadel okvir priznane obrti.
Okoli leta 1930 je v Starih Žireh, v domačiji »pr' Lengarji«, postavil svoj lastni fotografski atelje. S tem je postal vodilni kronist življenja v Žireh in širši okolici. Ko so mu skromni prihodki to končno dopustili, si je kupil motorno kolo, ki je postalo njegovo prepoznavno prevozno sredstvo. Z motorjem, na katerega je pripel težko fotografsko opremo in nepogrešljivo harmoniko, je neumorno potoval po okoliških hribih in dolinah. Njegov prihod v vas je bil vedno praznik: domačine je najprej razveselil z igranjem poskočnih viž, nato pa jih ujel v fotografski objektiv ter jim tako podaril trajen spomin na njihove bližnje.
Kot profesionalni fotograf se je Štefan vključil v Društvo slovenskih fotografskih delavcev, s čimer je vzdrževal stik s strokovnim razvojem v širšem slovenskem prostoru. Njegov opus je obsegal različne žanre – od studijskih portretov posameznikov in družin do reklamne in ključne dokumentarne fotografije. Posebno pomemben del njegovega opusa je bilo izdajanje razglednic. Njegove fotorazglednice, ki so prikazovale vedute Žirov, Poljan in slikovite Poljanske doline, so potovale širom sveta in ponesle glas o lepoti teh krajev daleč zunaj meja domovine. Njegov fotografski revir je v tem zrelem obdobju obsegal celotno območje od Rovt pa vse do Poljan.
Prezgodnji konec in usoda zapuščine
Ustvarjalno in življenjsko pot Štefana Mlakarja je prekinila prezgodnja smrt; umrl je relativno mlad, 5. avgusta 1935, sredi svojih najboljših ustvarjalnih moči. Za seboj je pustil bogat arhiv skrbno urejenih steklenih plošč in negativov, ki so bili shranjeni v številnih škatlah v njegovem ateljeju. Žal pa je vihra druge svetovne vojne kruto posegla v usodo njegove družine in celotne kulturne dediščine.
Med vojno je okupator Mlakarjevo družino izgnal v Srbijo, njihova hiša in fotografski studio pa sta ostala prazna in prepuščena vojnemu pustošenju ter nezavarovanim razmeram. Večina njegove neprecenljive fotografske zapuščine je bila v tem času uničena, izgubljena ali odtujena. Do danes se je ohranil le izjemno majhen delček njegovega opusa, predvsem v obliki redkih fotorazglednic, ki so jih pred uničenjem rešili zasebni zbiratelji in naslovniki pisem. Kljub temu pa ohranjeni fragmenti in spomin nanj pričajo o človeku, ki je z isto strastjo znal ujeti trenutek v fotografski objektiv in izvabiti nasmeh na obraz z zvoki svoje harmonike.
Štefan Mlakar na motorju, s katerim se je vozil po sosednjih krajih in fotografiral ljudi ter jih razveseljeval s harmoniko.
Družinska fotografija z ženo Frančiško in hčerko Vilko (vir-Žirovski občasnik 1997)
Ni komentarjev:
Objavite komentar