Nadmorska višina:566,5 m
Število prebivalcev:118
Poštna št./pošta:5282 CERKNO
Pokrajina:Primorska
Statistična regija:Goriška regija
Lazec(Ime vasi je manjšalnica apelativa làz, s travo porasel izkrčen svet v ali ob gozdu, z domnevnim prvotnim pomenom ,ozek prehod, strm svet; mesto, kjer se je treba plaziti. ).Majhna hribovska vasica, porasla s sadnim drevjem, grmičjem in gozdovi, vpeta v hribovje med Idrijo in Cerknim z nekaj več kot 40 hišami in 116 prebivalci, leži na desnem bregu reke Idrijce pod Pluženjsko goro(1012m) na 550 metrih nadmorske višine. Dela vasi U Brdu in u Klancu .Zaselki Grašče, Osoja, Zaklanec.Na zahodni strani vasi je grapa, po kateri teče potok Luknjica, ki izvira visoko pod Cerkljanskim Vrhom,in se v Pirhovi luknji izliva v Idrijco. Od njem je bil vodni mlin, ki ga je leta 1984 skupaj z mlinarjevo hišo odnesel zemeljski plaz.
Na zahodni strani grape se nahajata vrhova, Vrh Grašče(738m) z kraškim breznom in Mačkovce(703m).Na grebenu »Mačkajc«, ki leži med Lazcem in Stražo, se po lokalnem ljudskem izročilu nahaja jama »Divjega Dedca«, ki naj bila simbolično povezana z jamo Divje Babe v Šebreljah. O tej jami naj bi bilo mnogo pripovedi. Izročilo pa še pomni, da so tisti iz Šebrelj hodili k jami Divjega Dedca, tisti iz Straže pa k jami Divjih Bab.
Vodovod napeljan iz laz. Nov vodovod za celo vas zgrajen leta 1965 .Cesta Plužnje-Cerkljanski vrh. Leta 1955 obnovljena cesta Plužnje -Lazec. Asfaltirana leta 1980.Okoli vasi njive ,pašniki, gozd. V preteklosti je kmetijstvo v kraju predvsem omogočalo preživetje, saj zaradi strmih pobočij ni bilo veliko njivskih površin ,toliko več pa je bilo senožeti ,zato so se domačini ukvarjali predvsem z gozdarstvom, sadjarstvom in živinorejo, ki pa je v zadnjih letih v opuščanju. Krajani so zaposleni predvsem v Cerknem in Idriji. Otroci obiskujejo šolo v Sp.Idriji .Od leta 2002 v vasi deluje društvo ljudskih godcev Stari meh. Po 2.svetovni vojni je bilo v vasi zelo aktivno KUD Lazec, katerega del sta bili dramska sekcija in manjši orkester. V vasi pa je deloval tudi pionirski pevski zbor, ki ga je vodila Pavla Zajc, že pred drugo svetovno vojno zelo dejavna na prosvetnem polju .Vodila je vaški pevski zbor.
Na vrhu vasi, na lepi razgledni točki, s pogledom na Julijske Alpe v daljavi, stoji cerkev sv.Jurija. Zgrajena je bila v 15.stoletju.Vidni so ostanki gotskih prvin. V cerkvi je lep, star in obnovljen križev pot. Prvič je bila cerkev omenjena leta 1594 v poročilu iz Čedada. V osnovi še gotsko cerkev sestavljajo triosminsko zaključen prezbiterij, širša ladja in zvonik. Objekt je krit s pločevino. Ladja je banjasto obokana. Cerkev ima zvon, ki ga je 25.maja leta 1928 vlila delavnica mojstra De Poli v Vittorio Veneto namesto odvzetega od Avstrije 16.11 1916.Na njem piše v latinščini: Mrtve objukujem, žive kličem ,strele uničujem .Otalež,cerkev sv .Jurija.
CERKEV Sv. Jurija
Lazec leta 1954
Pogled na Lazec iz Otaleža
Lazec in Plužnje
Lazec je del krajevne skupnosti Otalež, ki je druga največja krajevna skupnost v občini Cerkno. Takoj za mestom Cerkno. Šteje približno 600 prebivalcev. Teh 600 prebivalcev živi v vaseh-Lazec, Plužnje, Otalež, Jazne in Travnik. Pred skoraj 150 leti, leta 1870 pa je v takratni občini Otalež v 241 hišah živelo kar 1399 prebivalcev. Leta 1894 je bila občina Otalež.ki je štela 1389 prebivalcev največja občina v takratni županiji Cerkno.
IZ ZGODOVINE VASI
Ozemlje na desnem bregu Idrijce je bilo nenaseljeno vse do 11.stoletja, ko je to področje postalo leta 1063 last briksenške škofije. Prišli so prvi kolonisti, a se v glavnem niso obdržali in sredi 13. stoletja so bila pobočja na desnem bregu Idrijce spet pusta. Šele v letih 1280—90 ,ko je potekala t.i “rovtarska kolonizacija” ko se je naselitev pomaknila tudi v bolj gorate in odročne predele Tolminskega je dobilo to ozemlje nove naseljence, ki so po posredovanju patriarha in njegovega gastalda (Joannes Longo iz Čedada) prišli deloma iz Kamna in Čadrga pri Tolminu, deloma pa iz freisinške Oselice iz sosednje kranjske strani, ki je bila vključena v loško gospostvo.(redko naseljeno in z gozdom poraslo idrijsko-cerkljansko hribovje so namreč v 11 in 12.stoletju freisinški škofje naseljevali s kolonisti, ki so krčili gozdove in tu zaživeli.)Prva omemba imena vasi sega v leto 1290 “Talisach et Lasich-Otalež in Lazec”, ko so se loški podložniki začeli naseljevati na tolminsko ozemlje. Tedaj so bile naseljene vasi Plužnje, Otalež, Lazec in Jazne, ki so bile omenjene tudi v poročilu iz Čedada 8.Avgusta 1310 ,o razmerah na novo poseljenem območju (PLUSINA-Plužnje, LAS-Lazec, TOLSACH-Otalež, JASIM-Jazne)
V 14 .stoletju je bil Lazec del tako imenovane pluženjske rihtarije, ki se je širila ob desni strani reke Idrijce, po nekdaj že naseljenem ozemlju, kasneje opustelem, kar omenja tudi zgodovinar Simon Rutar v Zgodovini Tolminskega, ko je aprila 1348 te kraje zajela kuga in pomorila večino prebivalcev. Po tej epidemiji so začeli te kraje poseljevati novi priseljenci v zadnji četrtini 13.stoletja.Vse vasi pluženjske rihtarije so ležale na pobočju desno od Idrijce, Od Želina, ki je spadal še k cerkljanski dekaniji, so se vrstile vasi v sledečem redu: Dolenja Mlaka (Mlacha inferiori), Gorenja Mlaka (Mlacha superiori), Lazec (Lasic), Plužnje (Plusina), Otalež (Othalisach), Dolenje Jazne (Jasbino inferiori) in Gorenje Jazne (Jasbino superiori). V Tolminskih urbarjih iz leta 1377 pa je zapisano, da je bilo v Lazcu že šest kmetij, katerih lastniki so morali oddajati oblasti svoje dajatve v žitu, mesu, siru, medu in denarju.( In villa de Lasiç sunt mansi 6, culti et inculti. Et solebant solvere ut hic continetur. Sed modo solvunt pro quolibet manso libras 16).Imena gospodarjev kmetij;Ropertus,Stanigoy,Janis,Grigorius,Janis,Primos.
Urbar je bil seznam kmetij(hub) po upravnih enotah za celotno gospodstvo, navadno vezan v knjigo. V njem je bila navedena velikost posesti, njen uživalec (samo hišni gospodar brez družinskih članov), dajatve in služnosti. Včasih so navedene tudi dajatve in služnosti za celotno naselje ali upravno enoto. Praviloma so bile v posameznem kraju različno velike hube(kmečka posestva) ,vsaj glede na različno višino denarne dajatve, bili pa so tudi kraji, kjer so vse hube naselja odrajtovale enako vsoto (Krtečne, Labinje, Zakriž, Otalež, Jazne .Plužne, Lazec in Mlaka). Enako kot cerkljanska dekanija je bilo tudi plužensko ozemlje (contrata Plusin)podrejeno tolminskemu gastaldu, a ne kot dekanija, ampak kot rihtarija (rictaria, ricteria,rictyria, rityria, rytiria). to je upravna oblika mlajše kolonizacije. Kolonisti so tu imeli posebne pravice glede dajatev, tlake in sodstva, kar naj bi bila vaba za nove priseljence .Rihtar je bil nekakšen posrednik med kmeti in gastaldom. Od svoje kmetije ni plačeval davkov, ker je v imenu gastalda vršil nadzor in sodstvo nad kmeti v rihtariji.V vseh vaseh pluženske rihtarije so bile samo cele kmetije. Največji vasi sta bili Otalež in Plužnje, ki sta imeli po 8 kmetij. Lazec in Dolenje Jazne sta imeli po 6 kmetij. Manjše vasi so bile Gorenje Jazne (3 kmetije), Gorenja Mlaka (3 kmetije) in Dolenja Mlaka (2kmetiji). Cela pluženska rihtarija je vključevala tako 36 celih kmetij .Kot v dekanijah so bili tudi v pluženjski rihtariji po kmetijah nastavljeni kmetje, edino v Otaležu je eno kmetijo imel tkalec (tessedor) Jurij. V Plužnjah, kjer je stanoval rihtar, pa so bili dohodki ene kmetije namenjeni njemu, ne patriarhu („Stiendum est quod redite istius mansi quod reit Matcho pertinent rietaria Plusine”).Medtem ko je bilo pri cerkljanskih vaseh navedeno, koliko in kaj so posamezne kmetije plačevale nekdaj in koliko sedaj, se ta zapis javlja leta 1377 le za Otalež, Plužnje in Lazec. Te tri vasi so bile namreč kolonizirane že med leti 1280—1290,torej v času, ko se je plačevalo še pretežno v blagu. Kmetje v teh vaseh so „po starem”plačevali približno enake ali iste vsote in artikle. Toda leta 1377 so plačevale vse kmetije v omenjenih vaseh samo v denarju in sicer v Lazcu po 16 liber, v Otaležu in Plužnjah pa po 17 liber in 2 denarja letno za kmetijo. Pri ostalih štirih vaseh pluženjske rihtarije, ki so bile kolonizirane šele v 14.stoletju, pa se v urbarju sploh ne navaja starega načina plačevanja, ki se pač tu ni nikoli uporabljal, ampak samo nove denarne zneske. Tako so plačevali kmetje v obeh Mlakah po 16 liber in v obeh Jaznah po 32 denarjev letno. Pač pa je meso za patriarhovo kuhinjo(Carnes curiae) plačevalo kar 22 kmetij, razen onih v Lazcu in Plužnjah. Celoten dohodek pluženske rihtarije je torej leta 1377 znašal 432 liber in 320 denarjev ter seveda prej omenjeni carnes curiae od 22 kmetij. Isto sumo, izraženo v markah, je navajal tudi urbar sam na koncu popisa pluženjske rihtarije in sicer 22,5 mark in 38 denarjev. („Summa rieterie Plusine capit marchas 22 et mediam et denarios 38″) Rihtarija je leta 1377 dajala tako približno 3,4 % dohodkov tolminske grofije. Tolminski urbar iz leta 1377 nam tako izpričuje osnovno razliko med dekanijo in rihtarijo. Medtem ko je bil v cerkljanski dekaniji seznam fevdalnih bremen zelo pisan in marsikdaj zapleten, pa je pluženjska rihtarija plačevala samo denar.
Hiše prvih naseljencev so bile sestavljene iz štirih sten , ki so bile ali lesene, ali spletene ali pa zidane. Luknje so zamašili z mahom, ometali z blatom. Apna niso poznali .Pokrivali so hiše s slamo, bičevjem in steljo. Prostor med streho in štirimi stenami hiše so imenovali izba. Stropa ni bilo. Zraven izbe je stala čumnata(manjši stanovanjski prostor) , ki je služil kot hramba za potrebne reči. Ob steni okrog in okrog je bila klop, ki so ji rekli lava, na sredini sobe pa miza okoli katere so na tleh sedeli. Ker se beseda „peč " v vseh slovanskih jezikih najde, lahko domnevamo, de so stari naseljenci tudi že peči imeli. Dimniki pa jim niso bili znani. Skozi steno hiše so napravili nekoliko okroglih lukenj toliko, de se je mogla glava skozi pomoliti. Tako luknjo za oko, ali zavoljo podobe očesa so imenovali okno. Ležali so na tleh na slami ali stelji. Od tod tudi beseda postelja .
Hiše prvih naseljencev so bile sestavljene iz štirih sten , ki so bile ali lesene, ali spletene ali pa zidane. Luknje so zamašili z mahom, ometali z blatom. Apna niso poznali .Pokrivali so hiše s slamo, bičevjem in steljo. Prostor med streho in štirimi stenami hiše so imenovali izba. Stropa ni bilo. Zraven izbe je stala čumnata(manjši stanovanjski prostor) , ki je služil kot hramba za potrebne reči. Ob steni okrog in okrog je bila klop, ki so ji rekli lava, na sredini sobe pa miza okoli katere so na tleh sedeli. Ker se beseda „peč " v vseh slovanskih jezikih najde, lahko domnevamo, de so stari naseljenci tudi že peči imeli. Dimniki pa jim niso bili znani. Skozi steno hiše so napravili nekoliko okroglih lukenj toliko, de se je mogla glava skozi pomoliti. Tako luknjo za oko, ali zavoljo podobe očesa so imenovali okno. Ležali so na tleh na slami ali stelji. Od tod tudi beseda postelja .
26.3.1511 dotlej najmočnejši potres na Slovenskem z žariščem na območju Idrije in Cerkna povzroči veliko škode tudi po vaseh na desni strani Idrijce. V Tolminskem urbarju iz leta 1598 piše, o dajatvah ,ki so jih plačevali podložniki zemljiški gospodi” V župi imenovani Lhott, kamor so spadale vasi Plužnje, Otalež, Jazne, Lazec, Jagršče in Mlaka, je skupni davek v naravi znašal 38 kokoši, 5 hlebcev in 2 funta sira ter po 2 pisonala pšenice in rži. Poleg činža(dajatev) v naravi je omenjena župa plačevala še 96 gld., 5 krc. in 1 pf. pravdnega denarja. Dajatev ,ki so jo morali v Lazcu podložniki zemljiški gospodi odšteti je za hubo je znašala 26krc. in 2 pf.
20. novembra 1694; Soseska sv. Katarine (v Otaležu), sv. Nikolaja (v Jaznah) in sv. Jurija (v Lazicu) so prosile za kaplana, kteri bi stanoval v Otaležu ter smel tu deliti zakramente in pokopavati. Ob jednem so obljubile, da bo duhovnik dobival od njih, kar bi potreboval za svoje življenje. Da bi prebivalci rečenih sosesk bolj gotovo dosegli svoj namen, izvolili so četiri može, kterim so dali popolno oblast, da bi se v njih imenu pogajali zastran duhovnika na raznih krajih. Ti možje so bili : Ivan Eeng in Jakob Bašelj iz Otaleža, Jurij Sedej iz Jazen in Matija Zajec iz soseske sv. Jurija. Kar bi ti možje obljubili, bilo bi veljavno za vse prebivalce. Ker pa rečeni možje niso znali pisati, naprosili so v ta namen Ferdinanda Julija Sežuna, cesarskega uradnika v Idriji, da bi jim šel na roko.( Vir-Izvestja muzejskega društva za Kranjsko)
Leta 1695 je bila ustanovljena kaplanija Otalež,katere del je bilo tudi naselje Lazec in naselja Plužnje,Otalež,Jazne,Masore in Oselica (Capellania di Ottales: Ottales, Plusna , Lassiz, Jasbina, Massora, Osselza ).
Katasterski zemljevid Lazca iz leta 1822
Na začetku 19.stoletja je bilo v Lazcu več kot 60 stavb-hiš in gospodarskih objektov. Cestne povezave z sosednjimi Plužnjami še ni bilo, ta je bila zgrajena v drugi polovici 19.stoletja.Cesti, ki sta vodili iz vasi sta bili, cesta skozi Zaklanec v Cerkljanski vrh in cesta skozi Urmajnik na Stražo. Leta 1900 je vas štela 44 hiš in 287 prebivalcev. Večji kmetje so v tistem času imeli večje hiše, ki so bile v celoti zidane iz kamenja. Kmetija je bila sestavljena iz hiše, hleva s senikom, gospodarskega poslopja z lopo za listje in stajo za živino. Hiša je imela vežo z glavnim vhodom. V veži je bila odprtina za spravilo pridelkov v klet. V kleti so bili sodi v katerih so hranili mošt, zelje, repo in police za sadje in zelenjavo. Naprej od veže je bila črna kuhinja z ognjiščem za kuho ,kurišče kmečke peči, kjer so pekli kruh in sušili sadje. Kuhinja je imela odprtino za odpadno vodo ki je odtekala na prosto. V veži je bil tudi vhod v hišo, kjer so bili kmečka peč, velika miza in klopi ob stenah in okrog peči. Nad mizo je bil “buhkov kot” .Ob vhodu za vrati je bila odprtina za svetilo. Najprej so si svetili s trskami, kasneje pa s svečami in petrolejkami. V steni je bila zidna omarica, kjer je gospodar hranil mošt in žganje .V odprtini pod kmečko pečjo so sušili mokre čevlje .Nad pečjo pa sušili perilo. V kotu hiše je stala postelja. Poleg nje je bil vhod v kamro, kjer sta spala gospodar in gospodinja. Za hišo je bilo stranišče na “štrbunk”. V bližini je stal hlev z dvema vhodoma. V hlevu je bil privez za vprežno in govejo živino in svinjak. Ob hlevu je bil še prostor za gnoj .Ob hlevu sta stala senik in drvarnica in leseno korito za napajanje živine .Če pri hiši niso imeli mlina so žito nosili mleti drugam. Bajtarji(mali kmetje) pa so imeli male hiše, ki so bile največkrat lesene. Prednji del je bil zgrajen iz lesenih brun. Zadnji del, kjer je bila črna kuhinja in hrami za spravljanje pridelkov, pa so bili zidani iz kamenja. Hiše, ki so bile v bregovih, so bile z zadnjim zidanim delom v zemlji, prislonjene v breg. Tla so bila posebno pri bajtarjih v začetku kar zemlja, kasneje pa lesen pod. Dnevni prostor je bil pri lesenih hišah obdan z lesenimi deskami in je bil tudi delovni prostor, saj je bila v njem mizarska delovna miza, kjer so si izdelovali in popravljali orodja za kmečka dela .Vse hiše pa so bile včasih krite z slamo zato je večkrat prišlo do požara. Leta 1874 je v vasi prvič zagorelo,13 let kasneje 18. septembra leta 1887 pa je vas prizadel še večji požar .O tem je istega leta poročal časopis Soča-”Nesreča nikoli ne počiva velika nesreča je zadela nas, vas Lazec je preteklo nedeljo popoldne pogorela, in sicer 23 hiš in 9 gospodarskih poslopij, natlačene z pičo. Zažgal je neumn človek. Pogorelo je vse do tal, vsa klaja za živino ,ljudem obleka in večinoma tudi živež, ker spravljeno je bilo že veči del vse pod streho ,tudi 8 živinčet je zgorelo. Zavarovana sta le dva pogorelca. Neizrekljiva stiska čaka ljudi, toliko bolj, ker je jesenske pridelke suša končala. Ljudem ni ostalo drugega, kot beraško palico prijeti in dobrih ljudi pomoči prositi. Revščina je strašanska, ubogi ljudje obupujejo. Če se kje nahaja kako dobro serce, ki hoče tem ubogim kaj pomagati, prosim ,naj se jih usmili! Vsak sold bo s hvaležnostjo sprejet in Bog bo dobrotnikom obilno poplačal. ”Vest o požaru je bila objavljena tudi v časopisu Slovenec-V nedeljo popoludne po 3. uri zažgal je našo vas neki Razpet. Goreti je začelo na dveh mestih. Ker že dolgo časa ni deževalo in je bila velika suša, bilo je vse gorljivo v največji nevarnosti. Vode za gašenje je popolnoma primanjkalo .Ogenj se je s tako rapidno hitrostjo razširjeval, da so ljudje večinoma le svoje življenje mogli rešiti; pri mnogih kmetih in kočarjih zgorela jim je poleg sena, žita, otave, poljskega orodja, tudi živina, posebno mnogo prašičev. V teku kratkih trenutkov pogorelo je 30 številk. Škoda znaša nad 30.000 gld. Zavarovanih je bilo le nekoliko posestnikov, in še ti za neznatne svote. Ta nesreča je za tukajšnjo prebivalstvo usode polna Od cele vasi ostalo je komaj 10 številk. Poljski pridelki so jim zgoreli. Zažigalec je neki kmet in posestnik sam. Naj prvo je bil že poletu svoj kozolec zažgal. Tedaj je bil oproščen vsake kazni. Zatem pa je večkrat obljubil, da bode zakuril, samo to mu je žal bilo, kakor se je vedno izrazil, da je njegovo hiša preblizu drugih. Vendar svojega namena ni opustil, ter je zadnjo nedeljo nad sto ljudi onesrečil. Žalostno je, da so ljudje o tem vedeli pa so vendar opustili vsako pozornost. Revni pogorelci so potrebni milosrčne pomoči.”
Ko so leta 1873 plačevale različne občine tolminski grajščini odkupnino za občinska zemljišča, naša občina ni hotela dati nobene odkupnine. Tolminska grajščina pa je našo občino tožila in dobila pravdo. Občinska zemljišča so bila že rasklicana, da se prodajo na dražbi. Dražbe so se posestniki ustrašili, in ko so videli, da bi se jim lahko vzelo vse občinsko zemljišče, so hitro sklicali na posvetovanje vse posestnike, in sklenili so, da se mora grajščini plačati odkupnina, ker brez teh zemljišč bi bili kmetje uničeni, ker bi ne imeli kam goniti živine na pašo, in kje dobivati še steljo in drva. Ravno te pravice so po kupni pogodbi dobili vsi tisti, ki so plačali kak znesek odkupnine. Ta odkupnina se je bila naložila potem na vse posestnike, tako da je vsak toliko več plačal, kolikor večje deleže in užitke je imel v občinskih zemljiščih.
Leta 1879 cerkev sv.Jurija dobi tri nove zvonove, ki jih je vlil podjetnik Anton Samassa iz Ljubljane in so bili posvečeni v Ljubljani po škofu Janezu Pogačarju.
Življenje v vasi je bilo kot življenje večje družine. V vasi so se poznali vsi ,po šegah in skupnem življenju so si bili sorodni, čeprav po stanu in premoženju različni. V vasi je bilo le nekaj posestnikov ,ki so pridelali dovolj na svoji zemlji. Ostali so si morali pomagati s priložnostnimi delom pri kmetih in tudi v tujini.4.5 1895 državni poslanec v Avstro-Ogrskem parlamentu g. Anton Gregorčič poda prošnjo občine Lazec:” za podporo pri napravi vodovoda, ki je potreben predvsem radi živine, ki nima potrebnega napajališča.” Zaradi pomankanja potrebne higijene in potrebnih zdravil so se večkrat pojavile nalezljive bolezni. Pojavila se je škrlatinka in krvava griža s smrtnim izidom. Zaradi velikega števila umrlih so predpostavljeni ukazali leta 1896 zgraditi mrtvašnico na pokopališču v Otaležu.9.11.1898 celotno Cerkljansko strese zelo močan potres. Tresenje tal je bilo čutiti okoli 5 ure popoldan in tudi naslednji dan 10.11 po 7 uri zvečer. Pohištvo, okna, vrata, podobe na zidu itd., vse se je streslo. Nekateri ljudje so šli iz hiš. Na srečo škode ni bilo. Močnejši potres je bil tudi 16.2 1901,deset minut pred deveto uro. V časopisu Primorski list je dopisnik iz naših krajev zapisal-”Zlo je bobnelo in bučalo, močno se treslo, da je oprava v sobah tudi čutila.”
Konec leta 1902 je bil v cerkvi Sv. Jurija postavljen nov oltar .O tej slovestnosti je poročal časopis Primorski list (18.12 1902 št.51 )-”Lasce, podružnica Otaležke fare, je dobila pred kratkem po uspešnem delovanja preč. gosp. župnika J. Vestra in obeh ključarjev omenjene podružnice, vrlih krščansko značajnih mož, lep kras v svojo lično cerkev. Znani domači umetnik Josip Grošelj, kipar v Selcih pri Škofji loki, je za podružnico Lasce izdelal glavni oltar posvečen sv. Jurju. Delo dela čast svojemu mojstru. Oltar je izdelan v lepem pravilno izvedenem renesanskem slogu, podobe sv. Jurij, sv. Rok, sv. Jakob in v nastavku relief sv. Ane so izdelane z umetniško natančnostjo. Gosp. Grošelj, čegar ime slavi preko slovenskih meja — je pri tem delu pokazal, kaj zmore krščanski umetnik, ako išče vzorov za svoja dela v vzvišenih naukih naše svete vere. Gospod župnik Otaležki pa je tu kakor ob vsakej priliki pokazal, da njemu velja geslo: „Vse za višjo čast Božjo ! Lepa župnijska cerkev z njeno krasno notranjščino, za katero se je velečastiti gosp. župnik stekel nevenljivih zaslug, priča, da je v dosego toli lepih uspehov potreba tako nenavadno čilega, delavnega duha kakor je gosp. župnik, kateri naj bode uverjen, da mu „Gospod”, čegar slavo in češčenje on tako vsestransko pospešuje na tem svetu, onostran groba gotovo ne bode odrekel zasluženega plačila. ”
Primorski list (24.12 1902 št.52 )-”Tretja andventna nedelja je bila dan veselja. V podružni cerkvi sv. Jurija v Lascah smo obhajali blagoslovjenje novega altarja, katerega je izdelal g. Grošelj iz Selc. Preč. gosp.dekan iz Cerknega so ob asistenci domačega župnika blagoslovili altar, potem pa v krasnem govoru predstavljali svetnike, kateri so na altarju, in vnemali ljudstvo k stanovitnosti v sv. veri. Nato je bila sv. maša in litanije. Novi altarbil je skrajno potreben. A kako naj ga napravi jedna sama revna vas — Lasce, —ki je l. 1887 skoraj cela z vsemi pridelki vred pogorela. Ali vendar ljudje niso hoteli odnehati. Zložili so, kolikor so pri svoji revščini zmogli. Ostalo pa so izprosili pri sosednih dobrih ljudeh, tako da so se pokrili vsi stroški. Altar stane namreč okolo 1200 K .Bog povrni dobremu ljudstvu in vsem dobrotnikom. Kar darujemo v čast božjo, nam bo obilno povrnjeno.
23.8 1908 v zvonik cerkve udari strela. O tej nesreči je poročal časopis Primorski list (27.8 1908 Št.35)-”V nedeljo, 23. avgusta, ko je bil pri podružni cerkvi sv. Jurija v Lascu običajen semenj s sv. mašo ob 9.uri, je udarila strela ob 8. in pol uri v tamošnji zvonik, ki je bil naenkrat v ognju. Z zvonika je šla strela v cerkven izid, katerega je razrušila v dveh mestih razbila je cerkvena vrata in omamila pod zvonikom stoječega Cerkvenika, ki je pa že iz vsake nevarnosti. Nenavadno hitro se je ogenj širil, in že so bili v nevarnosti zvonovi in z deskami pokrita cerkev. V tej skrajni nevarnosti se ojunačijo nekateri domačini ter se podajo v zvonik k zvonovom in z občudovanja vrednim naporom so z vodo, ki so jo dobivali skozi cerkev, popolnoma zadušili ogenj, rešili zvonove in oteli nevarnosti cerkev, da se je potem v njej proti 11. ari opravila sv. maša. Čast takim junakom ! Ako pomislimo, kaka nepregledna nesreča bi se bila zgodila, ako bi strela udarila med sv. mašo, moramo pač priznati, da še vlada božja previdnost, k kateri se tolikokrat zatekamo, da nas varuje treska in hudega vremena.”
Zbrani pri cerkvi leta 1913
20.7 1912 strela zaneti požar na kozolcu posestnika Petra Zajca. Poročilo iz časopisa Primorski list(14.8 1912 št.33)-”Lazce pri Otaležu. V soboto dne 20. julija zvečer ob pol 10, uri je udarila strela in unela vezani kozolec na »Sivki” , ki je bil poln žita. Kozolec je do tal pogorel. V dolžnost si štejem, da se z a hvalim vsem, ki so ustrajno delovali, da se ni ogenj razširil na hlev, ki je le nekaj korakov od pogorelega kozolca. Zlasti se zahvaljujem pa požarni brambi iz Pluženj, ki je bila takoj na mestu nesreče. in ustrajno delovala, dokler ni bila nevarnost odstranjena.
Istega leta zgori tudi kozolec na posestvu družine Kofol.
Šolska mladina v Lazcu leta 1913
Leta 1909 je bila v Lazcu ustanovljena šola, kamor so hodili tudi otroci iz sosednjih Pluženj. Pred tem so otroci obiskovali šolo v Otaležu. Velika ovira za reden obisk šole je bila za mnoge oddaljenost, hude zime in za marsikaterega otroka nujna zaposlitev s pašo. Prvi učitelj v šoli Lazec je bil Ambrozij Rusjan, leta 1909 imenovan s strani okrajnega šolskega sveta Tolminskega, ki ga je kasneje zamenjal učitelj Hubert Močnik(1913). Šolo je obiskovalo več kot 80 učencev. Za Jurjevo leta 1913, ko je bil cerkveni praznik v Lazcu so blagoslovili šolsko svileno zastavo in naredili prvo šolsko sliko. Šola je trajala vse do začetka druge svetovne vojne, ko je bila nekaj let v Plužnjah. V eno razrednici v Lazcu je bil pouk v večji sobi v prvem nadstropju pri Zajcu, učitelj Hubert Močnik pa je stanoval pri Kofolu. Dopoldne je poučeval 4. in 5. razred(od 8 do 12 ure),popoldne pa prve tri(od 13 do 16 ure).Ob četrtkih je imel še dopolnilni pouk za 6. in 7. razred, vsega skupaj 40ur.Učbenike so dobivali iz državne zaloge na Dunaju. Mnogih knjig ni bilo treba kupovati, ker so se izposojevale iz arhiva na šoli. Šolska knjižnica je leta 1921 razpolagala z natančno 100 knjigami. Otroci so si nabavili le pisanke in šolske potrebčine , kar so si lahko kupili pri Grudnu v Plužnjah, kjer je bila edina trgovina z mešanim blagom v šolskem okrožju. Otroci so bili v znanju precej zanemarjeni in posebej spisje je bilo porazno .Manjkalo je govornih vaj. V jesenskem času so prihajali vsi redno v šolo .V sklopu šole je deloval tudi šolski vrt .Imeli so svojo drevesnico, kjer so se učenci nadaljevalnega tečaja učili čiščenja, obrezovanja, pomlajevanja sadnega drevja, dekleta pa gojiti zelenjavo in cvetje .Ob začetku prve vojne je Hubert Močnik odšel poučevat v Otalež. Leta 1921 je šolo v Lazcu obiskovalo 85 učencev, leta 1922(71 učencev) in leta 1927 (62 učencev).Jevšček Gizela je v letu 1922 poučevala v potovalni šoli Lazec-Otalež. Voditelj čipkarskega tečaja je bil Filipič Jernej.. Leta 1923 je v potovalni šoli(enorazrednici) Lazec-Straža, ki jo je v Lazcu obiskovalo 76 učencev poučeval Bratina Bogomil iz Otlice. S to šolo je bil združen tudi poletni tečaj na Cerkljanskem vrhu. Italijanski okupator ustanovi leta 1924 v vasi Italijansko šolo in sicer dvorazrednico .Marija Zega prevzame leta 1926 mesto učiteljice v šoli Lazec., Ker je odklonila vpis v ANIF (Associazione Nazionale Insegnanti Fascisti = Vsedržavno združenje fašističnih učiteljev)jo pred koncem šolskega leta nadomesti Josip Pagon. V letu 1927 so na osnovnih šolah na Primorskem poučevali deloma že italijanski, deloma pa še slovenski učitelji. Večji del učiteljev italijanskega rodu je bil zvest fašističnemu režimu in si je prizadeval vključiti v fašistično mladinsko organizacijo vse učence. Temu so nasprotovali slovenski učitelji, duhovniki in seveda tudi starši. Zadnja slovenska učiteljica v šoli v Lazcu je bila Malka Grudnova iz Pluženj. Leta 1929,se je italijanska oblast odločila, da premesti vse slovenske učiteljev notranjost Italije … Fašistična učiteljska organizacija je od slovenskega učiteljstva zahtevala, da govori v šoli in izven nje samo italijansko, tega ni dosegla niti med učitelji niti med otroci, Potem so prišle italijanske učiteljice po vseh vaseh, ki so rade pripovedovale o zmagoviti Italiji in genialnem duceju. Vendar jim otroci niso kaj dosti verjeli, ker so jih doma drugače učili. Pod Italijo je bila šola na domačiji” na vas” nekje do leta 1943.Zadnja,ki je poučevala v šoli v Lazcu je bila Italijanska učiteljica, članica fašistične stranke, stroga učiteljica, ki je učence večkrat tudi fizično kaznovala. Po kapitulaciji Italije so otroci iz Lazca obiskovali šolo v sosednjih Plužnjah, najprej(na domačiji “pri Grudnu” in kasneje v gasilskem domu.” Učitelj je bil Janez Filipič.ki ga je kasneje zamenjal učitelj Ivan Primožič. Aprila 1945 je šolo obiskovalo 70 učencev iz obeh vasi(36 fantov in 34 deklet)Ivan Primožič, je pozimi leta 1944 v Lazcu vodil organiziran večerni tečaj(šest ur na teden),ki ga je obiskovalo 21 obiskovalcev in v Plužnjah 23 obiskovalcev.
Plužnje in Lazec pod italijansko okupacijo
V knjigi Spomini in izkustva iz leta 1971,socialno stanje kraja ,pred prvo svetovno vojno ,zelo dobro opisuje učitelj Hubert Močnik-”No bilo vse rožnato, dohodki samo od posestva. Posebno bajtarji so bili revni in hrana je bila pri večini družin nezadostna. Kuhali so si skoraj vsi v krušnih pečeh .K sreči je otroke delno pokonci držalo mleko. Najbolj kritično je bilo za odraščujočo mladino .Mnogi očetje, celo matere in fantje so bili vdani pijančevanju in kajenju. Stari čikanju .Ker je bilo polno sadja, kupčija s sadjem pa edino za potrebe mesta Idrije ,so si iz sadja stiskali mošt in kuhali žganje. Tudi to ni šlo v kupčijo in večino so ga popili doma. Poleg tega pa še v gostilni vino, pivo in geruš, če ni bilo denarja pa na upanje. Nekateri so pobirali maslo in ga nosili v nahrbtnem košu prodajat v Idrijo. Zraven tudi kaj boljšega sadja. Dokler ni bilo mlekarne je bil edini dohodek od prirejene živine, tu pa tam od lesa in od kleklanja čipk, ki jih je domačinka pobirala in prodajala v v Idrijo. Ker so čipke šle skozi dvojne roke ,so dekleta le malo zaslužila. Delale so največ pri revni petrolejski luči. Zdravstveno stanje je bilo slabo in tuberkoloza je bila močno razširjena, tako da so bili v nekaterih družinah vsi okuženi. Otroci so bili večinoma bledolični, nezadostno hranjeni in za zimo zelo slabo oblečeni. Zimske suknje, volnenih jopičev takrat ni imel nobeden. Spali so največkrat na krušnih pečeh in odraščujoči otroci že skoraj vsi na senu. V šoli so se proti širjenju tuberkuloze borili z uvajanjem snage, čistoče in s poukom. Učili so mladino kako naj se ogiblje tesnega stika in bivanja z jetičnimi.
Ker obdelovalne zemlje po hriboviti deželi ni bilo veliko, je bilo vedno tudi malo resničnih kmetov, ki bi imeli dovolj vsega doma za svojo družino in domačijo. Trplenja ni manjkalo že pri pripravi njiv, ki so bile večinoma brežine, tako da so gnoj in zemljo prenašali v nahrbtnih koših. Uspevalo je k sreči zlasti v nižjih predelih prav vse: krompir, koruza pšenica, ječmen….Nekateri so pridelovali tudi lan za obrisače, rjuhe in podobno, marsikdo je imel kako ovco, ki ga je oskrbela z volno za nogavice ,rokavice, maje. Kože ubitih živali so dali ustrojiti za usnje in tako so bili preskrbljeni z obutvijo. .Najbolj gosposko dekle je tedaj nosilo obleko iz doma tkanega platna. Skoraj vsaka domačija je imela nekaj zemlje, da je nekaj pridelala doma in skoraj vsi so imeli kravo ali ovco, ki jim je nudila prepotrebno mleko. Večjim kmetom so pomagali pri delu manj premožni prebivalci, ki so si tako zaslužili kaj najnujnejše. V veliko pomoč sta bili tudi leta 1910 ustanovljena hranilnica in posojilnica v Otaležu ,ki je pomagala v najnujnejših primerih in mlekarna v Plužnjah, ki je nudila reden dohodek od oddaje mleka ,masla in sira. Večjega dela v zimskem času ni bilo, so pa gospodarji popravljali orodje, delali grablje, pletli koše…ženske so klekljale, pletle iz domače volne, rokavice, nogavice…otroci so radi poslušali, ko so jim očetje pripovedovali, kako je bilo med vojno, ki so jo preživeli na fronti v Rusiji, Italiji in kje drugje po Evropi. Zanimal a jih je preteklost naših krajev in ljudi. Matere so pripovedovale pravljice in dogodivščine, ki so vedno imele pozitiven nauk za življenje .Otroci, z oprtnicami čez platneno srajco, so bili življenje cele vasi. Njih krik in vrisk, jok in stok sta delala sicer mirno vas polno življenja. Med otroci so bili posebno znani vaški »navihanci«. Noben plot jim ni bil previsok, nobena hruška pregladka, noben kamen pretežek. Kakor hitro je bil rojen nov otrok na vasi, so hitro zvedeli za to veselo novico otroci na drugem koncu vasi. Radovednost jih je gnala k zibki. Videti novorojenčka in izraziti svoje mnenje. Vaška družina je pomnožila enega člana in ta dogodek je za vse vaščane pomemben. Kakor rojstvo, tako se je hitro razširila po vasi vest o smrti. Mrtvaški zvon vzbudi tisoč vprašanj in sočustvujoča srca so molila za onega, ki je zapustil vaško družino. Vsa vas je šla za pogrebom, domača dekleta so mu spletla vence iz pušpana ,domači fantje ga nesli in sosedje mu svetili na zadnji poti iz domače vasi. Kakor ob rojstvu in smrti, so čutili vaščani tudi v vsakdanjem življenju drug z drugim. Vsi delavno oblečeni med tednom in prazniško v nedeljo. V hišah so vsi sedeli pri isti mizi, ne le gospodar, tudi hlapci in dekle. Jedli domač ovsen, ržen ali koruzni kruh .V predpustnem času so hodili koledniki, ki so z glasom harmonike prinesli običajno nekaj razvedrila v enoličnost vsakdanjega življenja. Če so prišli skupaj pravi ljudje.so vedno zapeli lepe narodne pesmi .Za novo leto, za pustne dneve so fantje priredili v vasi ples .Domači fantje so bili včasih varuhi vaških deklet. Gorje onemu, ki ni bil domačin, pa se je drznil zalezovati domača dekleta! Fantje so si šteli v čast, da ni nihče trgal rož na vaškem dekliškem vrtu. Da še celo takrat, ko je kot ženin odpeljal nevesto iz vasi, je morali plačati »odkupnino« V zimskem času so v vas večkrat prišle v vas šivilje, ki so popravile stare in naredile nove obleke, včasih tudi čevljar, urar,večkrat tudi mizar, kovač in obrtniki, ki so naredili veliko koristnega za celo družino in domačijo in marsikaj zanimivega pripovedovali mlajšemu rodu iz svojih življenskih izkušenj. Prebivalci naših krajev so bili vedno skromni in nezahtevni, čemur jih je prisilila bolj skromna hribovska narava, ki je vedno nudila potrebno za življenje.. Pomagali so si v vseh slučajih, ne le če je hiša gorela, ali človek zbolel. Tudi v slučaju, da je zbolela živina,da ni bilo slučajno te ali one stvari pri rokah, so priskočili sosedje drug drugemu na pomoč.
Po prvi svetovni vojni, leta 1920, ko je bila dokončno potrjena rapalska meja med Italijo in Jugoslavijo ,Lazec pripade Italiji. Med letoma 1920 in 1943, je bil del območja znano kot Venezia Giulia. Marija Aljančič- Polak v knjigi- Slovenke v narodnoosvobodilnem boju, o letih pod Italijo pripoveduje-”Prosvetnega dela v našem kraju za časa italijanske okupacije ni bilo .Še tisti slovenski učitelji, ki so jih nekaj časa pustili v naših krajih so bili kasneje premeščeni v notranjost Italije. Spominjam pa se ,da je mama skrbela za to, da smo se otroci ,še preden smo šli v šolo ,doma naučili slovensko čitati. Tako so delale tudi druge matere. Mislim, da je bilo prav v tem času delo slovenske matere in žene na Primorskem sila važno za ohranitev slovenske besede in s tem tudi slovenske narodne zavesti, kajti italijanski fašizem je uporabljal vse mogoče nasilne metode, da bi čim prej potujčil zasedene kraje. Ravno v naših krajih so imeli pri tem početju malo uspeha, menim, da ravno po zaslugi visoke narodne zavesti, ki j je znala slovenska mati ucepiti otrokom. Omeniti velja tudi vlogo, ki jo je takrat imela pri nas slovenska knjiga. Javne knjižnice je okupator zaplenil in knjige požgal. Toda v vaseh so ostale na podstrešjih skrite cele knjižne zbirke. Te knjige so mene ,kot tudi drugo mladino seznanile s Prešernom, Gregorčičem, Cankarjem in drugimi našimi velikimi možmi ,o katerih v italijanski šoli nismo slišali. Brali smo največ v zimskem času, kajti poleti smo bili upreženi v delo. Posojali smo knjige drug drugemu. Ni nam bilo težko iti po knjige tudi uro daleč h kakemu kmetu ,za katerega se je vedelo da ima dobre in lepe knjige. Tako smo hodili h kmetu Pavliču v Masore, ki je imel na podstrešju celo knjižnico. Prepovedana nam ni bila samo slovenska beseda, ampak celo slovenska pesem. Samo v cerkvi smo še lahko slovensko peli.” Leta 1923 je podprefektura v Tolminu izdala ukaz, da se mora vršiti vse dopisovanje v italijanskem jeziku. Leta 1924 je prišel ukaz, da se mora verouk v šolah učiti v italijanskem jeziku. Leta 1925 se v vasi ustanovi mlekarna, ki je nudila vsaj nekakšen vir zaslužka z prodajo mleka, masla ob vsesplošni brezposelnosti. Bajtarji, so se preživljali predvsem s sezonskim delom, kajti redno delo je bilo pod Italijo privilegij le za nekatere. Na srečo je skoraj vsaka domačija imela vsaj eno živino, večje kmetije tudi do deset glav živine.. Na domačiji” v bajt” sta bili tudi manjša trgovina in gostilna. Na začetku leta 1925 je v vasi spet zagorelo. O tem požaru je poročal takratni časopis Goriška straža “Dne 5. februarja ob 5. uri zjutraj je izbruhnil v vasi Lazec požar, ki je vpepelil hipoma štiri poslopja. Zgorelo je štirim posestnikom vse blago. Eden od teh si je komaj rešil golo življenje in je tudi ob tri goveda. K sreči ni bilo vetra, drugače bi bila zgorela cela vas. Ljudstvo iz Otaleža in Pluženj je hitro privrelo na kraj nesreče na pomoč. Po trudapolnem delu se je komaj posrečilo ogenj omejiiti, ker ni bilo vode pri roki. Pohvalno moramo omeniti požarno brambo v Plužnjah, ki je bila takoj na delu in je z vso požrtvovalnostjo gasila. Ne ve se, kdo je zakrivil nesrečo, najbrž zlobna roka” .Leta 1926 velika povodenj na Slovenskem prizadene tudi vas Otalež in vasi v njeni okolici ,med njimi tudi vas Lazec .Odlomek iz dopisa objavljenega v časopisu Goriška straža (19.11 1926)-”Vsled povodnji izgleda naše polje kot izorano, čez in čez vse rujavo, kakor da bi bili ravnokar polje posejali. Več ko kilometer dolgi usadi so drvili v doline in trgali njive, bregove, travnike, gozdove, drevesa, poti in kozolce; v nevarnosti so bile celo hiše, eno je zrušilo, drugo zasulo, zopet drugim stane premaknilo. Kjer so bili prej lepi travniki, rodovitno polje, tam si je izkopal hudournik svojo strugo. Njive so polne gramoza in kamenja; dračje in sadno drevje leži vse križem na polju, vse je razmetano in pomešano, kakor da bi na teh tleh divjala pred kratkim najhujša vojna vihra z granatami. Škoda je milijonska! Nismo se še pomirili od zadnje povodnji, ki se več ali manj še vedno ponavlja, saj lije skoraj neprenehoma , kar prihrumi v noči od petka do sobote (29.—30. okt.)strašanski vihar med bliskom in gromom, kakor bi nas hotel opozoriti na sodni dan. Vsled grozne viharne sile so se hiše majale, mavec krušil, strehe se odkrivale, šipe žvenketale. Strešno opeko, vrata, deske je vihar nesel po vsej vasi ;drvesa je izrul s koreninami, polomil in pomandral je cele gozdove. Ljudstvo je vse preplašeno vstajalo in begalo sem in tja, ker se ni čutilo varno pod lastno streho. Vihar je tudi do tal podrl kozolce v Plužnjah, Otaležu, Jaznah in v Lazcu. Mežnarju v Otaležu je vso streho odkrilo, novo, s cementnimi ploščami pokrito, vrata in okna razbilo. Žalosten je pogled na šolsko poslopje, ki moli kvišku gola rebra, ker je vihar odnesel streho iz eternita in zraven še strešne tramove. Drugim posestnikom je orkan odnesel v kozolcih spravljene poljske pridelke, kakor ajdo, seno in drugo, da ni več sledu o njih. Skoraj vsakdo je prizadet vsled teh strašnih nesreč. Masora je od nas ločena, odrezana po reki Idrijci, ker ni nobene prave brvi več. Zasilne brvi so smrtno nevarne, kar so, razne nesreče potrdile. Vse dovozne poti do Otaleža so razrite, porušene ali zasute, tako da k nam noben voz ne more.” Plazovi so pretrgali vse poti in steze v vaseh Lazec(velik plaz za “zidarsko” hišo.),Otalež in Jazne Pred drugo svetovno vojno, ko je vas štela 35 hiš so bili v vasi samo štirje taki kmeti ,ki so ob primerni letini pridelali dovolj za svojo potrebo.. Kljub vsakodnevnem obhodu in nadzoru vasi italijanskih karabinerjev,so si mnogi ob meji pomagali s tihotapstvom, prenašanjem kave, tobaka in drugih potrebčin čez mejo iz Jugoslavije, zato je tudi večkrat prišlo do aretacij ljudi ,ki so ilegalno prekoračili mejo in so jih ujeli pri “kontrabantu.”
Ime zaselka se je v različnih dobah različno pisalo: Lasic, Lasitz, Lasce, Lasez, Lasiz, Lazeč, Laze….Na račun zadnjega imena so prebivalci vasi ostali doma ,ko so leta 1941 ob napovedi vojne Jugoslaviji italijani preselili vse obmejne vasi v notranjost Italije, ker so pomotoma preselili prebivalce zaselka Laze pod Reko namesto vasi Lazec ,ki je bila oddaljena le uro od takratne državne meje.. Vinko Kofol v Idrijskih razgledih(1992) pripoveduje »Lažčani nismo šli v begunstvo, ker nismo prejeli pozivnic. Namesto k nam so jih poslali v Laze. V tistih dneh so z Jelenka streljali proti meji s topovi. Videli smo, kako so se skozi Plužnje in Otalež proti meji premikali vojaki. Čisto tiho so bili… Vsi so se zelo bali Srbov, češ da imajo smrt na kapah. Vojaki so zavzeli položaje ob meji od Bevkovega vrha do Ledin.
Leta 1943 se Lazec vključi v partizansko osvobodilno gibanje. V januarju 1943 je bil na sestanku ki je potekal na koncu vasi (Na robu) izvoljen prvi vaški odbor OF. Do kapitulacije Italije je stopilo v partizane 19 moških in 5 žensk, po razpadu Italije pa še 17 moških in 6 žensk. Mnogi izmed njih so dosegli visoke poveljniške položaje. Med moškimi so po en polkovnik ,major, kapetan 1 .razreda, poročnik in podporočnik, med ženskami pa en kapetan in dva poročnika ,medtem ko so vsi drugi podoficirji. … Na ožjem Cerkljanskem se je priključilo narodnoosvobodilni vojski pred kapitulacijo Italije- nekateri v zadnjih mesecih leta 1942, v pretežni večini pa februarja 1943 — naslednje število prostovoljcev in prostovoljk: Ravne 14,Zakriž 13,Gorje 4,Poče 5,Labinje 7,Novaki (Gor. in Dol.) 9,Čeplez 9,Planina 14,Cerkljanski vrh 1,LAZEC 23,PLUŽNJE 13,OTALEŽ 7,Cerkno 14,Straža 5,Jagršče 3,Idrijske Krnice in Masore 6,Šebrelje 8,Stopnik 6 .Vera Đukić v knjigi Slovenke v narodnoosvobodilnem boju o odhodu v partizane” Naša vas Lazec pri Cerknem se je vključila v osvobodilno gibanje v letu 1943 .Sama sem postala tega leta mladinska aktivistka, saj sem imela takrat komaj 17 let. To delo sem opravljala vse do kapitulacije Italije, zadnje mesece že v ilegali .Ob kapitulacije Italije so ljudje ,zlasti mladina, množično odhajali v NOB .Ko so Nemci prodrli do Idrije, je prišla derektiva, naj se aktivisti umaknejo bodisi v ilegalo ali pa naj gredo v NOV. Ilegale sem imela že dovolj, vedela pa sem tudi, da bom lahko svoje delo predala svoji sestri, ki je ostala doma. Tako sem se hitro odločila da grem v partizane.” Množičen odhod ljudi iz naše vasice v partizane je Italijanskega okupatorja razdražil. Meseca marca je odgnal v zapore 6 moških in 4 ženske, predvsem starejše. Kar so imeli premičnega premoženja so zaplenili. Dne 28. marca 1943 je nemška eskadrilja, s zažigalnimi bombami bombardirala vas Otalež. Prišlo je tudi do napada na Lazec, vendar na srečo bombe niso dosegle cilja. Okoli 1.novembra 1943 so se nemški vojaki (SS-ovci in med njimi tudi koroški slovenci in slovenci mobilizirani v nemško vojsko) en teden zadrževali v vasi .Konec leta 1943 (24.12) poročevalec 2.bataljona Vojkove brigade javla ,da Nemci že par dni obiskujejo vas Lazec; tu jim odnesejo vse, kar jim pride pod roke. Eden izmed navzočih Nemcev se de baje izrazil , da mora biti vojne kmalu konec, ker ne dobe drugega kot municijo, a če hočejo živeti, morajo krasti in ropati po hišah. Leto dni kasneje, se je zgodil najbolj črn dan v zgodovini vasi. V veliki nemški ofenzivi na severnem Primorskem(operacija “Annemarie”),ki je potekala junija 1944 ,je bila med devetimi požganimi vasmi ,požgana tudi vas Lazec.10.junija 1944 popoldan so SS-ovci prišli v vas iz spodnje strani iz smeri Straža-Plužnje in začeli z uničevalnim delom. Ljudem, tistim, ki se niso pravočasno uspeli umakniti pred požigalci, so ukazali ,da zapustijo hiše in izpraznijo hleve. S prižganimi baklami so letali od hiše do hiše, od poslopja do poslopja in zažigali slamnate strehe.. Zgorelo je 26 hiš in razen tega vsa pripadajoča gospodarska poslopja z vsem orodjem, živežem, živinsko krmo, živino, obleko, perilom in hišno opremo. Ob napadu nemcev je bila manjša skupina partizanov na vrhu vasi pri cerkvi in na pluženjski gori od koder so že par dni prej streljali na Nemce na poti proti Otaležu. Po napadu so se partizani umaknili iz vasi. Po požaru je po več družin živelo v hišah, ki so utrpele manjšo škodo in so še bile primerne za bivanje .V krajevni kroniki vojnih zločinov za vas Lazec je zapisano:>>Prišli so tega dneva okoli druge ure popoldan v vas in naj prvo so se nasitili z maslom, kruhom in jajci. Okoli četrte ure so pričeli požigati vas. Naj prvo so požgali postranske kozolce, nato pa kar od kraja…..čez četrt ure je bila cela vas en sam plamen.<<Požganih je bilo 26 hiš in 26 različnih gospodarskih poslopij, umorjen je bil en moški.
O razpoloženju v tistih dneh govori odlomek iz zapisanega pričevanja Marije Aljančič roj. Peternelj iz Lazca, ki ga hrani Cerkljanski muzej:<<Vendar tudi v tistih strašnih dneh, ko so v junijski vročini gorele vasi kot en sam plamen, ko so ljudje prebedeli noči zunaj, tudi takrat niso izgubili poguma in prepričanja v zmago .Tudi žene, ki se drugače kar hitro zjokajo so v teh dneh ojeklenele. Ko sem šla skozi do tal požgano vas, sem slišala Simoničko, ko je rekla:<<Ne, jokati me pa le niso videli, pa tudi prositi jih nisem hotela ,bomo že potem zgradili še lepše hiše.<>Kako bomo to rešile?<< je vprašala Angelca. Po daljšem razgovoru so sklenile da vsaka skuha en lonec fižolove mineštre, da bo bolj izdatna ,večje kmetice večji lonec, druge manjši.<< Vestrovki pa ni treba praviti, ker še za sebe nima ničesar več, pa bi se vendar čutila dolžno da skuha<< pravi Robarica. Tako so ugotovile še za več žena v vasi. Toda ko je bila ura poldan je vsaka prinesla svoj lonec, tudi Vestrovka, pa še užaljena je bila.<<Kaj pa mislite, d a mi kar naenkrat še poveste ne, kaj je potrebno, saj sem vendar vedno naredila vse, kar ste mi naročili<<Naglo je izlila iz štiri literskega lonca in odšla.<<V pozni pomladi leta 1944, so na osvobojenem ozemlju Primorske potekale volitve v prve krajevne narodnoosvobodilne odbore in za delegate za okrajno skupščino. Marija Aljančič v Slovenskem Jadranu(28.3 1958) pripoveduje o svojih spominih na prve volitve na Primorskem” Naj vam povem en sam primer, kakšen je bil takrat potek volitev. Gre za vas Lazec, ki je bila požgana, tako da niso mogli pripraviti volišče v nobeni hiši, pač pa v kozolcu, od koder je bil daleč naokoli razgled, da bi lahko takoj opazili, če bi se približeval sovražnik. Na vseh bližnjih vzpetinah so bili na straži pionirji. Kozolec je bil tako slavnostno okrašen z venci in zastavami, da bi bil še danes lahko za vzgled marsikateremu volišču. Volitve so se začele popoldan in smo jih zaključili v nekaj urah s 100% udeležbo. Dvema bolnikoma je član komisije odnesel glasovnici na dom. Takrat so žene prvič volile in tudi bile izvoljene. Neveljavnih ali prečrtanih glasovnic ni bilo. Takrat nas je trdno družila enotnost v boju za osvoboditev.” O solidarnosti do sočloveka v vojnih časih v vasi ,pa je zanimiv podatek v knjigi Partizansko gospodarstvo na Primorskem, kjer piše ,da so npr. na zboru volilcev KNOO Lazec 18.februarja 1945 sklenili, da ne bodo v nobeni družini večerjali in da bodo ta prihranek od ust pobrali za siromašne družine. Obnova požgane vasi se je začela po vojni v letih 1946-47.
ŠTEVILO PREBIVALCEV V LAZCU-
Leta 1869 -prebivalcev 211
leta 1880-222
Leta1890-210
leta 1900-287
leta 1910- 277
leta 1931- 272
leta 1948- 169
leta 1953-171
leta 1961-169
leta 1966-159
leta 1971- 148
leta 1990-132
leta 2002-132
leta 2012-124
Ni komentarjev:
Objavite komentar