Šolstvo v Lazcu

Začetki in zlata doba slovenske šole (1909–1923)

Prvotno so vsi otroci iz teh krajev obiskovali šolo v Otaležu. Prelomno je bilo leto 1909, ko je bila ustanovljena šola v Lazcu, kamor so začeli hoditi tudi otroci iz sosednjih Pluženj. Okrajni šolski svet Tolminskega je za prvega učitelja imenoval Ambrozija Rusjana, leta 1913 pa ga je zamenjal Hubert Močnik. Šola je bila izjemno obiskana, saj jo je v tistem času obiskovalo več kot 80 učencev.

Za Jurjevo leta 1913, ko je bil v Lazcu cerkveni praznik, so blagoslovili šolsko svileno zastavo in naredili prvo šolsko sliko. Pouk v tej enorazrednici je potekal v večji sobi v prvem nadstropju pri domačiji »pri Zajcu«, učitelj Močnik pa je stanoval »pri Kofolu«. Njegov urnik je bil izjemno natrpan in je obsegal kar 40 ur tedensko:

• Dopoldne (8.00–12.00): pouk za 4. in 5. razred
• Popoldne (13.00–16.00): pouk za prve tri razrede
• Četrtki: dopolnilni pouk za 6. in 7. razred

Učbenike so dobivali iz državne zaloge na Dunaju, mnoge knjige pa so si učenci brezplačno izposojali iz šolskega arhiva. Šolska knjižnica je leta 1921 razpolagala z natančno 100 knjigami. Otroci so morali sami kupiti le pisanke in šolske potrebščine, kar so nabavljali »pri Grudnu« v Plužnjah, kjer je bila edina trgovina z mešanim blagom v šolskem okrožju. Znanje otrok je bilo sprva precej zanemarjeno, predvsem spisje je bilo porazno zaradi pomanjkanja govornih vaj, so pa v jesenskem času vsi redno obiskovali pouk. V sklopu šole je deloval tudi šolski vrt z lastno drevesnico. Tam so se učenci nadaljevalnega tečaja učili čiščenja, obrezovanja in pomlajevanja sadnega drevja, dekleta pa gojenja zelenjave in cvetja.

Ob začetku prve svetovne vojne je Hubert Močnik odšel poučevat v Otalež. Po vojni se je število učencev v Lazcu začelo manjšati: leta 1921 jih je bilo 85, leta 1922 še 71, leta 1927 pa 62. Leta 1922 je Gizela Jevšček poučevala v potovalni šoli Lazec-Otalež, Jernej Filipič pa je vodil čipkarski tečaj. Leta 1923 je v potovalni enorazrednici Lazec-Straža, ki jo je v Lazcu obiskovalo 76 učencev, poučeval Bogomil Bratina iz Otlice, s to šolo pa je bil združen tudi poletni tečaj na Cerkljanskem vrhu.

Obdobje fašizma in prisilna italijanizacija (1924–1943)

Italijanski okupator je leta 1924 v vasi ustanovil italijansko dvorazrednico. Leta 1926 je mesto učiteljice prevzela Marija Zega. Ker pa je odklonila vpis v fašistično učiteljsko združenje ANIF (Associazione Nazionale Insegnanti Fascisti), jo je pred koncem šolskega leta zamenjal Josip Pagon. Leta 1927 so na osnovnih šolah na Primorskem poučevali deloma že italijanski, deloma pa še slovenski učitelji. Italijanski učitelji (leta 1927 Margeritha Pedrazzi, leta 1928 Francesca Orlando) so bili zvesto predani fašističnemu režimu in so poskušali vse otroke vključiti v fašistično mladinsko organizacijo. Temu so se odločno zoperstavili slovenski učitelji, duhovniki in starši.

Zadnja slovenska učiteljica v Lazcu je bila Malka Grudnova iz Pluženj. Leta 1929 se je italijanska oblast odločila, da vse slovenske učitelje premesti v notranjost Italije. Fašistična organizacija je zahtevala, da se v šoli in izven nje govori izključno italijansko, a tega niso uspeli doseči ne pri učiteljih ne pri otrocih. V vasi so nato prišle italijanske učiteljice, ki so navdušeno pripovedovale o zmagoviti Italiji in »genialnem duceju«, vendar jim otroci niso verjeli, saj so jih doma vzgajali drugače. Pod Italijo je šola delovala na domačiji »na vas« nekje do leta 1943. Zadnja italijanska učiteljica je bila članica fašistične stranke, izjemno stroga in je učence večkrat tudi fizično kaznovala.

Partizansko šolstvo in povojni čas (1943–1945)

Po kapitulaciji Italije leta 1943 so otroci iz Lazca začeli obiskovati šolo v sosednjih Plužnjah. Pouk je najprej potekal na domačiji »pri Grudnu«, kasneje pa v gasilskem domu. Prvi učitelj v tem obdobju je bil Janez Filipič, ki ga je kasneje zamenjal Ivan Primožič.

Šolstvo je ponovno oživelo in aprila 1945 je šolo obiskovalo 70 učencev iz obeh vasi (36 fantov in 34 deklet). Učitelj Ivan Primožič je bil zelo aktiven tudi zunaj rednega pouka, saj je pozimi leta 1944 v Lazcu vodil organiziran večerni tečaj (šest ur na teden), ki ga je obiskovalo 21 domačinov, v Plužnjah pa je enak tečaj obiskovalo 23 poslušalcev.

Janez Filipič z šolsko mladino v Plužnjah